14.Bistvo pravice do enakosti pred zakonom je v tem, da je treba enako obravnavati tiste subjekte in/ali pravne ter dejanske stanove, ki so si v bistvenem podobni. In obratno - različno je treba obravnavati tiste subjekte in/ali pravne ter dejanske stanove, ki so si v bistvenem različni. Različna obravnava enakih subjektov ter pravnih in dejanskih okoliščin pomeni poseg v pravico do enakosti pred zakonom. Prav tako pa poseg v to pravico pomeni tudi enaka obravnava različnih subjektov ter različnih pravnih in dejanskih okoliščin. V obeh primerih gre za kršitev pravice do enakopravnosti, torej za prepovedano diskriminacijo, razen če jo oblastveni organ lahko upraviči, ker za takšno razlikovanje obstaja - v ustavnosodni presoji uporabljeno izrazoslovje - "razumen in stvaren razlog" oziroma "razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari" oziroma "razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja".

Jedro

15.V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da se predčasna pokojnina odmeri glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od pokojninske osnove na enak način kot starostna pokojnina, nato pa se za vsak mesec manjkajoče starosti do dopolnitve starosti 65 let zmanjša za 0,3 odstotke (prvi odstavek 38. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2). Starostna in predčasna pokojnina sta urejeni skupaj v II. poglavju ZPIZ-2, prav tako je odmera obeh vrst pokojnin skupno urejena v III. poglavju ZPIZ-2. Ob primerjavi pravnih položajev med starostno pokojnino in predčasno pokojnino, ki jo uživa tožnik, sodišče sodi, da ne obstaja razumen in stvaren razlog, zaradi katerega bi lahko bila omenjena pravna položaja (z vidika pravice, ki je predmet izpodbijane odločbe) obravnavana kot med seboj v bistvenem različna. Razlika med njima je namreč le v tem, da se pri predčasni pokojnini oseba odloči, da sprejme znižanje pokojninske osnove zaradi pokojninske dobe, ki ne predstavlja v celoti pokojninske dobe brez dokupa, oziroma zaradi neizpolnitve pogoja starosti 65 let (pri čemer zavarovanec pridobi pravico do predčasne pokojnine pri starosti 60 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe). Vendar pa do razlik v navedenih okoliščinah prihaja tudi ob primerjavi pravnih položajev med starostno in invalidsko pokojnino (do katere je zavarovanec, ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev, lahko upravičen tudi ne glede na starost in pokojninsko dobo), pri čemer za priznavanje dodatka po ZDPIDŠ upravičencu do slednje pokojnine glede na besedilo ZDPIDŠ (in tudi glede na stališče toženke) ni ovir. Očitno je torej, da navedene okoliščine ne morejo utemeljiti razlikovanja med uživalci starostnih in predčasnih pokojnin z vidika pravice do obravnavanega dodatka.

Ker je treba položaj uživalca starostne in predčasne pokojnine z vidika upravičenosti do dodatka po ZDPIDŠ obravnavati enako, je treba zaradi načela pravne enakosti ob uporabi zakonske analogije po presoji sodišča 4. člen ZDPIDŠ razlagati tako, da omogoča tudi odmero dodatka za uživalca predčasne pokojnine. V nasprotnem primeru bi prišlo do neenakega obravnavanja bistveno podobnih položajev, prav tako ne bi bil zasledovan cilj zagotavljanja socialne varnosti. Gre namreč za zapolnitev pravne praznine, ko mora sodišče od posamičnega urejenega primera sklepati na neurejen primer, ki se po svojih sestavinah v celoti ne sklada s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanja, a jim je vendar tako podoben, da se z njimi ujema v bistvenih lastnostih.

16.Sodišče dodatno utemeljuje, da je v predlogu ZDPIDŠ podana obrazložitev predlagatelja tega zakona, da je vrhunski šport izjemno krut do športnikov, posebej tistih, ki ne nastopajo v športnih panogah, ki so komercialno zanimive, zato se večina športnikov že po koncu kariere sooča z eksistencialnimi težavami. Neredko se tudi zgodi, da nekdanji športniki ugotovijo, da jim športne organizacije, za katere so nastopali, niso korektno plačevale prispevkov za pokojninsko zavarovanje, ali pa so ti bili minimalni, zato imajo nižje pokojninske osnove. Mnogi so tudi brez izobrazbe, saj so se posvečali športni karieri. Iz predloga zakona (ZDPIDŠ) tako izhaja, da zakon zasleduje načelo socialne varnosti, dodatek pa bo omogočal upravičencem spodobno in materialno varno starost.

Izrek

17.Sodišče po povedanem tudi glede na namen zakona (namenska razlaga) ne najde razlogov, ki bi z vidika upravičenosti do dodatka po ZDPIDŠ utemeljevali različno obravnavanje uživalcev starostne in predčasne pokojnine. Zakon namreč zasleduje isti cilj za vse vrhunske športnike, ki izpolnjujejo pogoje in kriterije za pridobitev tega dodatka (skladno z 2. in 3. členom ZDPIDŠ), in sicer zagotovitev njihove ustrezne socialne varnosti po zaključku njihovih karier. Zato je treba omogočiti odmero dodatka tudi prejemniku predčasne pokojnine, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 5. člena ZDPIDŠ.

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, št. 1030‑12/2022/12 z dne 12. 10. 2022, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

18.Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na predstavitev zakona s strani predlagatelja (takratnega poslanca), ki je na seji povedal, da gre za predlog zakona o dodatku k starostni in invalidski pokojnini. Gre za besede predlagatelja (poslanca) zakona, ki na razlago sodišča ne morejo vplivati, po presoji sodišča pa jih gre pripisati izključno citiranju zakonskega besedila. Sodišče ob tem ponavlja, da iz zakona ni razviden namen zakonodajalca, da bi uživalce predčasne pokojnine prikrajšal za dodatek k pokojnini, temveč ravno nasprotno - z njim je (glede na obrazložitev predloga zakona) zakonodajalec želel zagotoviti ustrezno socialno varnost vseh vrhunskih športnikov po zaključku njihovih karier, v 2. členu zakona pa je tudi izrecno opredeljeno, da so do dodatka upravičeni uživalci pokojnine po splošnih predpisih (kamor sodi tudi predčasna pokojnina). Sodišče tožniku pritrjuje tudi v njegovem stališču, da bi zakonodajalec, če bi iz kroga upravičencev do dodatka k pokojnini želel izključiti uživalce predčasne pokojnine, to storil že pri določitvi kroga upravičencev do pravice (v 2. členu zakona), ne pa šele pri določbah glede odmere višine dodatka. Tudi logična razlaga tako nasprotuje toženkinemu stališču, da uživalci predčasne pokojnine do dodatka po ZDPIDŠ niso upravičeni.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

19.Ker je tožnik po presoji sodišča uspel izkazati, da toženkina razlaga 4. člena ZDPIDŠ (na podlagi katerega je toženka tožniku zavrnila priznanje pravice do dodatka) ni skladna z načelom enakosti pred zakonom, je sodišče 4. člen ZDPIDŠ razlagalo na ustavno skladen način in tako, da do kršitve enakosti pred zakonom ne bo prišlo.

Obrazložitev

20.Pri 4. členu ZDPIDŠ gre za tehnično določbo, ki ne vsebuje vsebinskih kriterijev in ne določa, kdaj je oseba upravičena do dodatka za pokojnino, temveč ureja zgolj odmero višine dodatka k pokojnini. Ker je treba položaj uživalca starostne in predčasne pokojnine (iz že predstavljenih razlogov) z vidika upravičenosti do dodatka po ZDPIDŠ obravnavati enako, je treba zaradi načela pravne enakosti ob uporabi zakonske analogije po presoji sodišča 4. člen ZDPIDŠ razlagati tako, da omogoča tudi odmero dodatka za uživalca predčasne pokojnine. V nasprotnem primeru bi prišlo do neenakega obravnavanja bistveno podobnih položajev, prav tako ne bi bil zasledovan cilj zagotavljanja socialne varnosti. Gre namreč za zapolnitev pravne praznine, ko mora sodišče od posamičnega urejenega primera sklepati na neurejen primer, ki se po svojih sestavinah v celoti ne sklada s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanja, a jim je vendar tako podoben, da se z njimi ujema v bistvenih lastnostih.

1.Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za priznanje pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa.

21.Po presoji sodišča je v primeru uživalca predčasne dohodnine prvi stavek prvega odstavka 4. člena ZDPIDŠ po analogiji tako treba razlagati in uporabiti na način, da se dodatek odmeri v odstotku od razlike med predčasno pokojnino, ki jo prejema upravičenec, in zneskom starostne pokojnine moškega, odmerjene od najvišje pokojninske osnove za 40 let pokojninske dobe po splošnih predpisih. Prvi stavek drugega odstavka 4. člena ZDPIDŠ pa je treba pri uživalcu predčasne pokojnine razlagati in uporabiti na način, da se pri odmeri dodatka upošteva mesečni znesek predčasne pokojnine, ki pripada upravičencu na dan priznanja pravice do dodatka.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik dne 13. 7. 2022 vložil predlog za priznanje dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa. Po preučitvi zadeve je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje zakonski pogoj, da je s svojim delom in izjemnimi dosežki na področju športa trajno prispeval k razvoju družbe in ugledu Republike Slovenije, in sicer kot vrhunski športnik, dobitnik Bloudkove nagrade za vrhunske tekmovalne dosežke leta ..., ki mu je bila podeljena skupaj z B. B., C. C., Č. Č. in D. D., za osvojitev srebrne medalje na svetovnem prvenstvu v padalstvu - skupinski skoki na cilj (...). Iz dopisa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) z dne 26. 7. 2022 je razvidno, da je tožnik uživalec pokojnine po splošnih predpisih, in sicer prejema predčasno pokojnino od 23. 7. 2022 dalje. Vendar je iz odgovora ZPIZ z dne 1. 9. 2022 razvidno, da je treba upoštevati Zakon o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa (v nadaljevanju ZDPIDŠ) kot celoto, saj iz 4. in 5. člena ZDPIDŠ izhaja, da mora biti upravičenec do dodatka uživalec starostne ali invalidske pokojnine. Toženka je zato ugotovila, da vlagatelju ne more odmeriti dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa, saj kljub izpolnjevanju pogojev iz 2. člena in kriterijev iz 3. člena ZDPIDŠ ni prejemnik ustrezne vrste pokojnine. Predlog tožnika, naj se mu odmeri dodatek k pokojnini kot razliko med predčasno pokojnino, ki jo prejema, in zneskom starostne pokojnine moškega, odmerjene od najvišje pokojninske osnove za 40 let pokojninske dobe po splošnih predpisih, pa je v nasprotju s 4. in 5. členom ZDPIDŠ.

22.Toženka je 4. člena ZDPIDŠ razlagala napačno, na podlagi napačne uporabe materialnega prava pa je izdala tudi nezakonito zavrnilno odločbo. Sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Toženka mora v ponovnem postopku izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

3.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Napačno je stališče toženke, da iz 4. in 5. člena ZDPIDŠ izhaja, da je upravičenec do dodatka samo uživalec starostne in invalidske pokojnine. ZDPIDŠ v 4. členu namreč določa odmero višino dodatka, 5. člen ZDPIDŠ pa postopek priznanja pravice do dodatka. Omenjeni določbi služita le realizaciji pravice do dodatka, ne določata pa kroga in pogojev za pridobitev pravice po 2. členu ZDPIDŠ. Če bi zakonodajalec imel namen omejiti pravico do dodatka zgolj na prejemnike starostne in invalidske pokojnine, bi to pravico omejil že v 2. členu ZDPIDŠ, ki določa upravičence do dodatka. Tudi način odmere predčasne pokojnine je enak načinu odmere starostne pokojnine, pri čemer se pri odmeri predčasne pokojnine zgolj zmanjša odmerjena starostna pokojnina. Pravno naziranje toženke in ožanje kroga upravičencev do dodatka je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Tožnik navaja, da je že po ugotovljenem izpolnjevanju pogojev po 2. in 3. členu ZDPIDŠ upravičen do dodatka k pokojnini, in sicer na način, da se ta odmeri v odstotku od razlike med predčasno pokojnino, ki jo prejema, in zneskom starostne pokojnine moškega, odmerjene od najvišje pokojninske osnove za 40 let pokojninske dobe po splošnih predpisih. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka.

23.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

4.Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je treba določbe ZDPIDŠ spoštovati, razumeti in razlagati tako, da je predmetno odločbo kasneje mogoče preizkusiti in realizirati. Izplačilo dodatka k pokojnini izvršuje ZPIZ, ki je v dopisu z dne 1. 9. 2022 tudi pojasnil, da glede na veljavna določila 4. in 5. člena ZDPIDŠ odmera dodatka iz naslova predčasne pokojnine ni mogoča in tudi ne dopustna, saj določili ne vsebujeta kriterija predčasne pokojnine. Določbe ZDPIDŠ je treba brati in razumeti povezano, kar pomeni, da toženka upošteva določbe 2., 3., 4. in 5. člena ZDPIDŠ. Tudi, če bi toženka izdala ugodilo odločbo in priznala pravico do dodatka, bi ZPIZ izplačilo dodatka zavrnil. Toženka sicer navaja, da tožnik izpolnjuje pogoje po 2. in 3. členu ZDPIDŠ in bi imel pravico do dodatka, kar izhaja tudi iz izpodbijane odločbe, vendar pa je treba upoštevati 4. in 5. člen ZDPIDŠ, iz katerih izhaja, da so do tega dodatka upravičeni le tisti, ki prejemajo starostno ali invalidsko pokojnino. Dodatek je tako mogoče odmeriti le od teh dveh pokojnin. Pri tem se sklicuje na predlog ZDPIDŠ, kjer je predlagatelj poudaril, da so upravičenci do dodatka le uživalci starostne in invalidske pokojnine. Toženka zavrača očitke, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, prav tako se je v odločbi odzvala na navedbe tožnika v izjavi z dne 30. 9. 2022. Iz 5. člena ZDPIDŠ jasno izhaja, da lahko oseba predlog za priznanje pravice do dodatka poda največ tri mesece pred pridobitvijo pravice do starostne pokojnine, ob pridobitvi pravice do invalidske pokojnine ali ob pričetku izplačevanja pokojnine iz tujine. Med upravičenci do dodatka tako ni uživalcev predčasne pokojnine. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

K II. točki izreka:

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnika je zastopala odvetniška pisarna zato se mu priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi z drugo povedjo prvega odstavka 2. člena Pravilnika), povečano za 22 % DDV (pooblaščenec je zavezanec za DDV), ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti. Toženka je dolžna tožniku stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

5.V pripravljalni vlogi tožnik dodatno izpostavlja, da načelo enakosti iz 14. člena Ustave pomeni, da morajo organi bistveno enake primere obravnavati enako, razen če obstajajo razumni in stvarni razlogi za razlikovanje. Pojasnjuje, da iz predloga ZDPIDŠ izhaja, da je namen zakona odprava pomanjkljivosti dotedanje ureditve in vzpostavitev ustrezne in posodobljene pravne podlage tudi z namenom popraviti odnos, ki ga ima država do nekdanjih vrhunskih športnikov. Zakon sledi načelu socialne varnosti in s predmetnim dodatkom želi bivšim vrhunskim športnikom, ki so z izjemnimi dosežki na področju športa trajno prispevali k razvoju družbe in ugledu Republike Slovenije, omogočiti spodobno in materialno varno starost. Razlika med starostno in predčasno pokojnino je le v tem, da se predčasna pokojnina zmanjša zaradi dokupa pokojninske dobe. Ni nobenega stvarnega in razumnega razloga za drugačno obravnavo uživalcev pokojnine po splošnih predpisih v zvezi z odločanjem o pravici do dodatka k pokojnini. Glede na posebno naravo in namen dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa so posamezniki, ki prejemajo pokojnino po splošnih predpisih, v luči ZDPIDŠ v enakem položaju. Tožniku se zdijo neutemeljene navedbe, da bi v primeru priznanja dodatka k pokojnini uživalcem predčasne pokojnine bili ti v boljšem položaju in bi zato prišlo do neenakosti pred zakonom. Pri tem tožnik opozarja, da je položaj med prejemnikom starostne in invalidske pokojnine predvsem drugačen, pa ni težav pri dodelitvi te pravice. Izpodbijana odločba po mnenju tožnika posega tudi v ustavno pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. V primeru, da sodišče ugotovi, da je kršeno načelo enakosti pred zakonom, tožnik predlaga, naj sodišče prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti predmetnega zakona.

-------------------------------

K I. točki izreka:

Avbelj Matej in Vatovec Katarina, komentar ustave Republike Slovenije, 2019, dostopno na https://e-kurs.si/komentar/obseg-varovanja-pravice-2019-01-11/

6.Tožba je utemeljena.

Ibidem.

7.V obravnavani zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa.

Predlog zakona o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa (ZDPIDŠ), redni postopek, EPA 1914-VII.

8.ZDPIDŠ v 2. členu določa, da je upravičenec do dodatka državljan Republike Slovenije, ki je z delom in izjemnimi dosežki na področju športa trajno prispeval k razvoju družbe in ugledu Republike Slovenije, in je uživalec pokojnine po splošnih predpisih, ali je uživalec pokojnine iz tujine, če je z državo, iz katere prejema pokojnino, sklenjena mednarodna pogodba ali če ta država priznava pravico do izplačevanja pokojnine v tujino državljanom Republike Slovenije. V 3. členu ZDPIDŠ določa kriterije za pridobitev pravice do dodatka, pri čemer določa, da pravico do dodatka pridobi upravičenec, ki je z izjemnimi dosežki na področju športa trajno prispeval k razvoju družbe in ugledu Republike Slovenije, tako da je (med drugim) kot športnik dobitnik Bloudkove nagrade za življenjsko delo ali vrhunski mednarodni športni dosežek.

Magnetogram seje matičnega odbora Državnega zbora RS, 7. točka 31. seje Državnega zbora z dne 21. 6. 2017.

9.Med strankama je nesporno, da je tožnik uživalec pokojnine po splošnih predpisih iz 2. člena ZDPIDŠ, kar izhaja tudi iz izpodbijane odločbe (predčasna pokojnina je namreč pokojnina po splošnih predpisih). Ravno tako je med strankama nesporno, da tožnik izpolnjuje pogoj izjemnih dosežkov na področju športa iz 3. člena ZDPIDŠ (saj je dobitnik Bloudkove nagrade za vrhunski športni dosežek).

Glej Pavčnik, M., Teorija prva: prispevek k razumevanju prava, 4. pregledana in dopolnjena izdaja, Ljubljana 2011, str. 386-387.

10.Iz prvega odstavka 5. člena ZDPIDŠ izhaja, da pravico do dodatka upravičenec pridobi na podlagi odločbe ministrstva, če izpolnjuje kriterije iz 2. in 3. člena tega zakona. Iz navedb strank in izpodbijane odločbe jasno in nesporno izhaja, da tožnik izpolnjuje kriterije iz 2. in 3. člena ZDPIDŠ, zato sodišče zaključuje, da je na tej pravni podlagi upravičen do priznanja pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa.

Zveza:

11.Skladno s petim odstavkom 5. člena ZDPIDŠ mora toženka z odločbo ugotoviti, za kateri izjemni dosežek na področju športa iz prvega odstavka 3. člena ZDPIDŠ upravičencu pripada pravica do dodatka, in odločiti o upravičenosti do dodatka. Sodišče s tem v zvezi ponavlja ugotovitev, da tožniku pravica do dodatka iz že predstavljenih razlogov pripada, nesporen je tudi njegov izjemni dosežek na področju športa, ki to utemeljuje.

Zakon o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa (2017) - ZDPIDŠ - člen 2, 3, 5

12.Poleg navedenega mora skladno s 5. členom ZDPIDŠ toženka odločiti tudi o višini dodatka, ki pripada upravičencu. V izpodbijani odločbi in v odgovoru na tožbo toženka uveljavlja, da odmera dodatka ni mogoča, saj ZDPIDŠ v 4. členu določa, da se dodatek odmeri v odstotku od razlike med starostno ali invalidsko pokojnino, ki jo prejema upravičenec, in zneskom starostne pokojnine moškega, odmerjene od najvišje pokojninske osnove za 40 let pokojninske dobe po splošnih predpisih. Zakon tako določa, da se lahko višino dodatka k pokojnini odmeri zgolj od starostne in invalidske pokojnine, ne omenja pa predčasne pokojnine, zato po stališču toženke odmera ni mogoča, tožniku pa posledično ni mogoče izdati ugodilne odločbe.

Pridruženi dokumenti:*

13.Tožnik se s tem v zvezi po presoji sodišča utemeljeno sklicuje na 14. člen Ustave, ki opredeljuje pravico do enakosti pred zakonom. Zahteva po spoštovanju te pravice zavezuje tako vse normodajalce (državne organe, organe lokalne skupnosti) pri izdaji podzakonskih predpisov, kakor nasploh vse nosilce javnih pooblastil v konkretnih oblastvenih postopkih, v katerih odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih posameznikov. Sodišča v skladu s 125. členom Ustave odločajo na podlagi ustave in zakona, to pa pomeni tudi, da morajo razlagati zakonske določbe ustavno skladno, torej tako, da njihova razlaga ne pomeni kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.