Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ureditev zastaranja v davčnem in kazenskem pravu v primerjavi s civilnim pravom je različna zaradi drugačnega razmerja podrejenosti in nadrejenosti v javnem pravu (država nasproti posamezniku) v primerjavi z razmerji enakopravnosti v zasebnem pravu.
Pravnomočno je odločeno le o glavnici ter o obrestih, ki so zapadle do trenutka odločanja v času sojenja, to je do izdaje prvostopenjske sodbe. Le ta znesek obresti je torej judikatna terjatev.
I. Pritožba zoper sklep z dne 4. 4. 2018 se zavrne in se sklep potrdi.
II. Pritožbi zoper sklep z dne 5. 4. 2018 se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi in se sklep o izvršbi z dne 20. 10. 2017 in opravljena izvršilna dejanja razveljavijo glede izterjave denarne terjatve v znesku 4.272,73 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 65,94 EUR od 8. 5. 2004 do 18. 9. 2014 ter se v tem delu upnikov predlog za izvršbo zavrne.
V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.
1. Pristojnost za odločanje v tej izvršilni zadevi je bila prenesena z Višjega sodišča v Kopru na Višje sodišče v Ljubljani s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 610/2018 z dne 19. 3. 2018. **O pritožbi zoper sklep z dne 4. 4. 2018:**
2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 4. 4. 2018 dolžniku naložilo, da mora upniku v 8. dneh povrniti 184,71 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
3. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik. Pritožbo vlaga zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil postopka in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Meni, da upnik za izvršilna dejanja, ki jih je opravil in obračunal izvršitelj, še ni imel nobene pravne podlage, saj je zoper sklep o dovolitvi izvršbe na premičnine vložil pravočasen ugovor in pritožbo.
4. Upnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba je neutemeljena.
6. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).
7. Po prvem odstavku 7. člena ZIZ neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja opravljajo izvršitelji, ki so po določbi 292. člena ZIZ upravičeni do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po tarifi, ki jo predpiše minister, pristojen za pravosodje, to je po Pravilniku o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu dela stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju Pravilnik). Stroški izvršitelja so zato tudi izvršilni stroški (293. člen ZIZ), ki jih je ob spodaj navedenih predpostavkah dolžan povrniti dolžnik.
8. Sodišče mora pri tem, ali je upnik upravičen od dolžnika zahtevati priglašene stroške postopka, presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odmero stroškov, in sicer, ali so stroški postopka priglašeni pravočasno (osmi odstavek 38. člena ZIZ), ali so stroški potrebni za izvršbo in ali so priglašeni stroški upniku dejansko nastali (peti odstavek 38. člena ZIZ).
9. Izvršba se začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače, upnik pa pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi ne more biti poplačan, razen v primeru izvršbe na podlagi priloženega izvršilnega naslova na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet (46. člen ZIZ). Pri izvršbi na premičnine lahko torej izvršitelj rubež premičnin opravi že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, sama prodaja zarubljenih stvari pa se sme opraviti šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, razen če dolžnik privoli, da se stvari prodajo prej, če gre za stvari, ki se hitro kvarijo, ali če je nevarnost, da bi cena zarubljenih stvari občutno padla (prvi odstavek 92. člena ZIZ). Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo v plačilo izvršiteljeve stroške za dne 19. 2. 2018 opravljen rubež. Dolžnikove pritožbene navedbe, da upnik za opravljena izvršilna dejanja ni imel pravne podlage, so tako neutemeljene. Priglašene stroške je sodišče priznalo v skladu s Pravilnikom, njihovi višini pa dolžnik v pritožbi obrazloženo niti ne nasprotuje.
10. Glede na navedeno je pritožba dolžnika neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
**O pritožbi zoper sklep z dne 5. 4. 2018:**
11. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika zavrnilo.
12. Zoper sklep se zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka pravočasno pritožuje dolžnik. Vztraja, da s sklepom o dovolitvi predlagane izvršbe ni prejel izvršilnih naslovov, kar bi bilo mogoče ugotoviti s primerjavo teže poslane pošiljke. Meni, da je sodišče zmotno in z napačno razlago materialnih predpisov zavrnilo njegov ugovor zastaranja. Sklepa z dne 2. 2. 2010, na katerega se sklicuje sodišče, ni prejel, zato takšen sklep ne more imeti nobenega pravnega učinka. Četudi bi takšen sklep obstajal, ne more predstavljati razloga iz 365. člena OZ, ki bi pomenil pretrganje zastaranja. Prav tako ni nobene pravne podlage, da bi za zastaranje civilnih obveznosti na isti podlagi veljal drugačen zastaralni rok. Sodišče obračuna obresti ne bi smelo napraviti, temveč bi ga moral predložiti upnik. V kolikor je sodišče samo izračunalo obresti, bi tak obračun moralo vročiti dolžniku in mu tako dati možnost, da ga preveri in po potrebi graja. Ker sodišče tega ni storilo, je kršilo določbe postopka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi.
13. Upnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 14. Pritožba je delno utemeljena.
15. V obravnavani zadevi zoper dolžnika teče izvršba na podlagi izvršilnega naslova, sodbe Okrožnega sodišča v Kopru K 263/99 z dne 4. 5. 2000 in sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Postojni I 427/2001 z dne 7. 2. 20021. Zoper sklep o izvršbi ima dolžnik pravico ugovora (drugi odstavek 9. člena ZIZ). Ugovor pa mora biti obrazložen, kar pomeni, da mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in zanje predložiti ustrezne dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Omenjeno določilo je potrebno razumeti tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer na nekatere razloge pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ).
16. Sodišče prve stopnje je dolžniku skupaj s sklepom o izvršbi z dne 20. 10. 20172 vročilo tudi upnikov predlog skupaj s prilogami (izvršilna naslova) ter opravljene obračune obresti, kar izhaja iz pravilno izpolnjene in podpisane vročilnice v spisu. Takšna vročilnica ima moč javne listine (224. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in dokazuje, da je bilo naslovniku pravilno vročeno sodno pisanje, ki je navedeno na ovojnici. Stranka lahko sicer z ustreznimi trditvami in dokazi to domnevo izpodbije, kar pa po oceni sodišča druge stopnje dolžniku ni uspelo. Od vsake povprečno skrbne osebe se namreč pričakuje, da bo glede na navedbo o vsebini ovojnice preverila oziroma sodišče nemudoma obvestila o morebitni napaki, česar pa pritožnik ni storil.3 Prav tako ne drži, da sodišče ni imelo podlage, da samo izračuna obresti. Obračun obresti je stvar materialnega prava in ga sodišče opravi oziroma preveri po uradni dolžnosti, dolžniku pa, kot je bilo že obrazloženo, je bil obračun vročen in s tem tudi dana možnost, da se o njem izjavi.
17. Institut zastaranja je izvedba ustavnega načela pravne države iz 2. člena Ustave RS. Je institut materialnega prava s posledicami na procesnem pravu. Ureditev zastaranja v davčnem in kazenskem pravu v primerjavi s civilnim pravom je različna zaradi drugačnega razmerja podrejenosti in nadrejenosti v javnem pravu (država nasproti posamezniku) v primerjavi z razmerji enakopravnosti v zasebnem pravu. V civilnem pravu tako z zastaranjem preneha samo pravica do sodnega varstva (pravovarstveni zahtevek), sama obveznost pa ne preneha (zato se tudi takrat, ko se izpolni obveznost, ki je zastarala, izpolni veljavna obveznost in dolžnik, ki je izpolnil zastarano obveznost, izpolnitve ne more terjati nazaj), v javnem pravu pa tako obveznost kot zahtevek v celoti ugasneta - prenehata; v civilnem pravu se zastaranje upošteva le na ugovor dolžnika, v javnem pravu pa po uradni dolžnosti, roki so prekluzivni.
18. Po določbi 101. člena Zakona o kazenskem postopku lahko predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku poda tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi. Gre torej za primer, ko sodišče sicer v kazenskem postopku odloča o civilnopravnem razmerju med strankama, zahtevek je tako vezan na predpise civilnega materialnega prava, torej se tudi glede zastaranja zanj uporabljajo določbe obligacijskopravnega zakona. Nasprotni pritožbeni očitki so zato neutemeljeni.
19. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v prvem odstavku 379. člena in Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v prvem odstavku 356. člena določata, da vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Zakon torej za te terjatve določa daljši čas kot v ostalih primerih, saj je nedvomno, da terjatev obstoji, in se mora dolžnik sprijazniti z dolžnostjo plačila. Drugače pa je v primeru bodočih terjatev iz pravnomočne sodne odločbe, saj znesek terjatve v tem primeru ni pravnomočno ugotovljen. Zakon tako za vse občasne terjatve, ki izvirajo iz pravnomočnih sodnih odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, določa, da zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev (drugi odstavek 379. člena ZOR oziroma 356. člena OZ). Ker je za terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve) v prvem odstavku 372. člena ZOR oziroma 347. člena OZ določeno, da zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, zastarajo obresti od glavnice, ki so zapadle v plačilo po koncu glavne obravnave, v treh letih. Pravnomočno je namreč odločeno le o glavnici ter o obrestih, ki so zapadle do trenutka odločanja v času sojenja, to je do izdaje prvostopenjske sodbe. Le ta znesek obresti je torej judikatna terjatev.4 Odločitev sodišča prve stopnje, da so tudi vse zahtevane obresti judikatna terjatev, za katere velja desetletni zastaralni, je materialnopravno zmotna.
20. Upnik je predlog za izvršbo vložil 18. 9. 2017. Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da je bilo v času trajanja postopka I 427/2001 zastaranje pretrgano. 388. člen ZOR oziroma 365. člen OZ določata, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev; navedeno pomeni, da zastaranje pretrga tudi vložitev predloga za izvršbo. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok. Če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo, začne zastaranje znova teči od dneva, ko je spor končan ali ko je drugače poravnan. Postopek I 427/2001, ki se je začel 10. 8. 2001, je bil zaradi pomanjkanja sredstev izvršbe5 končan s sklepom o ustavitvi 2. 2. 2010. Zastaranje je zato naslednji dan začelo teči znova, kar je dolžniku v korist. Dolžnikove navedbe, da sklepa z dne 2. 2. 2010 ni prejel, za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja tako niso pravno pomembne.
21. Glede na obrazloženo je upnik torej upravičen do prisojene glavnice in zakonskih zamudnih obresti, ki so se natekle do dneva izdaje izvršilnega naslova (za njih namreč (ponovni) desetletni zastaralni rok, ki teče od 3. 2. 2010 v času vložitve predmetnega predloga za izvršbo še ni potekel). Upnik bi bil tako upravičen tudi do nezastaranih zakonskih zamudnih obresti, to so obresti, ki so zapadle v plačilo v treh letih pred vložitvijo predloga za izvršbo, kar so obresti od 19. 9. 2014 dalje. Ker pa so te obresti zaradi odločbe Ustavnega sodišče RS št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 prenehale teči, je upnik upravičen le do zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih zneskov glavnice do dneva zadnje glavne obravnave oziroma izdaje izvršilnega naslova, to je do 4. 5. 2000 (izračuni so priloga tega sklepa) in do zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov v znesku 65,94 EUR od 19. 9. 2014 dalje.
22. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi dolžnika delno ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi ter opravljena izvršilna dejanja razveljavilo glede zneska 4.272,73 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 65,94 EUR od 8. 5. 2004 do 18. 9. 2014 ter v tem delu upnikov predlog za izvršbo zavrnilo. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
1 Na tej podlagi upnik zahteva izterjavo zneska 497.510,00 SIT (2.076,08 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 1999 dalje do plačila, zneska 38.500,00 SIT (160,66 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 1999 dalje do plačila, zneska 955.300,00 SIT (3.986,40 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 1998 dalje do plačila ter zneska izvršilnih stroškov 15.800,00 SIT (65,94 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2004 dalje do plačila. 2 S katerim je dovolilo izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve v višini 12.446,26 EUR ter izvršilnih stroškov v znesku 65,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 5. 2004 dalje do plačila ter nadaljnjih izvršilnih stroškov. 3 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 325/2011. 4 Odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 85/2008 z dne 23. 11. 2010 5 Glede na razlog ustavitve ne pride v poštev določba 389. člena ZOR oziroma 366. člena OZ, da zastaranje ni pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja oziroma, če je upnikova tožba ali zahteva zavržena ali zavrnjena ali če je izposlovani ali opravljeni ukrep za izvršbo ali zavarovanje razveljavljen. V izvršilnem postopku moramo pri uporabi te določbe razlikovati, zakaj je prišlo do ustavitve izvršilnega postopka ali fikcije umika predloga. Upoštevati je torej potrebno, ali je do ustavitve prišlo zaradi upnikove neaktivnosti ali po sili zakona. Le če je prišlo do umika zaradi upnikove neaktivnosti, potem vložitev izvršilnega predloga ni pretrgala zastaranja.