Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pritožnik je utrpel zvin vratne hrbtenice (lahka poškodba), udarnino desne rame in udarnino na glavi (zelo lahki poškodbi). Za posledice takšnih poškodb (strah in telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem) so v sodni praksi prisojene odškodnine v razponu od dveh do petih povprečnih plač.
I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v 3. točki izreka tako, da mora tožena stranka poleg odškodnine, prisojene v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, v 15 dneh tožeči stranki plačati še 200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2019 (skupaj torej 2.300 EUR) in v 2. točki izreka tako, da mora plačati še 798,74 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (skupaj torej 1.543,56 EUR).
II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.
III. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 249 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.
1. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi posledic prometne nesreče, ki jo je dne ... 2018 povzročil zavarovanec tožene stranke. Tožena stranka je tožniku pred pravdo izplačala 1.700 EUR odškodnine za nepremoženjsko in 281,50 EUR odškodnine za premoženjsko škodo.
2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati še 2.100 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2019 in 718,92 EUR pravdnih stroškov; v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Skupno tako tožniku pripada 3.800 EUR odškodnine, kar predstavlja 3,2 povprečni plači v času izdaje izpodbijane sodbe.
3. Zoper del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo 1.100 EUR (200 EUR za strah in 900 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem), ter zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe. Odločilne pritožbene navedbe bodo predstavljane v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.
4. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.
5. Pritožba je delno utemeljena.
6. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o naravi in teži njegovih poškodb - utrpel je zvin vratne hrbtenice (lahka poškodba), udarnino desne rame in udarnino na glavi (zelo lahki poškodbi). Za posledice takšnih poškodb (strah in telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem) so v sodni praksi prisojene odškodnine v razponu od dveh do petih povprečnih plač.1 Teža posledic in individualne okoliščine vsakega posameznega primera so tiste, ki utemeljijo umestitev konkretne odškodnine znotraj tega razpona (prim. 179. člen Obligacijskega zakonika; OZ).
7. Po (neizpodbijanih) ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik po nesreči z rešilnim vozilom odpeljan v bolnišnico, nato pa je zaradi bolečin še trikrat obiskal zdravstven dom, v času zdravljenja je bil štirikrat izpostavljen rentgenskemu snemanju, deset dni je nosil mehko ovratnico, opravil je osem obiskov fizioterapije, jemal je zdravila proti bolečinam, v začetku je imel težave pri osebni higieni in skrbi zase, v bolniškem staležu je bil malo več kot dva meseca, po tistem je še nekaj časa težko opravljal svoje delo (je slikopleskar). Bolečine je tožnik prestajal dober mesec dni, od tega kar 19 dni neprestane hude. Ugotovitvam sodišča prve stopnje o stopnji in trajanju bolečin ter obsegu nevšečnosti med zdravljenjem in odmeri odškodnine pritožnik nasprotuje, a neutemeljeno.
8. Izpostavlja, da je bilo bolečinsko obdobje še daljše, kar utemeljuje z naravo dela, ki ga opravlja. Pritožbeno sodišče verjame tožniku, da so bile bolečine neprijetne, naravno je, da jih vsak težko prenaša, posebej ko hude bolečine trajajo dolgo - kar 19 dni, česar pa sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni spregledalo. A odmera odškodnine ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno, ampak mora sodišče (poleg upoštevanja vseh okoliščin posameznega oškodovanca) subjektivno doživljanje oškodovanca objektivizirati. To je bilo storjeno s pomočjo dokaza z izvedencem medicinske stroke, katerega mnenje je jasno in popolno, pritožnik pa s poudarjanjem svojega videnja trajanja in jakosti bolečin pritožbenemu sodišču ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost strokovnih ugotovitev izvedenca. Poleg tega tožnik spregleda, da je sodišče prve stopnje upoštevalo to, da je tudi po zaključku bolniškega staleža nekaj časa težje opravljal delo nad glavo, kot je barvanje stropov, kitanje, pa tudi prenašanje 25 kg težkih veder, kar je seveda povezano z bolečinami.
9. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo tudi nevšečnosti, ki jih pritožnik (po nepotrebnem ponovno) izpostavlja v pritožbi. Ob opisanih nevšečnostih in poteku zdravljenja je samo po sebi umevno, da se tožnik v času zdravljenja ni mogel ukvarjati s športom, kar pa (glede na trajanje zdravljenja in stopnjo tožnikovega športnega udejstvovanja) ne more povzročiti prisoje višje odškodnine. Upoštevaje trajanje in jakost bolečin ter obseg in trajanje nevšečnosti, je po prepričanju višjega sodišča odmerjena odškodnina 3.000 EUR, pravična. Višje odškodnine so bile pri poškodbah, kot je obravnavana, prisojene tedaj, ko so oškodovanci trpeli več nevšečnosti in daljša bolečinska obdobja ter v primerih, ko so prestajali še trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti.
10. Za strah je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 800 EUR odškodnine. Odškodnine za strah za izid zdravljenja ni odmerilo, saj ga je ocenilo le kot zaskrbljenost, ki se pojavi ob vsakem škodnem dogodku. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da tak zaključek nasprotuje strokovnim zaključkom izvedenca v pisnem izvedenskem mnenju, da je bil vse do pregleda v kirurški ambulanti (malo manj kot eno uro) v strahu, da ima hujše notranje poškodbe glave, vratu in rame. Gre torej za strah pred resnimi poškodbami, ki je nedvomno več kot zaskrbljenost zaradi škodnega dogodka. Podobno velja za ugotovitve izvedenca, da je bil tožnik v strahu za izid zdravljenja v smislu uporabnosti vratu in desne rame, ki je, ker opravlja fizično delo, resen eksistencialen strah. Strah je bil prvi teden hujši, nato pa zmeren in je skupno trajal kar dva meseca, dokler ni bil tožnik spet sposoben za svoje delo. Glede na takšne ugotovitve izvedenca je na dlani zaključek, da je bil strah nekaj časa hud, tožnikovo duševno ravnovesje pa je bilo zaradi njega nato še dlje časa porušeno, tako da tožniku pripada tudi odškodnina za t. i. sekundarni strah. Ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje o primarnem strahu, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za strah 1.000 EUR (kar je manj kot ena povprečna plača), v celoti utemeljen. Takšna odškodnina je primerljiva tudi z odškodninami, prisojenimi za podobne posledice v sodni praksi.2
11. Višje sodišče je zaradi opisanega pritožbi delno ugodilo in sodbo na podlagi določbe 358. člena ZPP spremenilo tako, da mora tožena stranka poleg prisojenih 2.100 EUR plačati še 200 EUR, skupaj torej 2.300 EUR; v preostalem delu pa neutemeljeno pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP). Ob upoštevanju že plačanega bo tožnik prejel odškodnino v skupni višini 3,4 povprečne plače, kar se ustrezno umešča v odškodnine, prisojene za podobno hude posledice primerljivih poškodb.
12. Utemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni uporabilo določbe 3. odstavka 12. člena3 Odvetniške tarife (OT), zaradi česar je upoštevalo napačno vrednost odvetniške storitve; poleg tega je spregledalo stroške sodnega izvedenca. Ti napaki je (ob upoštevanju odvetniških in drugih stroškovnih postavk, navedenih v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) odpravilo pritožbeno sodišče, obenem pa, ker je po delni spremembi sodbe tožnikov uspeh nekoliko večji (50 %), stroške odmerilo ob upoštevanju takšnega uspeha. Tožena stranka mora tožniku povrniti polovico njegovih stroškov, torej 1.543,56 EUR, tožnik pa toženki enak delež, torej 25,9 EUR; po opravljenem pobotu toženka tožniku dolguje 1.517,66 EUR oziroma poleg v izpodbijani sodbi prisojenega zneska še 798,74 EUR. Tožniku mora povrniti tudi polovico stroškov pritožbenega postopka.
1 Prim. odločbe VSL I Cp 3929/2011, II Cp 2255/2018, I Cp 2268/2019 in druge. 2 Pritožbeno sodišče izpostavlja odločbe VSL II Cp 1962/2018, II Cp 1571/2018 in VS RS II DoR 184/2015. 3 Izjemoma je stranka dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 odstotkov.