Jedro

Zaradi udeleženčevega ne-sodelovanja druge (morebiti milejše) oblike zdravljenja ne pridejo v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Radovljici je s sklepom z dne 10. 5. 2018 odločilo: - da je sprejem na zdravljenje nasprotnega udeleženca v oddelek pod posebnim nadzorom brez sklepa sodišča, ki ga je izvedla Psihiatrična bolnišnica X., utemeljen (I. točka izreka), - da se nasprotnega udeleženca zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice X. do dne 10. 6. 2018 (II. točka izreka), - da stroški postopka bremenijo proračun (III. točka izreka).

2. Zoper omenjeni sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov po svoji zagovornici (odvetnici) pritožuje nasprotni udeleženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi, njega pa izpusti iz zaprtega oddelka Psihiatrične bolnišnice X., oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Poudarja, da ni podan pogoj iz 39. člena ZDZDR, saj ne ogroža huje zdravja oziroma življenja drugih, kot napačno zaključuje sodišče. V nadaljevanju pojasnjuje, kakšen ukrep predstavlja zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice in kdaj ga je moč izreči. Sodišče navaja, da naj bi nasprotni udeleženec pred sprejemom na zdravljenje dne 6. 5. 2018 huje ogrožal zdravje oziroma življenje drugih, a iz obrazložitve ni moč jasno razbrati, koga ima pri tem točno v mislih. Prav tako časovno ne opredeli, kdaj naj bi do predmetnih dogodkov prišlo. Vse to govori v prid temu, da gre za enkratne časovno neopredeljene dogodke, ki se niso zgodili neposredno pred tokratno hospitalizacijo. Glede domnevnega nasilja nad sinom in sosedom pritožba poudarja, da kaj takega ni izkazano, in omenja, kaj naj bi sin nasprotnega udeleženca izpovedal. Ko je sina z roko prijel za ramo, naj bi šlo (kot izhaja iz izpovedbe slednjega) zgolj za običajen, neboleč očetov prijem z roko za ramo sina. Nasprotni udeleženec odločno zanika, da bi bil do kogarkoli psihično ali fizično nasilen. Iz obrazložitve sodišča izhaja, da naj bi le-to svojo odločitev oprlo na izpovedbo sina, da naj bi imel nasprotni udeleženec do bivše žene razne zahteve, da naj bi nanjo vpil in ji ne pustil ničesar reči. Sam vsa očitana dejanja odločno zanika. Poudarja, da tudi sicer sodišče močno potencira. Ne gre za konkretna dejanja, ki bi dejansko pomenila hudo ogrožanje za zdravje ali življenje kogarkoli. Tudi njegov sin naj bi jasno izpovedal, da ni fizično agresiven, da ne povzroča večje škode in da je pri njem prisotno zgolj vpitje. Konkretnega fizičnega nasilja nad komurkoli sodišče ni ugotovilo. Domnevno psihično nasilje pa utemelji le na pričanju sina, ki je o njem zgolj posredno seznanjen. V izpodbijanem sklepu gre zgolj za hipotetično domnevanje. Sodišče bi moralo ugotoviti konkretna (realna) pretekla dejanja, ki izpolnjujejo zahtevo abstraktnega (zakonskega) stanu iz relevantne zakonske določbe (pritožba se sklicuje na sklep VSL I Cp 2149/2009). Poleg tega ni podan pogoj, po katerem vzroka in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Izvedenec se do vprašanja, ali so pri pritožniku možne druge oblike pomoči, sploh ni opredelil, zaradi česar je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Zaključek sodišča je najmanj preuranjen kot tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tako on sam kot njegov sin naj bi potrdila, da nasprotni udeleženec v lastni režiji hodi k psihiatru dr. Ž. v .... To pomeni, da se zaveda svojega zdravstvenega stanja oziroma potrebe po zdravljenju. Sodišče je svoj zaključek v tej zvezi podalo brez vpogleda v zdravstveni karton nasprotnega udeleženca glede tega, kako poteka zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici X. Pritožnik prosi, da se upošteva terapija, ki mu jo je predpisal njegov osebni psihiater dr. Ž., saj se po njej počuti mnogo bolje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje (ki se je pri tem lahko oprlo tudi na ugotovitve/mnenje v postopku angažiranega izvedenca dr. K.1) je v izpodbijanem sklepu jasno izpostavilo tiste ključne dejanske okoliščine, na podlagi katerih je moč oceniti, da so v zvezi s pritožnikom izpolnjene vse predpostavke za izrek ukrepa zadržanja in zdravljenja (brez privolitve) na oddelku pod posebnim nadzorom, kakor to predvideva 39. v zvezi s 53. členom ZDZdr.2

5. V 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje jasno navedlo, katera ravnanja nasprotnega udeleženca (in v razmerju do koga) naj bi izkazovala realno možnost hujše ogrozitve tujega zdravja (življenja). Pri tem se je oprlo tudi na ugotovitve istega sodišča, razvidne iz predhodnega tovrstnega postopka, ki je tekel v decembru 2017 (Pr 227/2017), in izpovedbo pritožnikovega sina, ki jo je podal ob zaslišanju v tem postopku. Iz slednje ne izhaja le, da ga je nasprotni udeleženec zadnjič prijel za ramo3 in da naj bi nad bivšo ženo dvignil roko (a da je ni udaril), ampak tudi, da je vpil, da naj pokliče policijo, sicer bo umrl on ali pa nekdo drug.4 Ta okoliščina skupaj z ostalimi (dogodki),5 na katere v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa opozarja sodišče prve stopnje, kaže na to, da se je lahko ob dogajanju, zaradi katerega je prišlo do ponovne hospitalizacije, bivša žena nasprotnega udeleženca utemeljeno počutila fizično ogroženo.6 Tudi v predlogu Psihiatrične bolnišnice X. za zdravljenje na intenzivnem oddelku (oddelku pod posebnim nadzorom) brez privolitve v nujnih primerih z dne 6. 5. 2018 je (med razlogi za sprejem) med drugim navedeno, da naj bi nasprotni udeleženec domačim grozil, da jim bo nekaj naredil. Iz priloženega spisa Pr 227/2017 Okrajnega sodišča v Radovljici pa izhaja, da naj bi slednji (pred v tisti zadevi obravnavano hospitalizacijo) v bivšo ženo dvakrat vrgel lesen predmet in bi jo (kot je to 9. točki obrazložitve sklepa Pr 227/2017 z dne 7. 12. 2017 pojasnilo sodišče), če se ne bi umaknila, lahko hudo poškodoval. Vse te konkretne okoliščine (konkretni razlogi)7 skupaj pritrjujejo zaključku sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogoja iz prve alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr tudi v obravnavani zadevi. Pritožnikovemu očitku, da naj bi slednje obravnavana dejanja močno potenciralo, ni moč slediti, relevantnega pomisleka pa ne vzbudi niti njegovo poudarjanje, da vsa (očitana) dejanja (odločno) zanika.

6. Kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje (glej 13. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), je v konkretnem primeru podan tudi pogoj iz tretje alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr. Že izvedenec K. je (ob ustni podaji izvida in mnenja) pojasnil, da bi se brez ustreznega zdravljenja simptomatika le še širila in poglabljala, zaradi česar je (tudi) sam „predlagal“ zadržanje (nasprotnega udeleženca) na oddelku pod posebnim nadzorom (za mesec dni). Že iz tega njegovega sicer kratkega navajanja je razvidno, da je za ustrezno obliko zdravljenja očitno štel (zgolj) kasneje izrečeni ukrep. Poleg tega je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj zaradi njegovega ne-sodelovanja druge (morebiti milejše) oblike zdravljenja pri nasprotnem udeležencu ne pridejo v poštev. Pritožnik poudarja, da naj bi (v lastni režiji) hodil k psihiatru dr. Ž. v ..., kar naj bi dokazovalo, da se zaveda svojega zdravstvenega stanja in potrebe po zdravljenju. A prav okoliščina, da naj bi se mu (kot je ob zaslišanju povedal tudi njegov sin) po zadnjem odpustu iz bolnice prav zaradi prenehanja jemanja zdravil stanje spet poslabšalo, kaže, da pritožbenemu zatrjevanju ni moč slediti, in hkrati potrjuje pravilnost zaključkov, ki jih je sodišče prve stopnje8 v zvezi s potrebnostjo sprejetega ukrepa podalo.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP9 v zvezi s 37. člen ZNP10).

1 Na mnenje (izvid) slednjega, ki ga je podal na naroku dne 10. 5. 2018 (na katerem sta bila prisotna tudi pridržanec in njegova zagovornica), pripomb ni bilo. 2 Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/2008, s kasnejšimi spremembami. 3 Pritožba poudarja, da naj bi šlo zgolj za običajen, neboleč očetov prijem z roko za ramo sina, a prepričljivo ne pojasni, zakaj naj bi bilo temu tako. V tem primeru tudi ni jasno, zakaj bi to sin ob zaslišanju v tem postopku sploh izpostavil. 4 Tega dela njegove izpovedbe (za razliko od sodišča prve stopnje) pritožnik ne omenja. Prav tako šele sedaj v pritožbi omenja pričino „zgolj“ posredno seznanjenost z okoliščinami, o katerih je izpovedala. 5 Pri čemer je iz obrazložitve v 12. točki tudi očitno razvidno, da gre za dogajanje, do katerega je prišlo pred to zadnjo (obravnavano) hospitalizacijo (oziroma po odpustu iz psihiatrične bolnišnice v januarju 2018). Kdaj točno datumsko naj bi se posamezni dogodki pripetili, pa za to presojo ni bistveno. Iz omenjenih razlogov pritožbenemu navajanju, da naj bi (že) okoliščina, ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni točno razvidno, kdaj naj bi se dogodki pripetili, kazala na to, da se niso (dogodili) pred tokratno hospitalizacijo, ni moč slediti. 6 Zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi se tudi sosedje počutili ogrožene, temelji prav tako na izpovedbi sina nasprotnega udeleženca. 7 Katere izpostavlja tudi sodišče prve stopnje. Zato pritožbeno navajanje, da takšnih konkretnih okoliščin ni navedlo (oziroma njenemu sklicevanju na VSL sklep I Cp 2149/2009), ne drži. 8 Ki mu iz istega razloga tudi ni bilo potrebno (kot to nekonkretizirano navaja/očita pritožba) pribavljati pritožnikovega zdravstvenega kartona oziroma (v zvezi s tem, kako poteka zdravljenje) zaslišati njegovega lečečega psihiatra iz Psihiatrične bolnišnice X. 9 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 10 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86, s kasnejšimi spremembami.