Jedro

Tudi v primeru delovnega razmerja pripravnika za določen čas lahko pride do preoblikovanja v delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi 1. odstavka 18. člena ZDR, če ostane na delu po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v 1. in v delu 2. točke izreka sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31.12.1999, ampak še traja. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in mu priznati vse pravice iz dela, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Višji zahtevek na plačilo zapadlih plač v višini 120.000,00 SIT mesečno, regresa za letni dopust v višini 102.000,00 SIT in odškodnine za neizrabljeni dopust (točka 3. izreka) je zavrnilo. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 72.070,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

O pritožbah je pritožbeno sodišče že enkrat odločalo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo v 1. točki in delu 2. točke izreka tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 31.12.1999, ampak še traja in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V ostalem delu točke 2 (glede pravic iz delovnega razmerja za čas od 31.12.1999 do 10.2.2000), točki 3 in 4 je sodbo razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu je tožnik vložil revizijo, kateri je Vrhovno sodišče RS ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških je pridržalo za končno odločbo.

V novem postopku je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o delu pritožbe tožene stranke, ki se je nanašala na odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki in delu 2. točke izreka, s katerima je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 31.12.1999, ampak še traja in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da je tožnik zahteval varstvo pravic pri pristojnem organu z dopisom pooblaščenca z dne 15.2.2000, ki naj bi po vsebini predstavljal ugovor zoper sklep tožene stranke z dne 2.2.2000. Tožena stranka tožniku ni nikoli izdala sklepa o prenehanju delovnega razmerja, temveč mu je dne 2.2.2000 izdala odločbo o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas od 1.1.2000 do 10.2.2000, zoper katero tožnik ni ugovarjal in je postala pravnomočna. Pooblaščenec tožnika je toženi stranki dejansko poslal opomin pred tožbo, ki se ne more šteti kot zahteva za varstvo pravic, tožnik pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni oporekal navedbam tožene stranke, da pri njej ni uveljaljal zahteve za varstvo pravic zoper odločbo z dne 2.2.2000. V kolikor je sodišče štelo, da je dopis pooblaščenca tožnika z dne 15.2.2000 šteti kot ugovor zoper odločbo z dne 2.2.2000, bi moralo sodišče tožbo kot preuranjeno zavreči, saj še ni potekel 30 dnevni rok iz 1. odst. 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS). Sodišče je tako odločalo o tožbi brez izpolnjene procesne predpostavke - predhodno uveljavljanje pravic pri delodajalcu. Napačno je uporabilo materialno pravo tudi v delu, ki se nanaša na sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnikom. Po določbi 3. člena Zakona o delavcih v državnih organih se delovno razmerje sklene z odločbo funkcionarja, ki vodi upravni organ. Zato tožena stranka s tožnikom ne more in ne sme skleniti pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004) v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb postopka.

Pritožbeno sodišče je upoštevalo pri svojem ponovnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje stališče revizijskega sodišča, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Po določbi 28. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur.l. RS št. 15/90 in nadaljnji) se pripravnik sprejme v delovno razmerje v državnem organu praviloma za čas, ki je potreben za pridobitev delovnih izkušenj, ki so pogoj za samostojno opravljanje dela v njegovi stroki. Ko opravi izpit, mu delovno razmerje preneha zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjeno, za nadaljevanje mora skleniti novo delovno razmerje. Tudi v primeru delovnega razmerja pripravnika za določen čas lahko pride do preoblikovanja v delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi 1. odst. 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93), če ostane na delu po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. V konkretnem primeru je za presojo ali so izpolnjeni pogoji za preoblikovanje delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas bistvena okoliščina ali je tožnik ostal na delu po poteku določenega časa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje, sklenjeno za čas pripravništva po 10.2.2000 prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, ker je tožnik še opravljal delo 11. in 12.2.2000. Kljub temu je sledilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da mu delovno razmerje ni prenehalo 31.12.1999 in mu še traja. Preoblikovanje delovnega razmerja ne more nastati le na podlagi enostranske volje delavca, zato mora biti iz ravnanja delodajalca razvidno, ali obstaja tudi njegova volja za nadaljevanje delovnega razmerja. Revizijsko sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da tudi dva dni dela več samo po sebi ne pomeni, da je delavec ostal na delu. Kot izhaja iz listin v spisu (priloga B 1) na strani tožene stranke ni bilo volje po nadaljevanju delovnega razmerja tožnika potem, ko bo končal pripravništvo. Sodišče prve stopnje se do navedene listine ni opredelilo, temveč je svojo odločitev oprlo le na dejstvo, da je bil tožnik še na razporedu za delo dne 11. in 12.2.2000. Ali je tožnik takrat dejansko delal iz izvedenega postopka ne izhaja. Iz plačilnih list tožnika za mesec februar in marec pa je celo razvidno, da je tožena stranka tožniku izplačala plačo še za oba navedena meseca.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede na navedeno in v skladu z določbo 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti ali je tožnik po opravljenem strokovnem izpitu dne 10.2.2000 še opravljal delo pri toženi stranki in ali mu je tožena stranka nadaljevanje dela na kakršenkoli način preprečevala. Šele po razjasnitvi dejanskega stanja bo sodišče prve stopnje lahko o tem delu zahtevka ponovno odločilo.