Jedro

V zahtevi za začetek disciplinskega postopka mora biti določno in jasno opredeljeno delavčevo ravnanje, s katerim naj bi storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, vključno z navedbo nevarnosti nastanka večje škode v smislu določb 89. čl. ZDR, sicer ni dopustno delavcu izreči ukrepa prenehanja delovnega razmerja zaradi nevarnosti povzročitve večje škode s storitvijo ali opustitvijo dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo sklenilo (pravilno: razsodilo), da se razveljavi sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 10.5.1993 in 17.6.1993 ter se ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 21.6.1993 in le-to še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu obračunati ter izplačati plačo za čas trajanja delovnega razmerja od nezakonitega prenehanja do ponovnega poziva, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ter mu povrniti stroške postopka, odmerjene v višini 1.012,50 SIT.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka najprej tožniku izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, v času tega disciplinskega postopka pa je uvedla zoper njega nov disciplinski postopek, vendar pa je tožnik nesporno v drugem disciplinskem postopku storil hujšo kršitev delovne obveznosti, zaradi česar bi mu bil, ne glede na prvi disciplinski postopek, izrečen ukrep prenehanje delovnega razmerja. Zato tožena stranka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje razveljaviti preklic pogojno odloženega disciplinskega ukrepa ter tožniku izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja. Dejstvo je, da je tožnik opravljal delo varnostnika in da zaradi njegovega odnosa do dela toženi stranki in podjetju, kjer je varoval premoženje, lahko nastane večja premoženjska škoda.

Tožnik se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je za identične kršitve, ki so bile praktično storjene v istem času, izvedla dva disciplinska postopka samo zato, da bi lahko preklicala pogojni ukrep prenehanja delovnega razmerja in se tako izognila celotnemu razčiščevanju dejanskega stanja, ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Tožnik ima namreč ženo invalidko, ki se ni zmožna sama oskrbovati, zato ni imel možnosti, da bi lahko kadarkoli nadomeščal odsotne delavce, saj je moral poskrbeti za ženo, kar je bilo toženi stranki znano, vendar tega dejstva ni upoštevala v nobenem disciplinskem postopku.

Vprašljive so tudi škodne posledice, ki jih zatrjuje tožena stranka, ki naj bi nastale s storitvijo teh kršitev delovne obveznosti in ki naj bi upravičevale tako strog disciplinski ukrep, kot je bil tožniku izrečen, saj jih tožena stranka ni z ničemer izkazala. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da ti niso podani. Sodišče prve stopnje je popolnoma ugotovilo dejansko stanje, pravilno ugotovilo odločilna dejstva in nanje bistveno pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče zato soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje in v njo ne dvomi ter se v izogib ponavljanju na njo tudi v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pa pritožbeno sodišče zaključuje, da sta disciplinska organa tožene stranke tožniku izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za očitane mu kršitve delovne obveznosti po zahtevi za začetek disciplinskega postopka z dne 19.4.1993 (dokaz: B/6), saj iz izreka odločbe disciplinske komisije z dne 10.5.1993 (dokaz: B/8) jasno izhaja, da mu izreka disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, kar enako izhaja tudi iz odločbe delavskega sveta z dne 17.6.1993 (dokaz: B/10). V obeh odločbah je jasno navedeno, da sta disciplinska organa tožniku izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ne pa, da sta tožniku izrekla preklic pogojno odloženega izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka preklicala pogojno izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in tako bistveno kršila določbe disciplinskega postopka. Poleg tega tudi ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno izrekla disciplinski ukrep tožniku po Pravilniku o disciplinski in odškodninski odgovornosti z dne 16.5.1991, saj je ugotovilo, da je tožena stranka v tem obravnavanem primeru uporabila Pravilnik o delovnih razmerjih z dne 7.12.1990 (dokaz: B/12), ki pa ni veljal v času storjenih kršitev delovnih obveznosti.

Namreč tožena stranka bi morala uporabiti le Pravilnik o disciplinski in odškodninski odgovornosti z dne 16.5.1991 (dokaz: B/13), ki je veljal v času storitve te kršitve. Pri tem pa poudarja pritožbeno sodišče, da za izrek disciplinskega ukrepa ni odločilna pravna opredelitev - kvalifikacija -, ampak opis storjenega dejanja. Na pravno opredelitev niso organi vezani, vezani pa so le na opis kršitve delovnih obveznosti, vendar je pri tem potrebno poudariti, da se pravna kvalifikacija določa le po pravilniku, ki velja v času storitve hujših kršitev delovnih obveznosti. Zato je izrečeni ukrep prenehanja delovnega razmerja tožniku tudi iz teh razlogov nezakonit. V individualnih delovnih sporih, med te spadajo tudi disciplinske zadeve, pristojno sodišče presoja zakonitost odločitve ali ravnanja delodajalca. V disciplinski zadevi je odločitev zakonita, če je sprejeta po predpisanem postopku in če je pravno pravilna.

Disciplinski postopek, ki se vodi pri delodajalcu, je določen v Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90). Disciplinski postopek začne z zahtevo pristojnega organa. V zahtevi za začetek disciplinskega postopka mora biti zato določno in jasno opredeljeno delavčevo ravnanje, s katerim naj bi storil kršitev delovnih obveznosti. Ker je teža kršitve, in tudi disciplinski ukrep, odvisna tudi od posledic, ki so zaradi kršitve delovnih obveznosti nastale, morajo biti v zahtevi za začetek disciplinskega postopka opisane tudi nastale posledice. Disciplinski postopek se namreč lahko vodi le za dejanje in posledice, ki so navedene v zahtevi za disciplinski postopek. Delavec mora vedeti, kaj se mu očita, da se bo lahko zagovarjal. Če očitana kršitev ni določno in jasno opredeljena, je kršena delavčeva pravica do obrambe. V obravnavanem primeru disciplinske odločitve ne navajajo, da bi zaradi hujše kršitve delovne obveznosti, za katera je bil tožnik spoznan za odgovornega, nastale kake posledice. Ker zatrjevana nevarnost nastanka večje škode v pritožbi tožene stranke ni bila v disciplinskem postopku zatrjevana, niti ugotovljena, sama storitev hujše kršitve delovne obveznosti pa ne daje zadostne podlage za izrek najstrožje sankcije. Zaradi tega se tožniku ne more izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker ni bil spoznan za odgovornega, da je zaradi njegove kršitve prišlo ali bi lahko prišlo do posledic navedenih v določbi 89. člena ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Poleg tega Pravilnik o delovnih razmerjih z dne 7.12. 1990 teh okoliščin tudi ne predvideva, pa tudi ni veljal v času storitve očitane mu kršitve delovnih obveznosti, vendar ga je kljub temu uporabila tožena stranka v obravnavanem primeru, ko je tožniku izrekla nezakoniti disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Zaradi navedenega niso pritožbene navedbe tožene stranke utemeljene in odločilnega pomena za izdajo zakonite in pravilne sodne odločbe, zato je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Določbe ZPP in ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).