Jedro

Tožena stranka kot nakazana banka se je bila dolžna striktno držati vsebine nakazila, kot ga je dal nakazovalec, saj bi mu sicer utegnila odškodninsko odgovarjati. To sledi tudi iz določila drugega odstavka 1022. člena ZOR, da more nakazanec uveljavljati proti prejemniku nakazila med drugim tudi tiste ugovore, ki temeljijo na vsebini samega nakazila. Ne drži tedaj tožničina trditev, da nakazilo po ZOR ne more biti pogojevano. Zaradi navedene pogojevanosti nakazila ne pride v poštev določilo 24. člena Zakona o deviznem poslovanju (Ur. list, št. 1/91-I do št. 63/95) o prenosu tolarske protivrednosti prejetega plačila v tuji valuti upravičencu v dveh dneh po prilivu, na kar se sklicuje tožeča stranka, ker gre za varščino, katere smisel je ravno v tem, da je določen čas na razpolago zaradi zagotovitve izpolnitve glavne obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka S. banka d.d. L. dolžna plačati tožeči stranki K.H. d.d. L. 430.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči druge stopnje in prve stopnje sta ugotovili, da obravnavana finančna transakcija v zvezi z zagotovitvijo varščine 430.000 DEM predstavlja nakazilo (iz XXX. poglavja ZOR), po katerem je S. banka a.d. S. kot nakazovalec (za ponudnika M. a.d. S.) položila pri toženi banki kot nakazancu varščino v znesku 430.000 DEM, ki se naj izplača prejemniku nakazila - tožeči stranki, toda le, ko bo ta predložila pismeno pogodbo o prodaji tožnikovega 76% deleža v osnovnem kapitalu K.H. d.o.o. S. družbi M. a.d. S. in soglasje k tej pogodbi Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo Ljubljana. Tožeča stranka je bila od strani tožene banke pravočasno dne 16.12.1996 obveščena, da bo lahko koristila položeni znesek varščine le, če bo izpolnila navedena dva pogoja. Ne drži izvajanje revizije, da bi morala toženka izplačati navedeni znesek brezpogojno, ker med njo in kupcem deleža M. a.d. S. ni bilo nobenega dogovora o pogojih za izplačilo. Tožeča stranka spregleda, da se je bila tožena stranka kot nakazana banka dolžna striktno držati vsebine nakazila, kot ga je dal nakazovalec, saj bi mu sicer utegnila odškodninsko odgovarjati. To sledi tudi iz določila drugega odstavka 1022. člena ZOR, da more nakazanec uveljavljati proti prejemniku nakazila med drugim tudi tiste ugovore, ki temeljijo na vsebini samega nakazila. Ne drži tedaj tožničina trditev, da nakazilo po ZOR ne more biti pogojevano.

Zaradi navedene pogojevanosti nakazila ne pride v poštev določilo 24. člena Zakona o deviznem poslovanju (Ur. list, št. 1/91-I do št. 63/95) o prenosu tolarske protivrednosti prejetega plačila v tuji valuti upravičencu v dveh dneh po prilivu, na kar se sklicuje tožeča stranka, ker gre za varščino, katere smisel je ravno v tem, da je določen čas na razpolago zaradi zagotovitve izpolnitve glavne obveznosti. Sicer pa smejo po določilu 37. člena Zakona o deviznem poslovanju tuje osebe plačilna sredstva deponirati pri pooblaščeni banki in z njimi prosto razpolagati. Tudi Banka Slovenije je podala v tej zadevi dne 12.11.1996 pojasnilo, da se o varščini odloča šele po realizaciji prodaje (priloga B9 v spisu).

Glede na tako stanje stvari in, ko po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.