Jedro

Pomanjkljiva trditvena podlaga v smislu vprašanja aktivnega delovanja tožene stranke v smeri zmanjševanja njenega premoženja in prezadolženost, tudi po oceni sodišča druge stopnje ne daje podlage za verjetnost izkaza pogoja nevarnosti iz drugega odstavka 370. člena ZIZ.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki glasi:

1.Dolžniku se prepove odtujiti ali obremeniti parcele z ID znakom: 1 533/6; 1 537/7; 1 537/43 in 1 537/44, pri katerih je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik do celote.

2.Prepoved odtujitve in obremenitve pri navedenih nepremičninah se zaznamuje v zemljiški knjigi v korist upnika.

3.Dolžniku se prepove odtujiti in obremeniti poslovne deleže z zaporedno številko 189002 v višini 3,1598 % osnovnega kapitala, z zaporedno številko 280712 v višini 12,5800 % osnovnega kapitala in z zaporedno številko 307297 v višini 84,2602 % osnovnega kapitala, skupaj 100 % osnovnega kapitala v družbi A. d.o.o., MŠ: ..., pri katerih je dolžnik v sodnem registru vpisan kot imetnik.

4.Prepoved odtujitve in obremenitve pri navedenih poslovnih deležih dolžnika se vpiše v sodni register v korist upnika.

5.Organizacijam za plačilni promet (v nadaljevanju OPP), kjer ima dolžnik odprte transakcijske račune, se naloži, da mora dolžniku ali komu drugemu po dolžnikovemu nalogu odreči izplačilo denarnega zneska v višini 932.680,00 EUR z dolžnikovega računa.

6.Začasna odredba začne veljati takoj in še 30 dni po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari ter morebitni ugovor ne zadrži njene izvršitve.

7.Dolžnik je dolžan povrniti upniku vse stroške postopka.

Sodišče prve stopnje je odločilo še, da tožeča stranka nosi svoje stroške predloga za zavarovanje z začasno odredbo (točka II izreka izpodbijanega sklepa).

2.Zoper ta sklep se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (upnik) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom na spremembo in ugoditev predlagani začasni odredbi oziroma podredno na razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje. Priglaša stroške.

Zmotne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka (upnica) ni uspela izkazati subjektivnega delovanja dolžnika (tožene stranke) v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve upničine terjatve. Tožeča stranka je v predlogu navedla, da je tožena stranka nepremičnini (ID parcela 2 2412/2 in parcela 2 2412/3) odsvojila takoj, ko je pri Banki X. d.d. izposlovala izbrisno dovoljenje za hipoteko, ki je bila pred tem vknjižena v korist banke na teh nepremičninah, kar je izkazala s predloženim zgodovinskim izpisom iz zemljiške knjige. V nadaljevanju je tudi pojasnila, da je preostalo nepremično premoženje tožene stranke obremenjeno z večimi hipotekami, kar pomeni, da imajo drugi upniki pred tožečo stranko prednost pri poplačilu. Tožena stranka je torej edino premoženje, ki je po izdaji izbrisnega dovoljenja banke postalo bremen prosto in iz katerega bi se lahko tožeča stranka dejansko poplačala, le-to nemudoma odsvojila. Izpostavljeno ravnanje je ključno za presojo subjektivne nevarnosti oziroma aktivnega ravnanja dolžnika v smeri zmanjševanja premoženja. Podala je torej navedbe o subjektivni nevarnosti, ki jih je izkazala s priloženima listinama, do katerih se sodišče prve stopnje ni ustrezno vsebinsko opredelilo. Dodatno je tožeča stranka izpostavila tudi premoženjsko stanje dolžnika oziroma njegove finančne zmožnosti poplačila vtoževane terjatve. Strinja se sicer z ugotovitvami sodišča, da odsvojitev nepremičnega premoženja še ne pomeni, da dolžnik nima (drugovrstnega) premoženja za poplačilo svojih obveznosti oziroma terjatev upnikov, saj v primeru odplačne odsvojitve premoženja zgolj spremeni pojavno obliko (iz nepremičnega premoženja v denarna sredstva), vendar pa pri tem sodišče v celoti spregleda, da je tožeča stranka v zvezi s tem izpostavila zadnjo javno objavljeno bilanco stanja tožene stranke na dan 31. 12. 2023, iz katere je razvidno, da se obveznosti tožene stranke povečujejo in so na ta dan znašale že 3.936.300,31 EUR. Upoštevaje slednje in višino vtoževane terjatve je evidentno, da za poplačilo ne zadoščajo niti kapitalske rezerve, niti rezerve iz dobička. Poleg tega iz bilance stanja tožene stranke izhaja zunajbilančna obveznost v višini 1.810.310,00 EUR. Iz zadnje bilance stanja izhaja, da naj bi imela tožena stranka zgolj 37.746,12 EUR denarnih sredstev, kar ne zadostuje ne za poplačilo njenih (bilančnih) obveznosti, ne za poplačilo terjatve tožnice. Teh okoliščin, ki se neposredno nanašajo na finančne zmožnosti tožene stranke, sodišče ni upoštevalo. Zadolženost tožene stranke v povezavi z odsvajanjem edinega neobremenjenega premoženja izkazuje nevarnost, da tožena stranka s svojim aktivnim ravnanjem povzroča oziroma bo še povzročala situacijo, v kateri bo izterjava terjatve tožeče stranke bistveno otežena oziroma onemogočena. Pri tem bi sodišče moralo upoštevati, da bo terjatev v primeru uspeha v pravdnem postopku povsem verjetno presegla 1.000.000 EUR, kar ni zanemarljiva vrednost. Višina njene terjatve izkazuje dodatno izkazano nevarnost, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

3.Neutemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da škoda, ki jo bi utrpela tožena stranka v posledici izdaje predlagane začasne odredbe, ne bo večja od škode, ki bi nastala tožeči stranki v primeru neizdaje začasne odredbe. Predlagana odredba v smeri prepovedi odtujitve in obremenitve je ključna za zaščito pravic tožeče stranke iz naslova vtoževane terjatve, kar nenazadnje potrjuje sodišče prve stopnje v točki 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da vpis maksimalne hipoteke še ne omejuje tožene stranke v njeni pravici do razpolaganja. Omejitev pri odsvajanju nepremičnega premoženja za toženo stranko torej pomeni zgolj omejitev pri spremembi pojavne oblike premoženja, tožena stranka zato ni omejena pri vnovčevanju oziroma upravljanju premoženja v smislu oddajanja v najem, zakup oziroma podobno, s čimer lahko pridobiva dodatno premoženje, s tem pa niso v ničemer oškodovane njene premoženjske koristi, vsaj predlagana prepoved v ničemer ne vpliva na vrednost njenega premoženja, le pojavne oblike ne more spremeniti, medtem ko za tožečo stranko predstavlja edino zaščito prav predlagana prepoved. V primeru, da bi se predlagana začasna odredba izkazala za neutemeljeno, bi tožena stranka še vedno obdržala premoženje enake vrednosti oziroma bo potem neomejena v svoji razpolagalni pravici s tem premoženjem, ki bo popolnoma enako, kot je bilo pred izdajo začasne odredbe. Nasprotno velja za tožečo stranko, ki bi oziroma bo utrpela težko nadomestljivo oziroma nenadomestljivo škodo, če bo tožena stranka v vmesnem času še to premoženje, ki ga ima, kljub temu, da je obremenjeno, odsvojila in premoženje, ki ga bo dobila iz tega naslova porabila, kar je tudi glede na izpostavljeno zadolženost oziroma finančno stanje tožene stranke ter njene namene, izogniti se izpolnitvi obveznosti do tožeče stranke, dokazno verjetno.

4.Sodišče prve stopnje v celoti zanemari navedbe tožnice, da ima toženka poleg premoženja, na katerem je predlagala zavarovanje, v lasti tudi druge nepremičnine (ki jih našteva), ki niso predmet predlagane začasne odredbe, zato kljub izdani začasni odredbi ne bo v celoti omejena pri razpolaganju s svojim nepremičnim premoženjem, temveč zgolj v delu, kolikor je nujno potrebno, da se prepreči nastanek težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode za tožečo stranko v primeru uspeha v tem sodnem postopku. Hkrati bo škoda, ki bi jo utrpela, če bi se predlagana začasna odredba izkazala za neutemeljeno, neprimerno manjša oziroma zanemarljiva v primerjavi s škodo, ki lahko nastane tožeči stranki v posledici neizdaje začasne odredbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi se določbe ZPP uporabljajo na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6.S tožbo tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo denarnega zneska (932.680,00 EUR s pripadki). V zavarovanje denarne terjatve, vtoževane s tožbo, je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je predlagano izdajo začasne odredbe zavrnilo z ugotovitvijo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnega obstoja subjektivne nevarnosti, niti ni izkazala za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo (drugi odstavek 270. člena ZIZ), posledično se z verjetnostjo obstoja vtoževane terjatve ni ukvarjalo.

7.Pravilno je materialno pravno izhodišče sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka (upnica) za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve pogoje, ki so določeni v 270. členu ZIZ, izkazati kumulativno. Ker tožeča stranka ni izkazala obstoja pogoja iz drugega oziroma tretjega odstavka 270. člena ZIZ, se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z vprašanjem obstoja pogoja iz prvega odstavka 270. člena ZIZ (verjetnost obstoja terjatve).

8.Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), prav tako tudi ne v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev, da je tožečo stranko prikrajšala za pravico do izjave s tem, ko se ni ustrezno opredelila do njenih konkretnih in natančnih navedb v predlogu, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je zaključke o neutemeljenosti predlagane začasne odredbe sprejelo na podlagi dejanskih ugotovitev ter svoje razloge prepričljivo in argumentirano obrazložilo. Tem razlogom se sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju, pridružuje v celoti ter zgolj v odgovor pritožbenim grajam navaja naslednje:

9.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, saj ni izkazala za verjetno obstoja nevarnosti, da bo zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, niti ni izkazala pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, to je obstoja verjetnosti, da bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo. Tožena stranka bi morala izkazati enega izmed obeh navedenih pogojev, ki bi moral biti podan kumulativno, poleg verjetnosti, da obstoji oziroma bo nastala terjatev (prvi odstavek 270. člena ZIZ), za obstoj utemeljenosti izdaje začasne odredbe.

10.Tožeča stranka že v predlogu, na kar je opozorilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni zatrjevala, da bi s predlagano začasno odredbo tožena stranka utrpela le neznatno škodo, saj se je sklicevala na napačna določila ZIZ, sklicevala se je, da tožena stranka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njej, pa še to le v zvezi s predlagano prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin, ne pa tudi glede ostalega premoženja tožene stranke, ki je predmet začasne odredbe1, kar pritožbeno ni sporno (točka 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa)2, na enake razloge pa se sklicuje tudi v pritožbi. Zatrjevana predpostavka je pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (ki ni predmet obravnavane zadeve), ki je določena v 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, medtem ko je pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve (za kar gre v obravnavanem primeru) nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ki mora biti verjetno izkazana (drugi odstavek 270. člena ZIZ).

11.Sodišče prve stopnje na tem mestu pravilno pojasnjuje, pri čemer upošteva ustaljeno sodno prakso, da je vsak poseg v tujo lastnino za lastnika škodljiv ter prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine bistveno zožuje lastnikova upravičenja, saj onemogoča izvrševanje enega od ključnih elementov lastninske pravice, to je pravico do razpolaganja s stvarjo. Pri tem se opredeli do vprašanja maksimalne hipoteke, ki je vpisana na nepremičninah, ki so predmet začasne odredbe. Pri tem je bistvena ugotovitev, da je dejstvo, da maksimalna hipoteka na nepremičninah lahko vpliva na zmanjšanje vrednosti nepremičnin, ne pa tudi na omejitev razpolaganja z nepremičnino, pri čemer naniza številno sodno prakso3. Ob navedenem tožeča stranka ne more biti uspešna s pritožbeno grajo, da bo tožena stranka z izdajo začasne odredbe obdržala premoženje enake vrednosti, nasprotno pa bo v primeru neizdaje tožeča stranka utrpela težko nadomestljivo oziroma nenadomestljivo škodo, če bo tožena stranka v vmesnem času to premoženje odsvojila. Navedene trditve (ki se sicer nanašajo na vprašanje obstoja pogoja za zavarovanje nedenarne terjatve iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ) ne morejo pripeljati do drugačne odločitve. Zakonski pogoji neznatne škode kot verjeten izkaz pogoja za zavarovanje denarne terjatve iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ je pravni standard, kar pomeni, da obstoj tega pogoja ugotavlja sodišče v vsakem posameznem konkretnem primeru, ob tehtanju oziroma presoji trditvene podlage stranke. Vendar pa v obravnavanem primeru, ko tožeča stranka ne navaja konkretnih okoliščin obstoja neznatne škode, temveč ga utemeljuje zgolj z navedbo, da bi bila škoda, ki bi jo z izdajo začasne odredbe utrpela tožena stranka, neznatna v primerjavi s škodo, ki bi v nasprotnem nastala njej, ne zadošča za izkaz neznatne škode v okviru tega pravnega standarda, pritožba v tej smeri pa se izkaže za neutemeljeno.

12.Nadalje ni utemeljena pritožbena graja, da sodišče prve stopnje pri vprašanju obstoja subjektivne nevarnosti oziroma aktivnega ravnanja tožene stranke v smeri zmanjševanja njenega premoženja ni presojalo ključnih elementov, torej premoženjskega stanja tožene stranke oziroma njene finančne zmožnosti poplačila vtoževane terjatve, pri čemer izpostavlja zadnjo javno objavljeno bilanco stanja na dan 31. 12. 2023, iz katere je razvidno, da se obveznosti tožene stranke povečujejo, hkrati pa, da iz zadnje bilance izhaja, da naj bi imela tožena stranka zgolj 37.746,12 EUR denarnih sredstev, kar ne zadostuje za poplačilo njenih (bilančnih) obveznosti, ne za poplačilo terjatve tožeče stranke. Sodišče druge stopnje se je do finančnih zmožnosti tožene stranke opredelilo v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tako je med drugim pravilno ugotovilo, da zgolj zadolženost tožene stranke oziroma da se njene obveznosti povečujejo, ne predstavlja njenega subjektivnega ravnanja, ki bi imelo za posledico, da bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, temveč kaže zgolj na objektivno slabše možnosti za izterjavo, kar pa za verjetnost obstoja pogoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena oziroma precej otežena, ne zadostuje, saj zgolj finančno stanje in pa višina bilančnih obveznosti tožene stranke (pri čemer ugotovi, da se tožeča stranka ni opredelila do toženkinih terjatev oziroma premoženja, s čimer bi lahko izkazovala njeno prezadolženost), ne izkazuje obstoja pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ4. Pomanjkljiva trditvena podlaga v smislu vprašanja aktivnega delovanja tožene stranke v smeri zmanjševanja premoženja in prezadolženost, tudi po oceni sodišča druge stopnje ne daje podlage za verjetnost izkaza pogoja nevarnosti iz drugega odstavka 370. člena ZIZ. Pri tem ni moč mimo dejstva, da tožeča stranka zatrjuje, da nepremičnine, na katerih predlaga izdajo začasne odredbe za zavarovanje njene denarne terjatve, niso edino premoženje, za katerega tožeča stranka sicer zatrjuje, da je prav tako obremenjeno s hipotekami, vendar tudi v zvezi s tem, preostalim premoženjem ne zatrjuje, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, konkretnega ravnanja v smeri onemogočanja oziroma otežitve uveljavitve terjatve tožeče stranke. V zvezi z obstoječim premoženjem tožene stranke bi morala torej obstajati konkretna nevarnost, torej za verjetno bi moralo biti izkazano konkretno ravnanje tožene stranke v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave terjatve, za katero obstaja možnost, da bo tožeča stranka pridobila izvršilni naslov, kasneje pa je ne bo mogla uveljavljati v izvršbi, ker bo to onemogočila tožena stranka z odtujevanjem, skrivanjem ali kakšnim drugačnim razpolaganjem s svojim premoženjem5. Zgolj obstoj možnosti, da bo tožena stranka razpolagala z nepremičninami, ki so predmet začasne odredbe, ne zadostuje za obstoj subjektivnega pogoja.6 Na obstoj subjektivne oziroma konkretne nevarnosti pa ni moč sklepati niti s trditvami tožeče stranke, da je tožena stranka januarja 2023, po izdaji izbrisnega dovoljenja banke, odsvojila dve nepremičnini, saj tožeča stranka ni niti zatrjevala, da se je v tej posledici premoženje tožene stranke zmanjšalo, o navedenem dejstvu pa ima sodišče prve stopnje povsem obrazložene in sprejemljive razloge.7

13.Nenazadnje tudi ni utemeljena pritožbena graja o višini vtoževane terjatve (skoraj 1.000.000,00 EUR), saj to dejstvo samo po sebi ne predstavlja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve kasneje onemogočena oziroma precej otežena, v kolikor bi tožeča stranka s svojim zahtevkom v celoti uspela.

14.Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zaključilo pravilno, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ, niti ne neznatne škode po tretjem odstavku 270. člena ZIZ ter posledično materialno pravno pravilno odločilo, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Četudi se je tožeča stranka sklicevala na obstoj obeh pogojev, tako na obstoj pogoja iz drugega, kot tudi iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ (izkazan bi moral biti zgolj eden poleg verjetnosti obstoja terjatve iz prvega odstavka 270. člena ZIZ), nobenega od njiju ni izkazala za verjetna. V tej posledici je odpadla potreba po ugotavljanju obstoja pogoja iz prvega odstavka 270. člena ZIZ.

15.Z navedenim je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse pritožbene trditve, ki so bile odločilnega pomena v tej zadevi, na vsa ostala pritožbena izvajanja pa ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

16.V posledici navedenega se izkaže pritožba za neutemeljeno, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

17.Tožeča stranka, ki je s pritožbo v celoti propadla, krije sama nastala ji stroške pritožbenega postopka (smiselna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------