Jedro

Zapuščina predstavlja stvari in pravice, ki jih je imel zapustnik ob svoji smrti. Zato se dedni dogovor, s katerim se dediči dogovorijo o delitvi zapuščine, nanaša na premoženje, ki je obstajalo ob zapustnikovi smrti, razen če je med njimi dogovorjeno drugače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku plača oz. izroči 1.227,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2018 dalje do plačila, in 342,69 EUR pravdnih stroškov, oboje v roku 8 dni, v primeru zamude plačila stroškov pa te z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

2. Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev ali pa spremembo. Sklicuje se na bistveno kršitev postopka, saj naj bi sodišče zgolj na podlagi listinskih dokazov odločilo, da zatrjevani dogovor z zapustnico o plačilu stroškov pogreba iz njenih sredstev na bančnem računu ni bil sklenjen in da je bilo v zapuščinskem postopku govora o višini spornih sredstev. Dokazne predloge toženke je sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da gre zgolj za pravno vprašanje, kar je napačno, saj bi bilo treba za pravilno odločitev ugotoviti dejstva, ki jih je zatrjevala toženka in ki bi se z izvedbo predlaganih dokazov potrdila. Toženka vztraja, da sta z dednim dogovorom stranki uredili vsa pravna razmerja glede zapuščinskega postopka po zapustnici, zato bi bilo treba zahtevek zavrniti iz razloga, da gre za odločanje o stvari, o kateri je bilo že odločeno z dednim dogovorom, ki ima naravo sodne poravnave (kršitev 12. točke 339. čl. ZPP). Toženka opozarja tudi na neskladje med napovedano uporabo materialnega prava (123. in 185. čl. ZD) in med materialnim pravom, ki ga je sodišče na koncu dejansko uporabilo (190. čl. OZ, 132., 145. in 185. čl. ZD). Poleg tega uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava. Z dednim dogovorom sta si stranki razdelili premoženje, kot je obstajalo v trenutku njegove sklenitve, zato tožnik ni bil prikrajšan, toženka pa obogatena. Neobstoj obogatitve in prikrajšanja ni bil izkazan, saj je sodišče selektivno upoštevalo le določilo izročilne pogodbe in pogodbe o dosmrtnem preživljanju, kjer je bilo določeno, da je toženka dolžna na lastne stroške zagotoviti krajevno običajen pogreb, spregledalo pa je določilo, kjer je bilo navedeno, da denarna sredstva, ki ostanejo na računu zapustnice pripadejo toženki. Sporna sredstva so bila tako toženkina in ni podana njena neupravičena obogatitev, tožnik pa ni bil v ničemer prikrajšan. Tudi če bi bila toženki neupravičena obogatitev dokazana, bi stroške pogreba morali nositi obe stranki, zato toženka ni bila neupravičeno obogatena za prisojeni znesek (1.227,06 EUR). Toženka opredeljuje še stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, se v skladu s 1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP (t. i. absolutno bistvene kršitve) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Toženka prvostopenjskemu sodišču po vsebini očita kršitev 8. in 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava, kar so dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Spor izhaja iz zapuščinskega postopka, v katerem sta se tožnik in toženka z dednim dogovorom dogovorila o razdelitvi premoženja svoje pokojne matere. Zapuščinski postopek je postopek, v katerem se ugotavlja obseg zapuščine, kdo so dediči po zapustniku in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162. čl. Zakona o dedovanju - ZD). Zapuščina predstavlja stvari in pravice, ki jih je imel zapustnik ob svoji smrti (2. in 185. čl. ZD). Zato se dedni dogovor, s katerim se dediči dogovorijo o delitvi zapuščine, nanaša na premoženje, ki je obstajalo ob zapustnikovi smrti, razen če je med njimi dogovorjeno drugače. 7. V konkretnem primeru je bilo v dednem dogovoru določeno, da tožnik prejme denarna sredstva na osebnih računih zapustnice, ni pa bilo navedeno, kakšna je višina teh sredstev. Toženka ni trdila, da sta se s tožnikom dogovorila, da z dednim dogovorom razdeljujeta premoženje, ki je obstajalo v trenutku njegove sklenitve, ampak trdi, da med strankama ni bilo nobenega konkretnega dogovora o višini sredstev na računih zapustnice. Zato je brez podlage sklepanje, da sta si z dednim dogovorom dediča razdelila premoženje, ki je obstajalo v trenutku njegove sklenitve, pač pa sta si z njim razdelila zapuščino - to je premoženje, ki je obstajalo v času zapustničine smrti (ko je bilo na računu nesporno 1.500,47 EUR). Na to ne vpliva morebitno zmotno prepričanje tožnice, da sta se s tožnikom dogovarjala o sredstvih, ki so bila na računih zapustnice tistega dne (ignorantia iuris nocet). Na podlagi dednega dogovora je bil torej tožnik upravičen do zneska 1.500,49 EUR.

8. V času med smrtjo zapustnika in razdelitvijo zapuščine na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju med dediči obstaja skupnost dedičev, ki z zapuščino lahko upravljajo le sporazumno, zapuščina pa predstavlja skupno premoženje (1. odst. 145. čl. ZD). Toženka je v nasprotju s tem iz sredstev na bančnem računu zapustnice, ki so predstavljala skupno premoženje dedičev, brez soglasja tožnika plačala stroške pogreba. Z zapuščino je torej neupravičeno razpolagala. V izročilni pogodbi in pogodbi o dosmrtnem preživljanju je bilo sicer določeno, da toženki pripadejo denarna sredstva, ki bi obstajala ob smrti zapustnice. Toda s sklenitvijo dednega dogovora se je toženka tem sredstvom odpovedala v korist tožnika. Tako pogreba ni plačala iz lastnih, ampak iz tožnikovih sredstev. Iz tega sledi, da je bil tožnik neupravičeno prikrajšan, toženka neupravičeno obogatena (190. čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Toženka se je z izročilno pogodbo in pogodbo o dosmrtnem preživljanju zavezala poskrbeti za krajevno običajen pogreb na lastne stroške, zato tožnik ni bil dolžan plačati polovice stroškov pogreba. Tako je sodišče pravilno ugotovilo tudi višino neupravičene obogatitve.

9. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na pravno naravo dednega dogovora. Dedni dogovor ima v skladu z ustaljeno sodno prakso resda učinek sodne poravnave, ki se lahko izpodbija le s posebno tožbo za razveljavitev (392. in 393. čl. ZPP). Toda tožnik ne želi doseči spremembe dednega dogovora, pač pa želi, da mu toženka vrne tisto, kar je po tem dogovoru pripadalo njemu.

10. Toženka se prav tako neutemeljeno sklicuje na neupravičeno zavrnitev dokaznih predlogov. Sodišče je namreč pravilno ocenilo, da je treba za rešitev spora odločiti le o pravnih vprašanjih, zato je zgolj prebralo listine v spisu, drugih predlaganih dokazov (zaslišanje strank in prič) pa ni izvedlo. Četudi bi se trditve toženke, za dokazovanje katerih je predlagala zaslišanje prič in strank, izkazale za resnične, to ne bi vplivalo na odločitev sodišča. Stranki sta se namreč z dednim dogovorom dogovorili, da sredstva na računih zapustnice pripadajo tožniku, po zakonu pa gre za sredstva v trenutku zapustničine smrti, če ni izrecno drugače dogovorjeno, česar pa toženka ni zatrjevala. Zato je tožnik do teh sredstev upravičen, četudi bi obstajal dogovor med toženko in zapustnico, da se stroške pogreba pokrije iz sredstev na njenih bančnih računih, in čeprav bi bil tožnik s takšnim dogovorom seznanjen. Tudi dejstvo, ali je bilo v zapuščinskem postopku govora o višini sredstev na računih zapustnice ali ne, zato ni pravno pomembno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje strank ter prič in kršitve po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP s tem ni storilo.

11. Toženkino opozarjanje na neskladje med napovedano uporabo materialnega prava (123. in 185. čl. ZD) in med materialnim pravom, ki ga je sodišče na koncu dejansko uporabilo (190. čl. OZ, 132., 145. in 185. čl. ZD), je brezpredmetno. Toženka namreč ne trdi, da bi ji bila s tem odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Sodba za toženko ne more biti presenečenje, saj ne gre za presenetljivo pravno podlago.

12. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožniku v skladu s 1. odst. 154. čl. ZPP plačati potrebne stroške pritožbenega postopka, ki znašajo 186,66 EUR (odgovor na tožbo – 250 tč., povečano za 2% materialnih stroškov in 22% DDV) v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.