Jedro

Toženec v pritožbi zatrjuje, da s tožnikom ni v nobenem pravnem razmerju, saj pravdni stranki nista sklenili pogodbe o upravljanju. Takšna toženčeva trditev je v nasprotju z njegovim ravnanjem pred sodiščem prve stopnje, kjer je tožnika štel za upravnika, ga v svojih vlogah in ob zaslišanju priznaval za upravnika in ni z ničemer nasprotoval tožnikovi trditvi, da je upravljenje prevzel 1.7.1993. Zato je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da med pravdnima strankama ni spora o tem, da je tožnik upravnik večstanovanjske hiše. Toženčeva pritožbena trditev predstavlja novo dejstvo, za katerega pritožnik ne ponuja nobenega dokaza, resničnost pritožnikove trditve pa izpodbija tudi pogodba o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem stanovanjske hiše z dne 1.6.1993, ki jo je odgovoru na pritožbo priložil tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe) potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani opr. št. IV I 1795/94 z dne 21.9.1994 v 1. točki izreka za glavnico 21.253,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.9.1994 do plačila in za glavnico v znesku 6.608,00 SIT ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 3.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 21.9.1994 do plačila. Sklep o izvršbi pa je razveljavilo v 1. točki izreka za zakonite zamudne obresti od zneska 21.253,00 SIT za dan 31.8.1994 in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) in navaja, da tožniku ne dolguje ničesar, saj z njim ni v nobenem pravnem razmerju. Pravdni stranki namreč nikdar nista sklenili pogodbe o upravljanju; niti ni bil vložen predlog za izdajo sklepa o nadomestitvi pogodbe v smislu določbe 32. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ). Toženec zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbo zavrže oz. razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu z določbo prvega odstavka 359. člena ZPP/77 je bila pritožba vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. Pojasnil je, da je bila pogodba o upravljanju sklenjena v skladu z določbo 31. člena SZ in podpisana v zelo visokem odstotku, res pa je ni podpisal toženec. Tožnik prilaga fotokopijo pogodbe o upravljanju in potrdila o registraciji pogodbe. Pritožba ni utemeljena. Toženec v pritožbi zatrjuje, da s tožnikom ni v nobenem pravnem razmerju, saj pravdni stranki nista sklenili pogodbe o upravljanju. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna toženčeva trditev v nasprotju z njegovim ravnanjem pred sodiščem prve stopnje, kjer je tožnika štel za upravnika, ga v svojih vlogah (npr. v ugovoru z dne 17.10.1994) in ob zaslišanju (na glavni obravnavi dne 20.4.1999) priznaval za upravnika in ni z ničemer nasprotoval tožnikovi trditvi, da je upravljenje prevzel 1.7.1993. Pritožbeno sodišče glede na to ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da med pravdnima strankama ni spora o tem, da je tožnik upravnik večstanovanjske hiše na naslovu X. Ljubljana ter da je upravljanje prevzel 1.7.1993. Toženčeva pritožbena trditev predstavlja novo dejstvo, za katerega pritožnik ne ponuja nobenega dokaza (npr. da bi bil v kritičnem obdobju upravnik stanovanjske hiše kdo drug, da bi lastniki svoje interese v zvezi z upravljanjem stanovanjske hiše reševali v obliki skupnosti lastnikov v večstanovanjski hiši ali da stanovanjska hiša ne bi imela upravnika). Resničnost pritožnikove trditve pa izpodbije tudi pogodba o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem stanovanjske hiše z dne 1.6.1993, ki jo je odgovoru na pritožbo priložil tožnik. Pritožba toženca torej ni utemeljena, zaključek sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije tožnika oz. pravnega razmerja med tožnikom in tožencem pa je povsem pravilen. Pritožnik drugih zaključkov sodišča prve stopnje obrazloženo ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče v preostalem delu opravilo le uradni preizkus izpodbijane sodbe, ki ga narekuje določba drugega odstavka 365. člena ZPP/77, torej glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe 22., 24., 26., 28. in 29. člen SZ. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je natančno in materialnopravno pravilno zavrnilo vse ugovore toženca v zvezi z zatrjevanim napačnim obračunavanjem stroškov. Pravilno je tudi zaključilo, da je v skladu z določbo 28. člena SZ ena od nalog upravnika razdeljevanje stroškov in izterjevanje prispevkov; da je tožnik izkazal, da je vtoževane stroške dobaviteljem predhodno plačal sam iz lastnih sredstev in mu torej pripada pravica do povrnitve teh stroškov na podlagi verzije in zato pravilno zaključilo, da je toženec dolžan plačati skupni znesek 21.253,00 SIT. Prav tako ni bila v postopku pred sodiščem prve stopnje storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Po preizkusu izpodbijane sodbe se torej izkaže, da pritožbeni razlog ni podan; ker niso podani niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče postopek na drugi stopnji nadaljevalo po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku.