Jedro

Ker tožnica ni dokazala, da je bivša tašča njej nakazala svoj denar, toženec pa je dokazal, da je denar, ki ga je dvignil iz tožničinega računa, njegov, ne gre za obogatitev na strani toženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo 2.093,63 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče ni upoštevalo, da toženec ni bil več dejansko pooblaščen na tožničinem računu, saj je bila zakonska zveza razvezana. Zato tožnici ni bilo treba formalno preklicati pooblastila, ki ji je bilo dano za določen namen in sicer za skupne potrebe zakoncev in družine. Pooblastilo je prenehalo ex lege. Teh navedb sodišče ni upoštevalo. Po 77. členu OZ se vsako pooblastilo lahko prekliče in zoži z izjavo brez posebne oblike, torej tudi ustno. To je tožnica naredila takoj, ko se je razvezala, saj mu je dala vedeti, da ni več pooblaščen. Sodišče se o tem ni opredelilo. Četudi bi V. J. tožnici denar nakazala pomotoma, je bila tožnica tista, ki je bila edina upravičena odločati, kaj bo z denarnim zneskom in če ne bi želela vrniti, bi V. J. morala dokazati, da je denar nakazan pomotoma. Takrat bi bil denar vrnjen V. J., toženec ne bi mogel dvigniti 2.000,00 EUR. Toženec je s tem denarjem ravnal kot s svojim. Sodišče se do tega ni opredelilo. Glede dogodka v Glasbeni šoli v K., je sodišče sledilo izpovedbi V. J., ki je to zanikala. Ni upoštevalo, da je priča v sorodstvenem razmerju s tožencem, saj je njegova mati. Ni se opredelilo do dejstva, da če bi V. J. po pomoti nakazala sporna sredstva na tožničin TRR, bi o tem obvestila tožnico. Toženec je bil tretja oseba, ki je dvignila z bančnega računa nepooblaščeno denar po razvezi. Tudi če bi šlo za pomoto, ne bi smel denarja dvigniti. Po 190. členu OZ gre za obogatitev na škodo drugega brez pravnega temelja in zato obstaja dolžnost vrnitve. Njegovo ravnanje ima znake kaznivega dejanja samovolje. Torej tudi če bi sodišče verjelo izpovedbi V. J., da je bil nakazan denar toženca in to po pomoti na bančni račun tožnice, ne pomeni, da je ravnanje toženca pravilno in zakonito. Obseg pooblastila je jasen. Zato je irelevantno, kaj toženec navaja v zvezi s kupnino za stanovanje. Neživljenjsko je, da bi se priča zmotila in zaupala svoji bančnici popolnoma. Sodišče ni ocenilo verodostojnosti izpovedbe priče V. J. v luči izpovedbe priče bančne uslužbenke. Ta je izpovedala, da bančni uslužbenec naredi nalog na podlagi strankinega naročila in da mora vsebovati podatke za nakazilo. Bančni uslužbenci jih ne iščejo sami. Zato je morala podati vse podatke tožnica in ne more iti za pomotno nakazilo. Sodišče pa le šteje, da je priča vzela po pomoti tožničino kartico za TRR in sodišče ne navede, zakaj naj bi toženec še vedno bil pooblaščen na tem TRR. Sodišče pa kar sklepa, da ni bil neopravičeno obogaten. Tudi če je šlo za pomoto, bi V. J. morala najprej obvestiti tožnico, ne pa toženca, da je samovoljno vzel denar. Tako se je pa celotni denarni znesek upošteval tožnici kot prihodek, saj pred CSD ni mogla izkazati, da je šlo za pomotno nakazilo. Že to pokaže, da gre za elemente zlorabe pooblastila in neupravičene obogatitve.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Ponavlja navedbe iz pravde in sklepe sodišča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstva, ki jih pritožbeno sodišče šteje za pravno odločilna: - tožnica je trdila, da je 8. 2. 2017 v Glasbeni šoli v K. bilo dogovorjeno, da ji bivša tašča nakaže denar 2.000,00 EUR z namenom pomoči njej in otrokoma; pri tem pa je bil 8. 2. 2017 praznik in je priča V. J. povedala, da se v šoli nista srečali in da se o tem nista pogovarjali; zato tožnici ni sledilo; - toženec je bil v trenutku, ko je bil denar nakazan, še pooblaščen na tožničinem TRR in v tem trenutku sta bila že razvezana, vendar na TRR pooblastilo ni bilo preklicano; - toženec je 13. 2. 2017 s tožničinega TRR dvignil 2.000,00 EUR in ta denar obdržal in naročil še izpiske iz TRR.

6. Sodišče prve stopnje je sledilo toženi stranki in njegovi materi, priči V. J., da je toženec naročil materi, da mu nakaže 2.000,00 EUR njegovega denarja; pomotoma pa je mati vzela bančno kartico za tožničin TRR in šla na banko. Ker ni preverjala prejemnika, je podpisala nalog na banki in ni videla, da je denar šel na tožničin račun. Nato pa je toženec ugotovil, da mu denar ni bil nakazan in je kasneje bilo ugotovljeno, da je denar nakazan na tožničin račun. Toženec pa je izpovedal, da je bila ugotovljena napaka pri nakazilu in da je dvignil svoj denar. Sodišče prve stopnje je tudi ocenilo, da ne more slediti tožnici, saj se njena izpoved o dogovoru s pričo V. J. o nakazilu denarja za njo in otroka ni izkazala za resnično (priča tega ni potrdila in tudi datum dogajanja v glasbeni šoli ni bil pravilen, saj je šlo za praznik in se nista mogli srečati v glasbeni šoli). Ko sodišče ni sledilo tožničini izpovedbi, je presojalo, ali je tožena stranka dokazala svoje trditve in sicer, da je materi naročil nakazilo 2.000,00 EUR z materinega računa na svoj račun in da je šlo za njegov denar. Sodišče je sledilo toženčevi izpovedbi in priči J. Zato je pravilen sklep, da ne drži trditvena podlaga tožeče stranke, da je bil toženec neupravičeno obogaten. Sodišče prve stopnje je še presojalo tožničine trditve o tem, kaj naj bi ji bilo svetovano na CSD glede denarja na njenem računu in tožnica je zato predložila izjavo priče V. J. (B6). Vendar je sodišče pravilno ugotovilo, da na tej izjavi priča le potrjuje, da je šlo za napačno nakazan znesek 2.000,00 EUR na osebni tožničin račun in da je bil denar vrnjen. Tožnica sicer s to izjavo ni bila zadovoljna, ker je zato prišla v višji razred za plačilo dohodnine, vendar to dejstvo ni pravnorelevantno za razmerje med pravdnima strankama. Toženec je torej dokazal, da je dvignil denar, ki je bil njegov in ne tožničin in zato ni bil obogaten na tožničin račun (190. člen OZ).

7. Ostane še odgovor na trditev, ki ga tožnica ponavlja tudi v pritožbi, da toženec ni bil pooblaščen več na računu, ker sta bila razvezana. Pooblastilno razmerje na banki ni bilo vezano na obstoj zakonske zveze oziroma tožeča stranka tega ni dokazala. Trdila je le v tožbi, da je bil pooblaščen na njenem TRR za dvigovanje denarja v imenu in na račun tožnice. To pomeni, da bi morala tožnica poskrbeti po razvezi zakonske zveze ali prej, da to pooblastilo prekliče. Ker dogovora med njima o dvigu (2.000,00 EUR toženčevega) denarja ni bilo, bi se lahko okvalificiralo za protipravno ravnanje med pravdnima strankama. Vendar tožeča stranka v konkretnem primeru ni dokazala škodnega dogodka oziroma trditvene podlage v tožbi: da je bivša tašča v dogovoru z njo v glasbeni šoli nakazala 2.000,00 EUR lastnega denarja za tožnico in otroke in da je denar toženec nepooblaščeno dvignil zase. Zato tudi ni mogoče govoriti, da je smiselno podana odškodninska podlaga, kot jo pritožnica še zatrjuje.

8. Pritožba še navaja, da sodba nima razlogov o zaslišanju bančne uslužbenke. Sodišče prve stopnje je o poslovanju na banki zaslišalo bančne uslužbence, tudi T. V. Vendar je mati toženca povedala, da se je zanesla na uslužbenko in ni preverjala prejemnika, podpisala prenosni nalog, saj ne vidi dobro. Bančna uslužbenka pa se tega dogodka ne spomni. Na splošno pojasnjen način poslovanja ne zadošča. Pač pa je sodišče prve stopnje ocenilo dokaz in sicer potrdilo o opravljenih storitvah (A9) in tam se res vidi, da je nakazano na tožničin račun. Vendar je sodišče s pričo razčistilo, kako je do tega prišlo in da priča ni videla, kaj podpisuje. Zato sodišče ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica tudi ni dokazala, da je na banki preklicala pooblastilo, ne ustno ne pisno. Zato njene trditve iz pritožbe, ko se sklicuje na drugi odstavek 77. člena OZ, ne morejo prinesti drugačne odločitve v tej pravdi. Pooblastilo s prenehanjem zakonske zveze ne preneha – tožnica ni dokazala, da bi bilo to pooblastilo pogojno.

9. Pritožba še graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je verjelo izpovedbi priče V. J., ker je toženčeva mati. Sodišče ni naredilo dokazne ocene ne le na podlagi zaslišanja te priče, ampak tudi na podlagi dokazne ocene zaslišanja pravdnih strank in tudi predloženih listinskih dokazov, ki so v spisu. Predvsem pa ni sledilo tožnici v njenem opisu, kako je prišlo do dejstva, da je V. J. iz svojega računa nakazala na tožničin račun 2.000,00 EUR in s kakšnim namenom. Sodišču tudi ni bilo treba razlagati v sodbi, zakaj je bil toženec vedno pooblaščen na tožničinem TRR. Tožnica tega ni preklicala in zakaj je bil toženec še vedno pooblaščen, ni pravno odločilno dejstvo in zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Tožnica se navaja, da ji je nastala škoda, ker ni mogla na CSD dokazati, da je šlo za pomotno nakazilo, ker denar ni bil vrnjen k nakazovalki. To dejstvo ne more biti pravnorelevantno za odločitev v tem sporu. Tožnica ni dokazala svojih trditev, toženi stranki je uspelo dokazati svoje.

10. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in ne tistih, na katere pritožba opozarja, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 154. in 165. člena ZPP. Pritožnica ni uspela; navedbe iz odgovora pa niso pripomogle k rešitvi te zadeve.