Jedro

Po določbi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 299. člena KZ-1 med drugim stori kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi, kdor se uradni osebi, ki je vodila preiskavo, maščuje zaradi dejanj, ki jih je opravila v okviru svojih pravic tako, da je ogroženo njeno življenje, telo, osebna varnost ali njeno premoženje. Prepovedana posledica pri tem kaznivem dejanju je torej ogroženost življenja, telesa, osebne varnosti ali premoženja uradne osebe. Z razliko od kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1, pri katerem za obstoj kaznivega dejanja zadošča, da je storilec z resno grožnjo vzbudil občutek ogroženosti, mora biti pri tem kaznivem dejanju dejansko (torej konkretno, ne le na abstraktni ravni) ogrožena osebna varnost oškodovanca.

Za obstoj zakonskega znaka ogrozitve osebne varnosti uradne osebe mora pri obravnavanem kaznivem dejanju namreč obstajati, in biti v opisu dejanja v izreku sodbe konkretizirana, dejanska nevarnost, ki konkretno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se obdolženo P. V., iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku, oprosti obtožbe, da se je dne 27. 1. 2012, okoli 23.30 ure, v Slovenj Gradcu, maščevala uradni osebi, ki je vodila preiskavo, zaradi dejanj, ki jih je ta opravljala sama v okviru svojih pravic, tako, da je bila ogrožena njena osebna varnost, ko se je po opravljenem pripornem naroku, na katerem je okrožna sodnica M. V. zoper obdolženkinega zunajzakonskega partnerja V. N. odredila pripor, odpeljala za službenim osebnim vozilom, ki ga je vozila oškodovanka ter nato s svojim vozilom peljala tik za njo, čeprav je oškodovanka večkrat upočasnila vožnjo in obdolženki dala možnost, da jo prehiti, obdolženka pa je tudi sama vsakič zmanjšala hitrost in oškodovanko tako zasledovala vse do B. v., kjer je oškodovanka, ker jo je bilo strah, ustavila vozilo na avtobusni postaji, za njo pa je ustavila tudi obdolženka, oškodovanka je nato poklicala svojo strojepisko V. B. in ji povedala, kaj se dogaja, slednja pa je nato poklicala na Operativno komunikacijski center ter prosila za intervencijo policije, pred prihodom policistov pa je obdolženka s svojim vozilom sunkovito zapeljala na drugo stran ceste ter vozilo ustavila tako, da je bila s sprednjim delom vozila obrnjena proti oškodovankinemu vozilu, zaradi ravnanja obdolženke pa je bila oškodovanka močno prestrašena in se je počutila ogroženo, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje maščevanja uradni osebi po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika.

II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 44709/2012 obdolženo P. V. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja maščevanja uradni osebi po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je kazen eno leto zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 44709/2012 dne 5. 3. 2015 pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 24. 8. 2015 vložil obdolženkin zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve je navedel, da izvršitveno ravnanje, ki se očita obdolženki, ne more predstavljati zakonskih znakov po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 299. člena KZ-1, ker iz opisa dejanja ne izhaja ogroženost življenja, telesa ali osebne varnosti, ali premoženja, da je bila obdolženki kršena pravica do obrambe, ker je sodišče ni poučilo, da si lahko vzame drugega zagovornika, ter da obdolženki izrečena kazenska sankcija ni sorazmerna s težo dejanja. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obdolženko oprosti obtožbe, oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 5. 10. 2015, predlagal zavrnitev zahteve. Navedel je, da je sodišče utemeljeno sklepalo, da so v ravnanju obdolženke podani vsi zakonski znaki očitanega ji kaznivega dejanja, z izražanjem dvoma v pravnomočne zaključke sodišča pa zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Sodišče prav tako ni kršilo obdolženkine pravice do obrambe, saj jo je izrecno poučilo o pravici do zagovornika, sodišče druge stopnje pa je do vseh bistvenih pritožbenih navedb zavzelo stališče ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in uporabilo materialno pravo, za svoje zaključke pa je navedlo prepričljive razloge, ter posebej obrazložilo tudi primernost izrečene kazenske sankcije.

4. O odgovoru vrhovnega državnega tožilstva se je obdolženkin zagovornik izjavil z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 20. 10. 2015. Navedel je, da v zahtevi za varstvo zakonitosti ne podaja lastne dokazne ocene, ampak le opozarja, da ob ugotovljenih dejstvih zakonski znak ogroženosti življenja, telesa ali osebne varnosti, ali premoženja, ni izkazan.

B.

5. Po določbi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 299. člena KZ-1 med drugim stori kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi, kdor se uradni osebi, ki je vodila preiskavo, maščuje zaradi dejanj, ki jih je opravila v okviru svojih pravic tako, da je ogroženo njeno življenje, telo, osebna varnost ali njeno premoženje. Prepovedana posledica pri tem kaznivem dejanju je torej ogroženost življenja, telesa, osebne varnosti ali premoženja uradne osebe. Z razliko od kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1, pri katerem za obstoj kaznivega dejanja zadošča, da je storilec z resno grožnjo vzbudil občutek ogroženosti, mora biti pri tem kaznivem dejanju dejansko (torej konkretno, ne le na abstraktni ravni) ogrožena osebna varnost oškodovanca.

6. Vložnik zahteve utemeljeno izpostavlja, da iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne izhaja konkretizacija vseh zakonskih znakov, saj zaradi „samega načina vožnje obdolženke oškodovankino življenje, telo ali osebna varnost v ničemer ni moglo biti ogroženo.“ Kot izhaja iz v izreku izpodbijane sodbe povzetih abstraktnih zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, naj bi bil izpolnjen zakonski znak v tem primeru ogrožena osebna varnost uradne osebe. V nadaljnjem opisu dejanja je ta zakonski znak konkretiziran z navedbami, da je obsojenka: - vozila s svojim osebnim vozilom „tik za njo“, to je za oškodovanko – sodnico v službenem vozilu, - ko je oškodovanka upočasnila vožnjo, je hitrost zmanjšala tudi obsojenka, - oškodovanko zasledovala do B. v., ustavila za oškodovanko na avtobusni postaji, - s svojim vozilom sunkovito zapeljala na drugo stran ceste ter vozilo ustavila tako, da je bila s prednjim delom vozila obrnjena proti oškodovankinemu vozilu, kar vse predstavlja opisovanje vožnje obsojenke, ki samo po sebi ne vsebuje nikakršne opredelitve ogrozitve osebne varnosti oškodovanke. Ni namreč opredeljeno, ali je zaradi vožnje tik za oškodovankinim vozilom neposredno grozilo trčenje vanj, ni razvidno zakaj naj bi zasledovalna vožnja, upočasnitev vožnje obsojene ali ustavitev na avtobusni postaji pomenila nevarnost za oškodovanko, niti zakaj naj bi sicer nenavaden manever sunkovitega premika vozila na drugo stran ceste in obrnitev s prednjim delom proti oškodovankinemu vozilu, predstavljala ogrozitev osebne varnosti za oškodovanko. Za obstoj zakonskega znaka ogrozitve osebne varnosti uradne osebe mora pri obravnavanem kaznivem dejanju namreč obstajati, in biti v opisu dejanja v izreku sodbe konkretizirana, dejanska nevarnost, ki konkretno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine – v tem primeru osebne varnosti oškodovane. Iz opisa obsojeni očitanega dejanja izhaja zgolj, da se je oškodovanka zaradi takega načina obsojenkine vožnje počutila ogroženo in bila prestrašena, kar pa v pomenu njenih subjektivnih občutkov, ne more prestavljati objektivizirane konkretizacije zakonskega znaka ogrozitve njene varnosti. V opisanem ravnanju obsojenke bi utegnili biti podani zakonski znaki katerega drugega ogroževalnega delikta (na primer prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru – ZJRM-1), glede na navedeno pa v njem niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 299. člena KZ-1. 7. Zaradi navedenih razlogov, ko v opisanem ravnanju obsojenki očitanega kaznivega dejanja niso podani vsi njegovi zakonski znaki, Vrhovno sodišče ni presojalo utemeljenosti drugih navedb iz zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

8. Vrhovno sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, zato je glede na naravo kršitve s sodbo spremenilo odločbi nižjih sodišč tako, da je obdolženko, iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za obravnavano kaznivo dejanje, glede stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnih izdatkov obdolženke ter potrebnih izdatkov in nagrade njenega zagovornika, pa je odločilo, da obremenjujejo proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP).