Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik podal ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunu plače glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnik, ki je delo opravljal v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložil izračun prikrajšanja pri plači. Toženka je le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožnikove trditve, da se njegove preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljal NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale. Sodišče prve stopnje je zato te tožnikove trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje na toženko napačno prevalilo dokazno breme. Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in tako dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva ni storila, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot neutemeljeno navaja v pritožbi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo v delu, v katerem se nanaša na odvod davkov in prispevkov, in postopek delno ustavilo za glavnico v znesku 22.781,94 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (sklep). Toženki je naložilo, da tožniku za obdobje od 1. 10. 2004 do 30. 9. 2010 obračuna prikrajšanje pri bruto plači v višini 33.827,57 EUR in ji od navedenega bruto zneska izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od skupnega bruto zneska 28.568,66 EUR za mesečna prikrajšanja pri plači v obdobju od 1. 10. 2004 do 30. 6. 2009 od 15. 7. 2009 do plačila, - od skupnega bruto zneska 5.258,91 EUR za mesečna prikrajšanja pri plači za obdobje od 1. 7. 2009 do 30. 9. 2010 od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila; zmanjšano za: pripadajoč neto znesek prikrajšanja pri plačah v obdobju od 1. 10. 2004 od 30. 6. 2009 od bruto zneska 7.737,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov prikrajšanja za obdobje od 1. 10. 2004 do 31. 12. 2008 od 15. 7. 2009 do plačila, od mesečnih zneskov za obdobje od 1. 7. 2009 do 30. 9. 2010 pa od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, tj. od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila. V presežku (glede zakonskih zamudnih obresti od skupnega bruto zneska 5.258,91 EUR za mesečna prikrajšanja pri plači za obdobje od 1. 7. 2009 do 30. 9. 2010 od 15. 7. 2009 do 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila) je zahtevek zavrnilo. Naložilo ji je, da tožniku plača kapitalizirane zamudne obresti v višini 7.674,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje; zmanjšano za kapitalizirane zamudne obresti od mesečnih neto zneskov prikrajšanj pri plači (za obdobje od 1. 10. 2004 do 30. 6. 2006) od 14. 7. 2006 do 14. 7. 2009 in (za obdobje od 1. 7. 2006 do 30. 6. 2009) od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do 14. 7. 2009. Naložilo ji je, da tožniku plača stroške postopka v višini 8.982,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se zaradi vseh pritožbenih razlogov in kršitev 22., 23. in 58. člena Ustave RS pritožuje toženka. Graja presojo sodišča prve stopnje, da je bil tožnik neenakopravno obravnavan, ker je za enako plačilo opravil več ur pedagoške obveznosti kot njegovi sodelavci, ki so izvajali 30-tedenski študijski program. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v primerjavi s katerimi sodelavci je bil neenakopravno obravnavan, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker tožnik ni podal konkretiziranih navedb o domnevno neenaki obravnavi, dokazno breme ni prešlo na toženko (sodba VS RS VIII Ips 24/2016), ki tudi sicer ne bi mogla dokazati negativnega dejstva. Ker ZVis različno ureja obseg neposredne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju: NPO) za visokošolske učitelje in sodelavce z različnimi nazivi, ni mogoče govoriti o neenaki obravnavi. Fakulteta za zdravstvene vede, kjer je bil zaposlen tožnik, je imela akreditiran 40-tedenski študijski program. Posamezni študijski programi na različnih fakultetah med seboj niso primerljivi. Gre za različne položaje, ki jih je dopustno različno urejati. Toženkina opredelitev študijskega programa ni z ničimer vplivala na obračun plače. Obračun plače ni odvisen od tega, ali predavatelj sodeluje pri izvajanju 30-tedenskega ali 40-tedenskega študijskega programa. V zvezi s presojo višine tožbenega zahtevka pritožba očita kršitev pravice do poštenega sojenja. Toženka je podala konkretne pripombe. Sodišče prve stopnje kljub predlogu izvedenca ni zaslišalo (odločba US RS Up- 680/14; sklep VS RS II Ips 259/2016) in svojega postopanja ni ustrezno obrazložilo. Izvedenec pri izračunu ni upošteval zakonskih in podzakonskih predpisov. Pri izračunu bi bilo treba upoštevati omejitve glede predpisane maksimalne dodatne pedagoške obveznosti. Če bi se upošteval tožnikov način izračuna, bi imeli višji predavatelji višje plače kot profesorji. Toženka glede višine izplačil tožniku zavezujejo javni predpisi, kar pomeni, da stranki z višino tožbenega zahtevka ne moreta prosto razpolagati. Izrek izpodbijane sodbe je nerazumljiv in neizvršljiv. Vsebovati bi moral znesek prikrajšanja za vsak posamezni mesec, saj bi toženka le tako lahko izračunala davke in prispevke (sklep VDSS Pdp 987/2012). Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6.Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku za plačilo prikrajšanja pri plači oziroma plačilu iz naslova dejansko opravljenega večjega obsega ur dela. Tožnik je bil pri toženki zaposlen kot višji predavatelj, s polnim delovnim časom 40 ur tedensko in s 40-tedensko (letno) pedagoško obveznostjo. Zatrjeval je neenakopravno obravnavo pri plači v primerjavi z višjimi predavatelji, ki so imeli 30-tedensko pedagoško obveznost (in so dobili enako plačo kot tožnik, ki je moral za enako plačo opraviti več ur pedagoške obveznosti), ter napačno preračunavanje opravljenih vaj, ki jih je toženka časovno prevrednotila na manj kot eno pedagoško uro, kar je vplivalo na končni obračun tožnikove plače.

7.O tej zadevi pritožbeno sodišče odloča tretjič. Nazadnje je s sodbo Pdp 792/2017 delno spremenilo prvostopenjsko sodbo Pd 465/2016 tako, da je toženki naložilo obračun prikrajšanja pri plačah v skupnem bruto znesku 7.737,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti od neto zneskov prikrajšanja pri plači za obdobje od julija 2006 do vključno julija 2009, in sicer zaradi nezakonitega preračunavanja ur vaj v ure predavanj; v ostalem (glede zahtevanega višjega plačila v primerjavi s predavatelji, ki so imeli 30-tedensko pedagoško obveznost) pa je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi preostalega tožbenega zahtevka. Ustavno sodišče RS je z odločbo Up‑1299/18 razveljavilo navedeni sodbi pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in glede odločitve o stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem se je sklicevalo na obrazložitev odločbe Up-1181/18, ki je bila izdana v enakem ustavnopravnem primeru.

8.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18 z dne 12. 5. 2022, izdane v istovrstnem sporu (ki jih je povzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022 z dne 12. 10. 2022). Ustavno sodišče RS je presojalo, ali je skladno z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) toženkino stališče (pri katerem vztraja v pritožbi), da način obračuna plače ni odvisen od trajanja programa, pri katerem je sodeloval predavatelj, temveč od njegove tedenske obveznosti, ki jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis). Stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano s trajanjem študijskega programa, ima po presoji Ustavnega sodišča RS za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši ustavno načelo enakosti pred zakonom. Utemeljilo je, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30‑tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40‑tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Vsaka ura NPO implicira še določen obseg ur drugih obveznosti (npr. posrednih pedagoških in raziskovalnih obveznosti, ki so potrebne za ohranjanje strokovne usposobljenosti na področju, in pripravo predavanj). Ker je predpisan obseg NPO vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, je upošteven tudi za tisto obdobje v študijskem letu, ko se študijski program ne izvaja. To pomeni, da je v primeru 30-tedenskih študijskih programov obseg obveznosti NPO upošteven tudi za preostalih 22 tednov, v primeru 40-tedenskih programov pa za preostalih 12 tednov v posameznem letu. Predavatelji bi prejeli enako plačilo za enako delo le, če bi na tedenski ravni opravili ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko se ta ne bi izvajal (in torej ne bi opravljali nobenih obveznosti NPO), pa bi bil obseg njihovih drugih obveznosti ustrezno večji. Poleg tega bi morali imeti predavatelji, ki sodelujejo pri 30-tedenskih študijskih programih, upoštevno večji obseg drugih obveznosti kot predavatelji pri 40-tedenskih študijskih programih.

9.Iz navedenega izhaja, da je v tem sporu treba primerjati tožnikove obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter tako preveriti, ali je bil tožnik, ki je kot predavatelj v 40-tedenskih študijskih programih opravil 360 ur NPO kot višji predavatelj (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki so v 30-tedenskih študijskih programih opravili 270 ur NPO kot višji predavatelji (in druge obveznosti). Tožnik je bil lahko z njimi v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnika (prim. VIII Ips 24/2022).

10.Glede na navedena stališča Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da obračun plače ni odvisen od tega, ali je predavatelj sodeloval pri izvajanju 30-tedenskega ali 40-tedenskega programa, ker se je plača obračunavala na tedenski ravni (za 40-urni tedenski čas). Kot obrazloženo, je opredelitev NPO povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Za ugotovitev pravilnosti obračuna plače je bila tako ključna primerjava vseh obveznosti tožnika med celotnim študijskim letom, ki je trajalo 52 tednov, z obveznostmi višjih predavateljev, ki so imeli skupno število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik podal ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunu plače glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnik, ki je delo opravljal v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložil izračun prikrajšanja pri plači. Toženka je le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožnikove trditve, da se njegove preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljal NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale. Sodišče prve stopnje je zato te tožnikove trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje na toženko napačno prevalilo dokazno breme. Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in tako dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva ni storila, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Glede na obrazloženo je pravilna presoja v izpodbijani sodbi, da je toženka pri plačilu obravnavala tožnika neenakopravno, saj je ta moral za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji, ki so delo opravljali v 30‑tedenskih študijskih programih. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožba zatrjuje tudi kršitev 58. člena Ustave RS, vendar neobrazložen0, zato tega očitka niti ni mogoče preizkusiti.

12.Glede na navedena pravna stališča, ki so ključna po presoji Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS, so za odločitev v tej zadevi nerelevantne pritožbene navedbe toženke o naravi akademskega dela, neprimerljivosti študijskih programov različnih fakultet in različno urejenem obsegu NPO za visokošolske učitelje z različnimi nazivi.

13.Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev o višini tožbenega zahtevka. Ta temelji na obrazloženem tožnikovem izračunu prikrajšanja pri plači, ki ga toženka ni obrazloženo prerekala. Toženka je izračunu ugovarjala zgolj v smislu, da izhaja iz zmotnih materialnopravnih stališč glede obsega tožnikovih delovnih obveznosti (kot je bilo že obrazloženo, so zmotna materialnopravna stališča toženke), ne pa v smislu samega računskega izračuna. Tudi v pritožbi toženka ne navede, v čem konkretno naj bi bil tožnikov izračun napačen. Sodišče prve stopnje je za izračun višine tožbenega zahtevka resda postavilo tudi izvedenca finančne stroke, ki je izračunal višjo vrednost prikrajšanja pri plači, kot jo zahteva tožnik. Ne glede na to je sodišče prve stopnje sledilo izračunu tožnika (ki ga toženka ni obrazloženo prerekala) in ga upoštevalo pri odločanju. Zato niti niso odločilne obširne pritožbene navedbe v zvezi z izvedenskim mnenjem.

14.Tudi sicer kršitve, očitane v zvezi z izvedenskim mnenjem, niso podane. Ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje neobrazloženo ne bi upoštevalo toženkinih pripomb na izvedensko mnenje in njene zahteve za dopolnitev mnenja oziroma zaslišanje izvedenca. Pravilno je štelo, da so toženkine pripombe po svoji naravi predstavljale pravna vprašanja, do katerih se je v razlogih izpodbijane sodbe ustrezno in pravilno opredelilo. Tudi iz pritožbenih navedb, ki jih toženka ponavlja iz dosedanjega postopka, je razvidno, da ne gre za protislovja ali nedorečenosti v izvedenskem mnenju, ki bi jih bilo treba odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Zgolj na splošno navaja, da bi moral izvedenec upoštevati zakonske in podzakonske predpise, pri tem pa ne navede, katerega konkretnega določila točno določenega predpisa naj izvedenec ne bi upošteval in kako naj bi to vplivalo na pravilnost mnenja oziroma izračuna izvedenca. Glede na obrazloženo so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), 22. in 23. člena Ustave RS, ki jih je pritožba prav tako uveljavljala v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem. V skladu s sodno prakso ne pride do kršitev pravil pravdnega postopka v primeru, ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ker stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati, oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene in niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja.

15.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženkin ugovor o predpisanih omejitvah glede maksimalne dodatne pedagoške obveznosti. Tožniku je bilo z izpodbijanim delom sodbe prisojeno plačilo za dejansko opravljen večji obseg dela, ker so drugi visokošolski učitelji na istem delovnem mestu prejeli enako plačilo za manjši obseg istovrstnega dela. Tožnik je zato upravičen do ustreznega plačila za opravljeno delo ne glede na predpisane omejitve glede določitve in izplačevanja dodatne pedagoške obveznosti (prim. 18. točka obrazložitve VIII Ips 145/2016). Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi tožnik lahko glede na njegov izračun prejel višje plačilo od profesorjev in da je zaradi neupoštevanja prisilnih (javnih) predpisov o višini izplačil sodišče prve stopnje storilo kršitvi iz 6. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je izrek izpodbijanega dela sodbe nerazumljiv in neizvršljiv, ker vsebuje le skupni znesek prikrajšanja, zaradi česar po mnenju pritožbe ni mogoče izračunati davkov in prispevkov za posamezni mesec ter posledično dolgovanih mesečnih zneskov. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, spada odločanje o davkih in prispevkih v pristojnost davčnih organov in ne sodišča. Tudi sicer obveznost plačila davkov in prispevkov nastane šele, ko delodajalec v korist delavca dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek, in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. Na višino neto izplačil bodo torej vplivali davki in prispevki, ki bodo veljali v času izplačila.

17.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

18.Toženka s pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor na toženkino pritožbo pa tudi ni pripomogel k lažji in hitrejši odločitvi o pritožbi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 14/2, 22, 23, 58 Zakon o visokem šolstvu (1993) - ZVis - člen 63 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 155, 155/1, 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.