Jedro

Tožbeni zahtevek mora biti tako opredeljen, da je povsem jasno, kakšna je obveznost tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, (I) da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje soposestno stanje tako, da odstrani trak in lesene trame ter zniža klančino na trasi služnostne poti iz dvorišča na travnik tako, da bodo tožniki imeli neoviran prehod z osebnimi vozili in kmetijsko mehanizacijo po obstoječi služnostni poti preko parcel št. 687 in 685 k. o. X, last toženca, iz smeri javne poti parc. št. 713/4 k. o. X, iz smeri severa proti jugu in do parc. št. 690 k. o. X ter (II) da se toženi stranki prepoveduje v bodoče s takšnimi in podobnimi ravnanji posegati v soposest tožnikov, nemotenega prehoda po obstoječi služnostni poti z osebnimi avtomobili in z vso kmetijsko mehanizacijo preko parcel št. 687 in 685 k. o. X, last toženca, iz smeri javne poti parc. št. 713/4 k. o. X, iz smeri severa proti jugu in do parc. št. 690 k. o. X, ter oteževati prehod po služnostni poti z nasutim zviševanjem klančine. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti 581,52 EUR njihovih stroškov z obrestmi.

2. Pritožuje se tožena stranka zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Predlaga, da se sklep spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je sodišče zaključilo, da so tožniki imeli služnostno pot po toženčevih parcelah, vendar pa sodišče ni ugotovilo vseh okoliščin, od katerih je odvisen obstoj služnostne pravice, poleg tega pa se tudi ni opredelilo do navedb toženca v zvezi z neobstojem same služnostne poti. To, ali imajo tožniki služnostno pravico, v tej posestni pravdi sicer ni pravno relevantno, vendar pa je sodišče zaradi ugotovitve, da le-ta obstoji, bistveno znižalo kriterij za obstoj posesti. Nerazumljive so ugotovitve sodišča v zvezi s pravočasnostjo tožbe glede izgradnje klančine. Tožbo v zvezi s klančino bi sicer moralo sodišče zavreči, saj je tožeča stranka z vlogo z dne 11. 11. 2010, kar je po izteku prekluzivnega roka, postavila popolnoma nov tožbeni zahtevek glede klančine. Izrek pa je tudi nedoločen, saj iz njega ni možno razbrati, na kakšen način in koliko naj bi toženec znižal klančino. Izrek sodbe je neizvršljiv tudi zato, ker je v njem navedeno, da naj toženec omogoči dostop po svojih parcelah iz smeri javne poti s parc. št. 713/4 k. o. X, ki pa sploh ne obstaja. Tudi formulacija v izreku „obstoječa služnostna pot“ je nerazumljiva. Glede na to, da pot v naravi ni vidna, bi morali tožniki v tožbenemu zahtevku točno opredeliti dimenzije zatrjevane poti in njen potek nedvoumno opisati. Neizvršljiv je nadalje izrek v delu, da mora toženec omogočiti neoviran prehod po parc. št. 687 k. o. X, saj na tej parceli stoji hiša, pri čemer so tožniki dopustiti njeno izgradnjo brez ugovorov, s čimer so opustili morebitno posest na tej parceli. Opozarja na izpovedbe tožnikov, iz katerih po mnenju pritožbe jasno izhaja, da so tožniki celo, če bi res uporabljali toženčeve nepremičnine, njihovo uporabo prostovoljno opustili. S tem, ko je sodišče navedlo, da so tožniki posredni posestniki, je kršilo razpravno načelo, saj tega tožniki niso zatrjevali. Glede uporabe osebnih vozil sklep nima nobene obrazložitve, poleg tega pa iz dokazov ne izhaja, da bi se tožniki vozili čez parcele toženca z osebnimi vozili. Sklep prav tako nima nobene obrazložitve glede motenja posesti s trakom. Dokazna ocena glede poteka poti je nepopolna, nerazumljiva ter nima opore v izvedenih dokazih. Ne drži, da je I. K. nepristranska priča, saj je kot kosec parcel drugega tožnika očitno zainteresiran za izid te pravde. Zakaj sodišče ni verjelo izpovedbi toženca in njegovih prič, je popolnoma nerazumljivo, sodišče pa tega tudi ni obrazložilo. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da so se tožniki lahko vozili čez toženčeve parcele tudi, ko je na njih potekala gradnja. Tega niso potrdile niti priče, ki jih je predlagala tožeča stranka. Da temu ni tako jasno izhaja iz fotografij, ki jih je predložil toženec, sodišče pa se do njih ni opredelilo. Glede tramov poudarja, da so se nahajali na toženčevi parceli že v maju 2011, pri čemer bi tožnike motili, v kolikor bi se vozili po toženčevih parcelah. Ker jih ne omenjajo, je očitno, da se tožniki od maja dalje tam niso vozili. Tudi rok za vložitev tožbe bi bilo treba šteti že od maja 2011. Podredno ugovarja, da če sodišče meni, da naj bi tožniki imeli sezonsko služnost za kmečka opravila nekajkrat letno, bi moralo v izreku navesti, v katerem obdobju mora toženec omogočiti tožnikom vožnjo čez svoje parcele. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi s pravočasnostjo vložitve obravnavane tožbe zaradi motenja soposesti glede izgradnje klančine in postavitve tramov. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, zlasti izpovedbe drugega tožnika, pravilno ugotovilo, da je toženec zvišal klančino tako, da otežuje prehod, po 14. 08. 2010. Pravilno je zato zaključilo, da je bila tožba, ki je bila na sodišče poslana priporočeno po pošti dne 13. 09. 2010, vložena pravočasno. Ob tem velja dodati, da je skladno z 32. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) mogoče zahtevati sodno varstvo zaradi motenja posesti v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, izhaja, da je bila vožnja tožnikom prvič onemogočena 14. 08. 2010, je moč zaključiti, da so se tožniki seznanili z nastalim motenjem šele 14. 08. 2010, kar pomeni, da četudi bi držala navedba tožene stranke, da je bila klančina dokončana že pred 14. 08. 2010 (iz izpovedbe toženca izhaja, da jo je gradil od pomladi do poletja 2010), bi bila tožba še vedno vložena pravočasno, saj bi bila vložena znotraj tako subjektivnega kot objektivnega roka. Ne drži nadalje pritožbena navedba, da je tožeča stranka z vlogo z dne 11. 11. 2010, kar je po izteku prekluzivnega roka za vložitev tožbe za varstvo posesti, vložila popolnoma nov tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na klančino. Tožeča stranka z omenjeno vlogo ni spremenila istovetnosti zahtevka (primerjaj drugi odstavek 184. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), temveč je tožbeni zahtevek zgolj popravila tako, da je pravilno opredelila, kje se nahaja sporna klančina. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da so bili tramovi na toženčevih nepremičninah šele od 14. 08. 2010 tako postavljeni, da so onemogočali prehod, pa je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje o pravočasnosti vložitve tožbe, ki se nanaša na motenje soposesti s postavitvijo tramov.

6. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo zadnje posestno stanje, ki je trajalo vse do 14. 08. 2010 takšno, da so lahko tožniki dostopali po nepremičninah parc. št. 687 in 685, obe k. o. X, do svojih nepremičnin, saj jim tega niso preprečevali niti toženčeva hiša niti gradbeni material. Dokazna ocena je namreč vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP in jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Z grajo dokazne ocene zato pritožnik navedenega zaključka sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Pravilno pa tožena stranka opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo zgolj, ali so tožniki dostopali preko toženčevih nepremičnin na svoje nepremičnine, ni pa ugotavljalo, na kakšen način so dostopali oziroma ali so dostopali tudi z osebnimi vozili, kar pa bi moralo, saj je tožeča stranka zahtevala, da je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje soposestno stanje tako, da bodo imeli tožniki neoviran prehod z osebnimi vozili in kmetijsko mehanizacijo ter je bilo takšnemu zahtevku tudi ugodeno. Izpodbijani sklep tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Utemeljena je nadalje pritožbena navedba, da izrek izpodbijanega sklepa ni izvršljiv. Ker služnostna pot ni nikjer evidentirana (oziroma ugotovljena) niti njen potek ni viden v naravi na toženčevih nepremičninah, tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje soposestno stanje na svojih nepremičninah tako, da bodo imeli tožniki neoviran prehod po obstoječi služnostni poti ter da mu je tudi v bodoče prepovedano z motilnimi ravnanji posegati v nemoten prehod po obstoječi služnostni poti, ki je bil prenesen v izrek sklepa, ni konkretiziran oziroma zadostno opredeljen. Ni namreč jasno, kje naj bi služnostna pot potekala, posledično pa tudi ni jasno, kaj/kakšna je obveznost toženca. Sodišče prve stopnje takšne tožbe ne bi smelo vsebinsko obravnavati, temveč bi moralo tožečo stranko v skladu s 108. členom ZPP pozvati, da jo popravi tako, da bo pot, v zvezi s katero tožniki zahtevajo posestno varstvo, tako opredeljena, da bo povsem jasno, kje poteka in kakšne so njene dimenzije.

8. Tožena stranka tudi pravilno opozarja, da javna pot parc. št. 713/4 k. o. X, s sklicevanjem na katero je tožeča stranka v tožbenemu zahtevku opredelila smer služnostne poti, ne obstaja. Obstaja namreč le javna pot s parcelno številko 723/4 k. o. X, kar izhaja tudi iz trditvene podlage tožbe. Ker je tožbeni zahtevek tudi zaradi te pisne pomote nedoločen, bo moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvati, naj tožbo tudi v tem delu ustrezno popravi.

9. Pritožbeno sodišče je moralo zaradi navedenih kršitev določb pravdnega postopka pritožbi tožene stranke ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Posebni napotki niso potrebni, ker so razvidni iz gornje obrazložitve.

10. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj za odločitev niso pravno pomembne (360. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).