Jedro

Ker tožena stranka delovnega procesa ni organizirala tako, da bi tožnik izrabil pet dni letnega dopusta, za katere je zaprosil, mu je dolžna plačati odškodnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki: (1) razlike v plačah za mesec september, oktober in november 2006 v bruto znesku 1.158,08 EUR in sicer 282,00 EUR za september 2006 in 876,08 EUR za oktober 2006, od bruto zneskov obračunati in odvesti davke in prispevke in tožeči stranki izplačati pripadajoče neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec; (2) odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2006 v bruto znesku 150,40 EUR, predhodno od tega zneska obračunati in odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19.1.2007 dalje do plačila; (3) regres za leto 2006 v bruto znesku 511,60 EUR, predhodno od tega bruto zneska obračunati in odvesti davke in prispevke in tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.7.2007 dalje do plačila;m(4) odpravnino v bruto znesku 460,67 EUR in po predhodnem odvodu davkov in prispevkov tožeči stranki plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2007 dalje do plačila; (5) odškodnino za neizrabljen odpovedni rok v bruto znesku 801,73 EUR, predhodno od tega bruto zneska obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2007 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (točke I/1 do I/5 izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za izplačilo bruto plač za oktober 2006 v znesku 56,40 EUR in za november 2006 v znesku 360,96 EUR, za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2006 v znesku 330,88 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/6 izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju plačati 858,66 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe brezobrestno, po poteku tega roka za prostovoljno izvršitev pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/7 izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi, po katerem je dolžan tožnik V.G. plačati tožencu O. d.o.o. znesek 1.124,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo in povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (točka II izreka).

Zoper ugodilni del sodbe, torej zoper celotno točko I izreka, razen točke I/6 izreka ter zoper odločitev po nasprotni tožbi v točki II izreka, se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče ugodilo zahtevku tožeče stranke, razen v delu pod točko I/6, in zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, saj je ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. Tožena stranka se s takšno ugotovitvijo ne strinja. Tožena stranka je prejela opomin pred izredno odpovedjo 16. 11. 2006, izredno odpoved pa 17. 11. 2006, kar je po preteku 15-dnevnega zakonskega roka. Če tožnik ni prejel plače za september 2006 dne 18. 10. 2006, je pričel rok za podajo odpovedi teči 19. 10. 2006 in se je iztekel 2. 11. 2006. Zato je tožnik prepozno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno mu ne gredo pravice iz delovnega razmerja, ki jih vtožuje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek po nasprotni tožbi, ker naj toženec ne bi dokazal povzročene škode. Takšno stališče ni pravilno, saj je iz okoliščin dogodka, v katerem je prišlo do razbija vetrobranskega stekla jasno, da je tožnik povzročil nezgodo iz hude malomarnosti. Prav tako je dokazano, da je O. s.p. opravljal prevoze, ko tožnik ni hotel delati. Zato bi moral tožnik toženi stranki plačati škodo, ki je s tem nastala. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno uporabilo materialno pravo.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni izplačala 75 opravljenih ur dela za mesec september 2006 ter 236 ur za oktober. Svojo odločitev je oprlo na evidenco opravljenih ur tožnika (prilogi A 13 in A14). Delavci tožene stranke so namreč število opravljenih ur za posamezni mesec vpisovali na pripravljene obrazce tožene stranke. Kot sta izpovedali priči T.R. in P.P., zaposlena pri toženi stranki, je tožena stranka vedno upoštevala podatke o številu opravljenih ur, ki so jih vpisali delavci, do novembra 2006, ko so se začeli problemi, ker ni bilo denarja. Ker je tožena stranka priznala podatke o urah za mesec oktober, ki torej niti niso bili sporni, je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju bruto urne postavke 900,00 SIT oziroma 3,76 EUR po menjalnem tečaju, tožniku utemeljeno, v skladu s 126. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju ZDR) prisodilo razliko v plači za september 2006 ter celotno plačo za oktober 2006 in sicer za 236 opravljenih ur, kolikor izhaja iz evidence opravljenih ur, v preostalem pa tožbeni zahtevek za oktober, do vtoževanih 248 ur, zavrnilo. Pritožba niti ne navaja, v čem naj bi bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, oziroma zmotno uporabljeno materialno pravo, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Tožnik utemeljeno zahteva tudi odškodnino za pet dni neizrabljenega letnega dopusta v letu 2006. ZDR v prvem odstavku 184. člena določa, da mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki mu jo je povzročil pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje - v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde, v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Po skladnih izpovedbah tožnika in direktorja tožene stranke A.O. je tožnik v letu 2006 zaprosil za pet dni izrabe letnega dopusta, ki ga direktor tožene stranke zaradi nujnega opravljanja dela oziroma „gužve“ ni odobril. Ker tožena stranka delovnega procesa ni organizirala tako, da bi lahko tožnik izrabil dopust, ki mu pripada v skladu z 159. členom ZDR, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku pripada odškodnina za pet neizrabljenih dni letnega dopusta, kar ob višini urne postavke znaša 150,40 EUR. V presežku, pa je bil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnjen. Tožnik namreč ni dokazal, da bi zaprosil za izrabo preostalih vtoževanih sedem dni dopusta (vtoževanih 330,88 EUR), zato ni podan eden izmed elementov odškodninskega delikta (krivda) za škodo.

Glede regresa za letni dopust za leto 2006 tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku regres plačala, zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo bruto znesek 511,60 EUR (prej 122.600,00 SIT), kolikor je s tožbo zahteval. V skladu s prvim odstavkom 12. člen a Kolektivne pogodbe o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust (Uradni list RS, št. 76/2006), bi bil tožnik sicer upravičen do zneska 145.000,00 SIT oziroma po menjalnem tečaju 605,07 EUR, vendar sodišče sodi v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Tožnik je upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti od neto zneska od 1. 7. 2006 dalje do plačila, po določbi drugega odstavka 131. člena ZDR, ki določa, da je delodajalec dolžan delavcu izplačati regres najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Vendar je bilo s izpodbijano sodbo nepravilno odločeno, da obresti tečejo od 1. 7. 2007 dalje. Ker se tožnik ni pritožil, pritožbeno sodišče v datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti ni smelo posegati, v skladu z 359. členom ZPP.

Po določbi 4. alineje 1. odstavka 112. člena ZDR lahko delavec v osmih dneh, potem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Nadalje drugi odstavek 112. člena ZDR določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prejšnjega odstavka upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje je torej v točkah I/4 in I/5 izreka, s katerima je bila tožniku prisojena odpravnina v bruto znesku 460,67 EUR in odškodnina za neizrabljen odpovedni rok v znesku 801,73 EUR odvisna od vprašanja, ali je zakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik.

Ker je bila tožniku plača v obdobju šestih mesecev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, torej od aprila 2006 do septembra 2006, po navedbah tožene stranke dvakrat izplačana tri dni po roku (18. v mesecu za pretekli mesec), enkrat en dan kasneje in enkrat 10 dni kasneje, pri čemer je tožena stranka upoštevala podatke za čas od maja 2006 do septembra 2006, je torej nedvomno izpolnjen pogoj iz 4 alineje drugega odstavka 112. člena ZDR, po katerem lahko delavec iz razloga na strani delodajalca izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Neutemeljeni so nadalje očitki tožene stranke, da je izredna odpoved delavca podana prepozno, v smislu drugega odstavka 110. člena ZDR, ki je v spornem obdobju določal, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Ker je tožena stranka tožniku šele 3. 11. 2006 izplačala plačo za september 2006, je 15-dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pričel teči 4. 11. 2006 in se iztekel v ponedeljek 20. 11. 2006. Ker je tožnik toženo stranko dne 17. 11. 2006 pisno opomnil na izpolnitev obveznosti in izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi dne 18. 11. 2006, pred tem pa obvestil pristojnega inšpektorja za delo, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Dokler traja kršitev pogodbenih obveznosti v smislu 4. alineje prvega odstavka 112. člena ZDR, rok za podajo odpovedi ne teče. Zato kljub zakonski in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi za plačilo plače do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pričel teči 19. 10. 2006, ko je tožena stranka prišla v zamudo glede plačila plače za september 2006, temveč šele 4. 11. 2006, ker je plačo za september 2006 nakazala 3. 11. 2006. Tožnik je torej zakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Ker je tožnik dokazal višino terjatve iz naslova odpravnine in odškodnine za neizrabljen odpovedni rok, je bilo tudi v tem delu tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodeno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 19. 1. 2007, kot je tožnik zahteval v tožbi.

ZDR v prvem odstavku 182. člena določa, da mora delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, le to povrniti. Če povzroči škodo več delavcev, je po drugem odstavku 182. člena ZDR vsak izmed njih odgovoren za tisti del škode, ki ga je povzročil. Glede odškodninske odgovornosti delavca veljajo enaka izhodišča kot glede odškodninske odgovornosti delodajalca, s tem da se pri delavcu kot krivdna oblika zahtevata namen ali huda malomarnost. Tožnik je bil poklicni voznik in je povzročil poškodovanje vozila pri opravljanju svojega dela kot voznik tovornega vozila. Za voznika motornega vozila, ki poklicno opravlja dejavnost, se pričakuje, da ravna z večjo skrbnostjo. Glede na izpoved tožnika je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti glede razbitja vetrobranskega stekla na vozilu TAM v lasti tožene stranke (po nasprotni tožbi tožeče stranke). Tožnik je namreč pojasnil, da je pri vzvratni vožnji gledal v stranska ogledala ter opazoval dogajanje za vozilom, torej je ravnal s potrebno skrbnostjo, vendar je kljub temu zadel v vetrobransko steklo drugega vozila.

Prav tako tožena stranka ni dokazala škode zaradi domnevnega nadomeščanja tožnika z najetim prevoznikom, ki naj bi v novembru 2006 opravil vožnje namesto tožnika. Tožena stranka je predložila le račun, ki ga je izdala tožniku, ne pa tudi računa, ki naj bi ji ga za opravljene storitve prevoza izdal B.O. s.p.. Prav tako ni dokazala, da bi B.O. s.p prevoze tudi dejansko plačala. Zato je tudi v tem delu pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da odškodninska odgovornost tožnika za škodo, ki naj bi nastala toženi stranki, ni podana.

Ker je na podlagi uspeha v postopku sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka (točka I/7 izreka), je bilo potrebno na podlagi vsega navedenega pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Ker prisojeni zneski ne dosegajo revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) in določbo 32. člena citiranega zakona, v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 - ZPP-D) odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.