Jedro

Izvršilni naslovi, ki se potrjujejo kot evropski nalog za izvršbo, so le tisti, ki se nanašajo na nesporne zahtevke. Zahtevek pa se šteje za nespornega le, če se je dolžnik izrecno strinjal z njim: s pripoznanjem ali s poravnavo, ki jo je potrdilo sodišče ali je bila sklenjena pred sodiščem med postopkom; ali mu dolžnik med sodnim postopkom ni nikoli ugovarjal skladno z ustreznimi postopkovnimi pravili na podlagi zakonodaje države članice izvora (primer zamudne sodbe); ali se po postopkovnih pravilih države članice šteje, da ga je tiho pripoznal; ali pa se je dolžnik izrecno strinjal z njim v javni listini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog drugotožene in četrtotožene stranke za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo nespornega zahtevka za sodbo tega sodišča opr. št. V Pg 5023/2011 z dne 17. 3. 2014, ki ga je sodišče prejelo 12. 5. 2015, zavrnilo.

2. Drugotožena in četrtotožena stranka sta zoper sklep pravočasno vložili pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njunemu predlogu za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog drugo in četrtotožene stranke za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo nespornega zahtevka za zgoraj navedeno sodbo v delu, ki se nanaša na stroške pravdnega postopka, ki so bili prisojeni drugo in četrtotoženi stranki, ker je ocenilo, da v danem primeru ne gre za nesporen zahtevek. Ugotovilo je, da je bil med strankama že sporen zahtevek o glavni stvari, o katerem je sodišče prve stopnje meritorno odločilo in ga zavrnilo, tožeči stranki pa je naložilo, da je dolžna drugo in četrtotoženi stranki nerazdelno povrniti njune pravdne stroške v višini 1.820,85 EUR, v primeru zamude z obrestmi. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določbe 3. člena Uredbe Evropskega parlamenta in sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (Uredba), v katerih je opredeljeno, kateri so izvršilni naslovi, ki se potrjujejo kot evropski nalog za izvršbo. To so le tisti, ki se nanašajo na nesporne zahtevke. Zahtevek pa se šteje za nespornega le, če se je dolžnik izrecno strinjal z njim s pripoznanjem ali s poravnavo, ki jo je potrdilo sodišče ali je bila sklenjena pred sodiščem med postopkom; ali mu dolžnik med sodnim postopkom ni nikoli ugovarjal skladno z ustreznimi postopkovnimi pravili na podlagi zakonodaje države članice izvora (primer zamudne sodbe); ali se po postopkovnih pravilih države članice šteje, da ga je tiho pripoznal; ali pa se je dolžnik izrecno strinjal z njim v javni listini. V danem primeru pa je bil, kot je to pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, zahtevek med strankama sporen. Zato je sodišče prve stopnje o njem tudi meritorno odločilo. Posledično je bil sporen tudi zahtevek, tako tožeče kot tožene stranke, za povračilo njunih pravdnih stroškov. S tem, ko je tožeča stranka pri svojem zahtevku, katerega del je bil tudi zahtevek za povračilo njenih pravdnih stroškov, vztrajala, se domneva, da se je zahtevku tožene stranke za povračilo njenih pravdnih stroškov protivila. Po določbi 1. točke 4. člena Uredbe se kot sodba šteje vsaka sodba, ki jo izda sodišče države članice, ne glede na to, kako se sodba imenuje, vključno s sklepom, odredbo, odločbo ali sklepom o izvršbi, kot tudi odmero stroškov ali izdatkov, ki jo določi sodni uradnik. Vendar pa se mora v primeru odmere stroškov glede na določbe 3. člena Uredbe šteti, da je bil tudi zahtevek za povrnitev stroškov, na katere se odločba nanaša, nesporen oziroma se je štel za nespornega v skladu z ustreznimi postopkovnimi pravili države članice. V danem primeru pa, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje, tožeča stranka zahtevka toženih strank za povrnitev stroškov ni pripoznala, niti ni bila med strankama glede tega sklenjena sodna poravnava, niti ne gre za primer, da tožeča stranka temu zahtevku ne bi nasprotovala, niti za primer, ko bi se zaradi izostanka tožeče stranke z naroka za glavno obravnavo štelo, da je zahtevek za povračilo stroškov tiho pripoznala.

5. Tudi v določbi 7. člena Uredbe ni mogoče najti podlage za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo nespornega zahtevka za stroške, prisojene drugo in četrotoženi stranki. Po navedeni določbi se v primeru, kadar sodba vključuje izvršljivo odločbo o znesku stroškov v zvezi s sodnim postopkom, vključno z obrestmi, le-ta potrdi kot evropski nalog za izvršbo tudi glede stroškov, razen če dolžnik izrecno ugovarja svoji obveznosti nositi take stroške med sodnim postopkom, v skladu z zakonodajo države članice izvora. Navedena določba predpostavlja, da gre za sodbo o nespornem zahtevku, torej ko dolžnik glavni zahtevek na primer pripozna, izrecno pa ugovarja zahtevku tožeče stranke za plačilo stroškov postopka. Predmetne situacije pod dejanski stan 7. člena Uredbe torej ni mogoče podvesti.

6. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da v danem primeru niso podani pogoji za izdajo evropskega naloga za izvršbo glede stroškov postopka, ki so bili prisojeni drugo in četrtotoženi stranki s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 5023/2011 z dne 17. 3. 2014. 7. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).