Jedro

Pripravljalno dejanje iz drugega odstavka 211. člena KZ-1 je subsidiarne narave - storilec bo kaznovan za takšno dejanje le, če se ne kaznuje za poskus ali za izvršitev temeljnega kaznivega dejanja, to je goljufije. Kriterij za razmejitev med inkriminiranimi pripravljalnimi dejanji in poskusom kaznivega dejanja goljufije je trenutek, ko storilec lažni škodni dogodek prikaže tistemu, od katerega zahteva plačilo oziroma protipravno premoženjsko korist (prične spravljati koga z lažnivim prikazovanjem v zmoto).

Izrek

Zahtevi za varstvu zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba drugega odstavka 211. člena KZ-1.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega B.K. oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ. Višje sodišče je ob reševanju pritožbe Okrožnega državnega tožilca po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil vrhovni državni tožilec mag. A.F. zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je bil prekršen kazenski zakon (glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe je bil uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti, to je določba drugega odstavka 211. člena KZ-1). Po mnenju vrhovnega državnega tožilca niti s teleološko niti z gramatikalno razlago ni mogoče pritrditi sodišču druge stopnje, da je zavarovalniška goljufija, v kateri lahko storilci pridobijo sicer večje premoženjske koristi v celoti privilegirana oblika goljufije. Privilegirana oblika je lahko le predhodna faza, ki je postala samostojno kaznivo dejanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in glede na to, ker je zahteva vložena le v obsojenčevo škodo ugotovi uveljavljano kršitev zakona. 3. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena. 4. Novi Kazenski zakonik (KZ-1) je pri kaznivem dejanju goljufije (sedaj člen 211. KZ.-1) dodal novo inkriminacijo in sicer je inkriminiral pripravljalna dejanja za storitev tako imenovane zavarovalniške goljufije. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 211. člena KZ-1 stori, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka (da sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist) v zavarovalništvu ob sklenitvi pogodbe navede lažne podatke ali zamolči pomembne podatke, sklene prepovedano dvojno zavarovanje ali sklene zavarovalno pogodbo potem, ko je zavarovalni ali škodni primer že nastopil, ali lažno prikaže škodni dogodek. Določena kazen za to kaznivo dejanje je 1 leto zapora. Inkriminirana je torej faza ravnanj pred izvršitvijo oziroma začetkom izvrševanja zakonskih znakov goljufije, če je le izkazan namen pridobitve protipravne premoženjske koristi. Prve tri izvršitvene oblike so popolnoma jasne in ne potrebujejo posebne razlage. Zakonski tekst "lažno prikaže škodni dogodek" pa zahteva razlago, predvsem glede vprašanja na koga se takšno prikazovanje nanaša oziroma kdo je naslovnik tega lažnega prikazovanja. Glede na jasno izraženo intencijo zakonodajalca pri spremembi zakona, to je zaradi nevarnosti tovrstnih kaznivih dejanj, postrožitev zakona, oziroma inkriminacija faze pred izvršitvijo kaznivega dejanja goljufije, kar v prvih treh izvršilnih oblikah izhaja že iz samega zakonskega besedila, je zadnjo izvršitveno obliko tega kaznivega dejanja (lažno prikaže škodni dogodek) potrebno tako presojati. Navedeno pomeni, da za storitev kaznivega dejanja po drugem odstavku 211. člena KZ-1 zadošča že, ko storilec lažno prikaže škodni dogodek, bodisi policistom, se sam poškoduje itd., vendar vse z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist. Ko pa na podlagi takih lažnih podatkov od zavarovalnice zahteva plačilo zavarovalnine, pa ne odgovarja več za to kaznivo dejanje, temveč za kaznivo dejanje goljufije (ali poskusa kolikor mu dejanja ne uspe dokončati). Kriteriji za razmejitev med na novo inkriminiranimi pripravljalnimi dejanji in poskusom kaznivega dejanja goljufije je namreč trenutek, ko storilec lažni škodni dogodek prikaže tistemu, od katerega zahteva plačilo oziroma protipravno premoženjsko korist (prične spravljati koga z lažnivim prikazovanjem v zmoto). Povedano drugače, pripravljalno dejanje iz drugega odstavka 211. člena KZ-1 je vedno subsidiarne narave. Storilec bo kaznovan za takšno dejanje le, če se ne kaznuje za poskus ali za izvršitev temeljnega kaznivega dejanja, to je goljufije. Sodišče bo tako moralo v vsaki konkretni zadevi posebej presojati ali je storilec s svojim ravnanjem izpolnil le zakonske znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 211. člena KZ, ali je že začel izvrševati zakonske znake goljufije po prvem odstavku tega člena. To teleološko razlago pa potrjuje tudi logična in sistemska razlaga, saj bi v nasprotnem primeru (da storilec lažno prikazuje škodni dogodek zavarovalniškemu agentu in zahteva odškodnino) kolikor izplačilo odškodnine ne bi bilo realizirano, odgovarjal za kaznivo dejanje za katero je zagrožena kazen do 1 leta zapora, kolikor pa bi mu dejanje uspelo dokončati pa za goljufijo po prvem ali celo tretjem odstavku 211. člena, kjer je za dejanje določena kazen bodisi do 3 ali pri kvalificirani obliki celo do 8 let zapora. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 211. člena Kazenskega zakona namreč ne pozna kvalificirane in ne privilegirane oblike tega kaznivega dejanja. 5. V konkretni kazenski zadevi je bil obdolženi B.K. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oproščen obtožbe, "da je poskušal z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, spraviti drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljati, da bi ta v škodo tujega premoženja kaj storil, s tem, ko je dne 25.2.2002 na enoto Zavarovalnice T. v K. predložil odškodninski zahtevek za škodo na svojem osebnem avtomobilu, ki jo je dne 23.2.2002 pri Motelu na Č., z avtomobilom njihove zavarovanke P.T., M.H., zakrivil voznik O.P., čeprav je vedel, da je celotna škoda na njegovem vozilu, ki jo je uveljavljal, ne izvira iz tega trčenja, s čimer je skušal premotiti predstavnike Zavarovalnice T., da bi mu izplačali najmanj 146.163,00 SIT oziroma 609,93 EUR odškodnine, čeprav do nje iz tega naslova ni bil upravičen in mu zavarovalnica odškodnine ni izplačala, s čimer naj bi storil poskus kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi s členom 22. KZ. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obravnavano kaznivo dejanje pravno opredelilo po drugem odstavku 211. člena KZ-1 (čeprav je v izreku obdržalo pravno kvalifikacijo po prvem odstavku 217. člena v zvezi s členom 22 KZ) ter obtožbo na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo, ker naj bi glede na milejšo kvalifikacijo obravnavanega kaznivega dejanja nastopilo zastaranje kazenskega pregona. 6. S takšno prekvalifikacijo obdolženčevega ravnanja in posledično ugotovljenim zastaranjem pa se ne strinja vrhovni državni tožilec v zahtevi in meni, da je obdolženec s svojim ravnanjem storil poskus kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 22. KZ, ne pa kaznivega dejanja po drugem odstavku 211. člena KZ-1. Zahteva vrhovnega državnega tožilca je, kot je bilo pojasnjeno utemeljena. Kot izhaja že iz izreka sodbe je obdolženec začel izvrševati zakonske znake kaznivega dejanja goljufije s tem, ko je predložil odškodninski zahtevek za poplačilo lažnega škodnega dogodka zavarovalnici, vendar kot nadalje izhaja iz izreka je dejanje ostalo pri poskusu, saj mu zavarovalnica odškodnine ni izplačala. Glede na to, da je bil z izpodbijano pravnomočno sodno odločbo (s sodbo višjega sodišča) kršen zakon v korist obdolženca, je Vrhovno sodišče kršitev zakona v skladu z določbo prvega odstavka 426. člena ZKP le ugotovilo.