Jedro

Pogodbene stranke sklepajo pogodbe iz različnih motivov, vendar poslovno podlago, kavzo tvorijo le tisti interesi, ki so bili predmet usklajevanja pri sklepanju pogodbe. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnik ni uspel dokazati, da so ti njegovi nagibi postali del poslovne podlage. Ocenilo je, da okoliščina, da je prišlo do menjave zemljišč in da je tožena stranka začela z gradnjo na drugem sklopu zemljišč še ustreza kavzi pogodbe, da je torej tožena stranka svojo obveznost izpolnila in ni nobene podlage za njeno odškodninsko odgovornost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.126,08 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 10. 3. 2005 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena stranka zato, ker je onemogočila izpolnitev pogodbe o prodaji parc. št. 3127 k.o. ..., dolžna plačati tržno vrednost te nepremičnine, zmanjšane za znesek, ki ga je tožena stranka tožniku že izplačala. Tako je primarno zahteval plačilo 741.809,77 EUR. Postavil je tudi podrejeni zahtevek za plačilo 197.367,53 EUR na račun zakonskih zamudnih obresti od drugega dela kupnine za čas od 29. 7. 1999 do 20. 10. 2006. 2. Sodišče prve stopnje je tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je bila sklenjena pogodba s strani tožene stranke izpolnjena v celoti in pravočasno. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper takšno odločitev tožnik vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do vprašanja, kaj je bila obveznost tožene stranke po prodajni pogodbi in kdaj je zapadla. Opozarja, da bi toženka morala kupnino plačati pred pričetkom gradnje na zemljišču, ki je bilo predmet pogodbe, ta gradnja pa je postala nemogoča, ker je tožena stranka to zemljišče zamenjala z Občino ... Poudarja, da sta sodišči svojo odločitev v glavnem oprli na izpoved priče L. G., ki pa ne more nadomestiti trditvene podlage tožene stranke. Opozarja, da so trditve tožene stranke v nasprotju z izvedenimi dokazi in jih zato sodišče ne bi smelo upoštevati. Meni, da je sodišče dokazno oceno o tem, da je bil toženec seznanjen s sklenitvijo menjalne pogodbe, oprlo na nedovoljene listinske dokaze, glede katerih je bila tožena stranka prekludirana. Poudarja, da je napačna ocena sodišča, da je tožena stranka dokazala, da je ravnala skrbno v zvezi s svojo pogodbeno zavezo, da bo kot znani investitor pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo na nepremičnini, katere lastnik je bil pred sklenitvijo prodajne pogodbe tožnik. Tožnik opozarja, da je zemljišče prodal z namenom, da bo toženka lastnica in da bo na tem zemljišču v okvirih zazidalnega načrta L. II gradila vodni park. Tožnik meni, da je toženka odškodninsko odgovorna, ker ob sklenitvi menjalne pogodbe ni plačala tožniku celotne kupnine in tudi zato, ker ni vložila vloge za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo na tožnikovi nepremičnini. Tožnik meni, da bi moralo sodišče ugoditi vsaj njegovemu podrejenemu zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti do plačila drugega dela kupnine, sodišči pa se nista izrekli niti o tem, kdaj je obveznost tožene stranke sploh zapadla v plačilo. Poudarja, da razlaga sodišč ni pravilna, saj to pomeni, da tožnik v primeru, če tožena stranka nikoli ne bi začela z gradnjo, sploh ne bi mogel zahtevati plačila kupnine, oziroma bi lahko terjatev zastarala. Opozarja, da je napačna odločitev sodišča, da je tožena stranka pravilno izpolnila svojo obveznost, ko je kupnino plačala po pridobitvi gradbenega dovoljenja, saj to ne dovoljuje gradnje na tožnikovi parceli. Meni, da je napačna odločitev sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje ni kršilo njegove pravice do obrambe, ker na predlog njegove pooblaščenke ni preložilo naroka za glavno obravnavo. Meni, da je napačno stališče sodišč, da bi se naroka lahko udeležil sam, saj njegova prisotnost ni bila pogoj za to, da je bilo zadoščeno procesnim pogojem za nadaljevanje naroka.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da so neutemeljeni vsi očitki tožnika glede nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da sklenitev menjalne pogodbe ni onemogočila izpolnitve obveznosti, to je plačila drugega dela kupnine. Opozarja, da zaradi menjalne pogodbe dogovora o plačilu kupnine ni bilo mogoče upoštevati tako, da se kupnina plača pred začetkom gradnje na prodani parceli, ampak pred pričetkom gradnje vodnega parka. Meni, da tožnik sploh ni opredelil protipravnega ravnanja tožene stranke, ki bi utemeljevala njegov odškodninski zahtevek. Opozarja, da se tožnikove navedbe v točki c na 7. strani revizije nanašajo na nagib za sklenitev pogodbe. Poudarja, da se tožnik v reviziji sklicuje tudi na priloženi dopis, ki ga sicer ne priloži, vendar tožena stranka opozarja, da bi bil ta dopis tudi nedopustna revizijska novota. Glede očitane procesne kršitve pa meni, da je bilo pooblaščenki tožnika jasno, da se tri tedne po porodu ne bo mogla udeležiti naroka za glavno obravnavo in bi si morala pravočasno zagotoviti nadomeščanje. Opozarja tudi, da je pooblaščenka na naroku 22. 4. 2008 pojasnila, katera vprašanja bi postavila priči, iz česar je razvidno, da je na vsa relevantna vprašanja priča tudi odgovorila. Predlaga, naj sodišče revizijo tožnika zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil narok za glavno obravnavo dne 9. 11. 2007 preložen na 18. 3. 2008 in so se vsi prisotni odpovedali posebnemu vabilu. Odvetnica tožnika je nato dne 4. 3. 2008 prosila za preložitev naroka in nato 7. 3. 2008 predložila zdravniško potrdilo, iz katerega izhaja, da je 19. 2. rodila s carskim rezom, v zdravniškem potrdilu z dne 6. 3. 2008 ji je bilo svetovano še nekaj tednov počitka, priložila pa je tudi obvestilo centra za socialno delo, da ima od 11. 1. 2008 do 24. 4. 2008 porodniški dopust. 7. Sodišče prve stopnje naroka ni preložilo, prav tako pa ni ugodilo predlogu tožnika, naj ponovno zasliši pričo L. G. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, da sodišče prve stopnje s tem, ko predlogu tožnika za preložitev naroka in predlogu za ponovno zaslišanje priče ni ugodilo, ni kršilo njegove pravico do izjave. Tako Vrhovno sodišče kot tudi Ustavno sodišče sta že večkrat zavzeli stališče, da v primerih, ko je pooblaščenec dovolj zgodaj ugotovil, da se naroka ne bo mogel udeležiti in bi si torej lahko zagotovil ustrezno substitucijo, ni v nasprotju s pravico do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS niti z načelom kontradiktornosti, če sodišče predlogu za preložitev naroka ne ugodi (primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča Up-346/02 in odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 137/96).

8. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, kakšna je sploh bila obveznost tožene stranke po prodajni pogodbi in kdaj je zapadla. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - pravdni stranki sta 29. 7. 1999 sklenili kupoprodajno pogodbo v obliki notarskega zapisa za nepremičnino parc. št. 3127 k.o. ... za kupnino 101.451,63 EUR (prej 24,311.868,70 SIT), ki naj bi bila plačana v dveh delih: prvi del (21.699,22 EUR) ob podpisu, preostanek (79.752,41 EUR) pa pred pričetkom gradnje na zemljišču, ki je predmet pogodbe; - tožnik je toženi stranki že ob plačilu prvega obroka izstavil zemljiškoknjižno dovolilo, ker je morala biti toženka kot znani investitor lastnica nepremičnine zaradi pridobitve gradbenega dovoljenja; - parcela se je nahajala v območju zazidalnega načrta L. II (turistično-stanovanjski center); - tožnik ni uspel dokazati, da sta se s toženo stranko ustno dogovorila tudi, da bo toženka pridobila kredit in bo drugi del kupnine izplačan v največ treh letih; - prva faza gradnje je potekala na ožjem območju predvidene gradnje vodnega parka (območje B), sporna parcela pa na tem območju ne leži. Ker toženka na tem območju ni imela lastništva na zemljiščih, je z Občino ... sklenila pogodbo o menjavi nepremičnin, tako da je toženka postala lastnica nepremičnin v območju B in je lahko začela z urejanjem območja zazidalnega načrta L. II, lastnica nepremičnin na območju C (tudi sporne nepremičnine) pa je postala Občina ..., ki je bila tudi investitor gradnje; - pogodbeni stranki se za natančen rok za plačilo drugega obroka kupnine nista dogovorili; - tožena stranka je v decembru 2005 pridobila pravnomočno gradbeno dovoljenje in je spomladi 2006 pričela z gradbenimi deli ter je tožniku 1. 3. 2006 izplačala drugi del kupnine. Gradbeno dovoljenje je bilo pridobljeno šele leta 2005 zato, ker je med postopkom Ustavno sodišče razveljavilo Odlok o zazidalnem načrtu L. II, kar se torej ni zgodilo po krivdi toženke; - pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe nista omejili razpolagalne pravice tožene stranke, oziroma v pogodbi nista navedli, da bi morala biti ob plačilu drugega dela kupnine, toženka še vedno lastnica parcele; - pogodbena cena je bila določena na podlagi metodologije za izračun gradbenih parcel za Občino ...; - s strani tožene stranke ni prišlo do kršitve pogodbe, saj je tožena stranka pogodbo izpolnila v celoti.

9. Tožnik je v svojih vlogah smiselno zatrjeval, da je pogodbo sklepal z namenom, da bo ves čas lastnik prodane parcele tožena stranka, ki bo tudi investitor, da pa glede na to, da je tožena stranka parcelo odsvojila in je sedaj investitor gradnje na prodani parceli druga oseba, ta pogodba več ne ustreza njegovim pričakovanjem. Tožnik torej zatrjuje, da zaradi spremenjenih okoliščin ni več mogoče uresničiti namena pogodbe, da zato razvezuje pogodbo in zahteva nadomestilo vrednosti parcele po tržni vrednosti (133. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR).

10. Pogodbene stranke sklepajo pogodbe iz različnih motivov, vendar poslovno podlago, kavzo tvorijo le tisti interesi, ki so bili predmet usklajevanja pri sklepanju pogodbe. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnik ni uspel dokazati, da so ti njegovi nagibi postali del poslovne podlage. Ocenilo je, da okoliščina, da je prišlo do menjave zemljišč in da je tožena stranka začela z gradnjo na drugem sklopu zemljišč še ustreza kavzi pogodbe, da je torej tožena stranka svojo obveznost izpolnila in ni nobene podlage za njeno odškodninsko odgovornost(1). Revizijsko sodišče se strinja s sodiščem druge stopnje, da je upoštevajoč zgoraj povzete dejanske ugotovitve takšna odločitev materialnopravno pravilna.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik toženi stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.126,08 EUR (2000 točk po 0,46 EUR, 2 % materialne stroške v znesku 18,4 EUR in od vsega skupaj še 20 % DDV, kar znaša 187,68 EUR).

Op. št. (1): Primerjaj z M. Dolenc v N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), prva knjiga, GV, Ljubljana 2003, stran 602.