Jedro

Pojma preselitve ni moč zreducirati zgolj na dejstvo preselitve premičnih stvari iz stanovanja, na katerem ima predlagateljica pravico uporabe. Vprašanje preselitve je povezano s pravnim pojmom (rednega) zadovoljevanja stanovanjskih potreb v dotlej skupnem stanovanju razvezanih zakoncev. Od tega je odvisna pravica do najpotrebnejših prostorov ob izselitvi nasprotnega udeleženca. Do takšne stanovanjske zaščite je bil namreč razvezani zakonec, ki ni pridobil oz. obdržal stanovanjske pravice oz. pravice uporabe, po 4. odst. 17. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR, ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi 158. čl. Stanovanjskega zakona - Ur. l. RS 18/91-I) ob izselitvi upravičen le, če je živel - redno zadovoljeval stanovanjske potrebe - v dotlej skupnem stanovanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločilo, da nasprotnemu udeležencu ne pripadajo najpotrebnejši prostori, zato ker se je iz stanovanja v hiši prostovoljno izselil. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo nasprotnega udeleženca.

Proti sklepu sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialenga prava nasprotni udeleženec. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sklepa sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V reviziji sodiščema očita, da bistveni dejanski ugotovitvi, da se je nasprotni udeleženec preselil k sedanji ženi v barako ter da je tam pridobil stanovanjsko žaščito, ne slonita na nobenem dokazu, zato je tudi izostala sleherna dokazna ocena, odločilni dejstvi pa sta tako brez razlogov. Sklepov sodišč zato ni moč preizkusiti. S tem sta sodišči zagrešili absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP in bistveno kršitev iz 1. odst. 354. čl. ZPP. Nasprotni udeleženec je v pritožbi namreč zatrjeval, da se v leseno barako ni preselil, da so v hiši še vedno njegove premične stvari, da se v hišo vrača bodisi počivat, ali opravljat osebno higieno. Sodiščema očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, ki jo vidi v nepravilni presoji, da lesena baraka, v kateri se začasno zadržuje, predstavlja najpotrebnejši prostor. Objekt je namreč provizorij, zasilna baraka (zapisnik o ogledu, ki je bil dne 5.12.1991, in sklep N z dne 17.2.1992). Postavljen je brez ustreznih dovoljenj. Vsak čas ga lahko zato upravna oblast odstrani. Poleg tega se provizorični objekt ne more enačiti s stanovanjem, stanovanjsko varstvo pa se seveda lahko pridobi le na stanovanju.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in predlagajoči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revidentu je potrebno najprej pojasniti, da vprašanje, ali je nekdo pridobil stanovanjsko zaščito na stanovanju, ni dejansko temveč pravno vprašanje. Tudi pojma preselitve ni moč zreducirati zgolj na dejstvo preselitve premičnih stvari iz stanovanja, na katerem ima predlagateljica pravico uporabe. Vprašanje preselitve je povezano s pravnim pojmom (rednega) zadovoljevanja stanovanjskih potreb v dotlej skupnem stanovanju razvezanih zakoncev. Od tega je odvisna pravica do najpotrebnejših prostorov ob izselitvi nasprotnega udeleženca. Do takšne stanovanjske zaščite je bil namreč razvezani zakonec, ki ni pridobil oz. obdržal stanovanjske pravice oz. pravice uporabe, po 4. odst. 17. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR, ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi 158. čl. Stanovanjskega zakona - Ur.l.RS 18/91-I) ob izselitvi upravičen le, če je živel - redno zadovoljeval stanovanjske potrebe - v dotlej skupnem stanovanju. Če je živel drugje, potrebe po njegovi stanovanjski zaščiti ni bilo, s tem pa je odpadla tudi obveznost drugega razvezanega zakonca, ki je pridobil oz.obdržal stanovanjsko pravico oz.pravico uporabe, da mu ob izselitvi zagotovi najpotrebnejše prostore (4. odst. 17. čl. ZSR).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje je moč povzeti, da nasprotni udeleženec živi s svojo (sedanjo) ženo njunim skupnim otrokom ter še dvema mld. otrokoma njegove žene v objektu na ... Sodišči sta ugotovili še, da ima nasprotni udeleženec v stanovanju v hiši še nekaj svojih stvari ter da se pride v to stanovanje občasno skopat. Iz takšnih dejanskih ugotovitev pa po presoji revizijskega sodišča ni moč sklepati, da nasprotni udeleženc živi (zadovoljuje svoje stanovanjske potrebe) v spornem stanovanju. Zato sta odločitvi sodišča prve in druge stopnje po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni (prim.zgoraj). Iz povedanega pa sledi tudi odgovor na očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP in 1. odst. istega določila, ki naj bi jo sodišči zagrešili zato, ker nimata razlogov in dokazne ocene glede ugotovitev o tem, da se je nasprotni udeleženec preselil k svoji sedanji ženi ter da je pri njej pridobil stanovanjsko zaščito.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).