Jedro

Dolžnica je v ugovoru zoper sklep o izvršbi v zvezi z zastaranjem navedla: "Sklepu o izvršbi je priložena sodba z opravilno številko Opr. št. P 519/2003, ki je postala pravnomočna 8. 7. 2009 in izvršljiva 14. 9. 2009. Predlog za izvršbo je vložen 20. 12. 2021 in dopolnjen dne 13. 1. 2022. Iz navedenih listin izhaja, da je upnik A. A. predlagal izvršbo po poteku desetih let od pravnomočnosti sodne odločbe, rok za predlaganje izterjave je zastaral zato predlagam pristojnemu sodišču, da Sklep o izvršbi razveljavi." Iz takšne vsebine ugovora po presoji sodišča druge stopnje izhaja, da dolžnica ugovor zastaranja uveljavlja glede celotne terjatve, ki ji je bila v plačilo naložena s sodbo P 519/2003, torej tako glede zastaranja glavnice kot tudi glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti. Dejstva, da se je dolžnica izrecno sklicevala na potek desetletnega zastaralnega roka, ki ustreza roku iz prvega odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ni mogoče interpretirati tako, da dolžnica uveljavlja zgolj zastaranje terjatve iz naslova glavnice, katere zastaranje se presoja po tej določbi, ne pa tudi zastaranja terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti od glavnice, katerih zastaranje se presoja po določbi drugega odstavka 356. člena OZ. Vprašanje, kakšna je dolžina relevantnega zastaralnega roka in katere določbe je treba uporabiti za presojo zastaranja, je vprašanje uporabe materialnega prava, ki ga mora sodišče uporabiti ustrezno upoštevaje relevantna dejstva, ki jih zatrjujejo stranke, pri čemer pa sodišče na pravno podlago, ki jo navedejo stranke, ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

S sklepom o izvršbi In 1483/2009 je bila dovoljena zgolj izvršba (med drugim tudi) za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.504,20 EUR, ki so bile dolžnici s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru P 519/2003 z dne 15. 5. 2008 v plačilo naložene za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Odločbe, s katero je bilo odločeno o dolžničini obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov v višini 7.504,20 EUR in ki v obravnavani zadevi predstavlja izvršilni naslov za izterjavo teh obresti, tako ne predstavlja sklep o izvršbi In 1483/2009, ampak sodba P 519/2003. Ker so zakonske zamudne obresti od zneska 7.504,20 EUR v plačilo zapadle šele v obdobju po izdaji navedene sodbe, celotne prisojene obresti predstavljajo občasne terjatve, ki izvirajo iz pravnomočne sodne odločbe in ki zapadejo v bodoče, zanje pa v celoti velja triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 347. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 356. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi upnika se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki I izreka delno spremeni tako, da se v tem delu zdaj v celoti glasi: „I. Ugovoru dolžnice z dne 14. 2. 2022 se delno ugodi in se sklep o izvršbi I 1584/2021 z dne 17. 1. 2022 v prvi alineji I. točke izreka delno razveljavi, in sicer za zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 7.504,20 EUR za čas od 14. 9. 2009 do vključno 19. 12. 2018 ter se v tem obsegu predlog za izvršbo zavrne.

Ugovor dolžnice glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od glavnice v višini 115,34 EUR za čas od 20. 3. 2010 do vključno 19. 12. 2018 (druga alineja I. točke izreka) in glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od glavnice v višini 96,12 EUR za čas od 11. 12. 2012 do vključno 19. 12. 2018 (tretja alineja I. točke izreka) se zavrne.“

II. Pritožba dolžnice zoper točko I izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrže, pritožba dolžnice zoper točki II in III izreka sklepa sodišča prve stopnje pa se zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru dolžnice in sklep o izvršbi delno razveljavilo v prvi alineji I. točke izreka za zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 7.504,20 EUR za čas od 14. 9. 2009 do vključno 19. 12. 2018, v drugi alineji I. točke izreka za zakonske zamudne obresti od glavnice 115,34 EUR za čas od 20. 3. 2010 do vključno 19. 12. 2018 in v tretji alineji I. točke izreka za zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 96,12 EUR za čas od 11. 12. 2012 do vključno 19. 12. 2018 ter v tem obsegu predlog za izvršbo zavrnilo (točka I izreka). V preostalem je ugovor zavrnilo (točka II izreka). Dolžnici je naložilo, da mora upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 244,80 EUR, po poteku 8-dnevnega roka z zakonskimi zamudnim obrestmi od dneva zamude do plačila (točka III izreka).

2. Zoper točko I izreka citiranega sklepa se je pritožil upnik in uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Menil je, da je dolžnica, ki se je v ugovoru v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru P 519/2003 sklicevala na desetletni zastaralni rok, ugovor zastaranja uveljavljala le glede terjatve glavnice, ki izhaja iz citirane sodbe, ne pa tudi glede zakonskih zamudnih obresti od te glavnice, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, ki je zato dejansko stanje zmotno ugotovilo in zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi če bi dolžnica uveljavljala ugovor zastaranja zakonskih zamudnih obresti, pa bi moralo sodišče njen ugovor glede zakonskih zamudnih obresti od 14. 9. 2009 do 26. 2. 2010, ko je bil izdan sklep o izvršbi v zadevi In 1438/2009, zavrniti. Zakonske zamudne obresti za to obdobje namreč predstavljajo judikatno terjatev, za katero zastaralni rok do vložitve predloga za izvršbo v predmetni zadevi še ni potekel. Upnik je nadalje izpostavil, da se je dolžnica v ugovoru sklicevala izključno na zadevo P 519/2003, ne pa tudi na zadevo In 1483/2009, iz katere izvirata sklepa z dne 26. 2. 2010 in 9. 11. 2012, zaradi česar je sodišče prve stopnje tudi zmotno štelo, da naj bi dolžnica ugovarjala zastaranje terjatev iz naslova navedenih sklepov. Sodišču druge stopnje je primarno predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da dolžničin ugovor v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep v točki I izreka razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, dolžnici pa v vsakem primeru naloži, da mora upniku povrniti stroške pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Dolžnica je s pritožbo izpodbijala celotni sklep sodišča prve stopnje in predlagala njegovo razveljavitev. Navedla je, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je prejemnica socialne pomoči, da živi v socialnem stanovanju in da zaradi zdravstvenih razlogov in starosti ni pridobitno sposobna. Izpostavila je, da je vse premoženje njenih staršev in pokojne sestre na nepošten način prevzel upnikov oče, vsi dogodki pa so hudo vplivali na njeno zdravstveno stanje. Sodišče ni upoštevalo, da sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek izvzeta iz izvršbe, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in v nasprotju s 3. točko 101. člena ZIZ. Sicer pa je upnik izvršbo predlagal po poteku deset let od pravnomočnosti sodne odločbe, zaradi česar je rok za predlaganje izterjave zastaral. 4. Stranki odgovorov na pritožbi nista podali.

5. Pritožba upnika je delno utemeljena, pritožba dolžnice pa delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

**K odločitvi o pritožbi upnika (točka I izreka):**

6. Sodišče druge stopnje sicer soglaša z upnikom, da uveljavljanje zastaranja glavnice ne pomeni avtomatično tudi uveljavljanja zastaranja obresti. Vendar pa ni mogoče slediti upnikovemu stališču, da iz vsebine dolžničinega ugovora zoper sklep o izvršbi izhaja, da uveljavljala zgolj zastaranje terjatve iz naslova glavnice, ki je bila dolžnici v plačilo naložena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru P 519/2003 z dne 15. 5. 2008 (tj. pravdnih stroškov v znesku 7.504,20 EUR), ne pa tudi zastaranja zakonskih zamudnih obresti, ki so bile s citirano sodbo od tega zneska dolžnici v plačilo naložene od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

7. Dolžnica je v ugovoru zoper sklep o izvršbi v zvezi z zastaranjem navedla: „Sklepu o izvršbi je priložena sodba z opravilno številko Opr. št. P 519/2003, ki je postala pravnomočna 8. 7. 2009 in izvršljiva 14. 9. 2009. Predlog za izvršbo je vložen 20. 12. 2021 in dopolnjen dne 13. 1. 2022. Iz navedenih listin izhaja, da je upnik A. A. predlagal izvršbo po poteku desetih let od pravnomočnosti sodne odločbe, rok za predlaganje izterjave je zastaral zato predlagam pristojnemu sodišču, da Sklep o izvršbi razveljavi.“ Iz takšne vsebine ugovora po presoji sodišča druge stopnje izhaja, da dolžnica ugovor zastaranja uveljavlja glede celotne terjatve, ki ji je bila v plačilo naložena s sodbo P 519/2003, torej tako glede zastaranja glavnice kot tudi glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti. Dejstva, da se je dolžnica izrecno sklicevala na potek desetletnega zastaralnega roka, ki ustreza roku iz prvega odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ni mogoče interpretirati tako, da dolžnica uveljavlja zgolj zastaranje terjatve iz naslova glavnice, katere zastaranje se presoja po tej določbi, ne pa tudi zastaranja terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti od glavnice, katerih zastaranje se presoja po določbi drugega odstavka 356. člena OZ. Vprašanje, kakšna je dolžina relevantnega zastaralnega roka in katere določbe je treba uporabiti za presojo zastaranja, je vprašanje uporabe materialnega prava, ki ga mora sodišče uporabiti ustrezno upoštevaje relevantna dejstva, ki jih zatrjujejo stranke, pri čemer pa sodišče na pravno podlago, ki jo navedejo stranke, ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Dolžnica je v ugovoru v zvezi s terjatvami, glede katerih je izvršba dovoljena na podlagi sodbe P 519/2003, v ugovoru zatrjevala dejstva, ki so pravno pomembna za presojo zastaranja teh terjatev (tj. datum izvršljivosti sodbe, datum vložitve predloga za izvršbo). Prav tako je za presojo zastaranja pomembna dejstva v odgovoru na ugovor zatrjeval upnik (vložitev predloga za izvršbo za izterjavo terjatve iz sodbe P 519/2003 v zadevi In 1483/2009 v letu 2009 in pravnomočna ustavitev izvršilnega postopka In 1483/2009 dne 11. 12. 2012). Sodišče prve stopnje se je na podlagi tako zatrjevanih dejstev v prvi vrsti pravilno ukvarjalo z vprašanjem pretrganja zastaranja in pravilno ugotovilo, da je bilo zastaranje terjatev iz sodbe P 519/2003 zaradi teka izvršilnega postopka In 1483/2009 pretrgano do 11. 12. 2012, ko je začelo ponovno teči (365. člen OZ; prvi in peti odstavek 369. člena OZ). Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zastaranje terjatve glavnice v višini 7.504,20 EUR presojalo na podlagi prvega odstavka 356. člena OZ in ugotovilo, da do vložitve predloga za izvršbo, 20. 12. 2021, desetletni zastaralni rok, ki je ponovno začel teči 11. 12. 2012, še ni potekel. Dolžničin ugovor zastaranja je nadalje pravilno presojalo tudi v zvezi z zastaranjem zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.504,20 EUR, za izterjavo katerih je s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo (tj. od 14. 9. 2009 dalje do plačila) in na podlagi drugega odstavka 356. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 347. člena OZ pravilno zaključilo, da so do vložitve predloga za izvršbo (20. 12. 2021) zastarale vse obresti, ki so v plačilo dospele več kot tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo (tj. od 14. 9. 2009 do vključno 19. 12. 2018).

9. V zvezi s presojo zastaranja zakonskih zamudnih obresti od glavnice 7.504,20 EUR je neutemeljeno stališče upnika, da naj bi zakonske zamudne obresti, ki so zapadle od 14. 9. 2009 do 26. 2. 2010, ko je bil izdan sklep o izvršbi v zadevi In 1483/2009, predstavljale judikatno terjatev, za katero velja desetletni zastaralni rok iz prvega odstavka 356. člena OZ. S sklepom o izvršbi In 1483/2009 je bila namreč dovoljena zgolj izvršba (med drugim tudi) za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.504,20 EUR, ki so bile dolžnici s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru P 519/2003 z dne 15. 5. 2008 v plačilo naložene za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Odločbe, s katero je bilo odločeno o dolžničini obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov v višini 7.504,20 EUR in ki v obravnavani zadevi predstavlja izvršilni naslov za izterjavo teh obresti, tako ne predstavlja sklep o izvršbi In 1483/2009, kot očitno zmotno meni upnik, ampak sodba P 519/2003.1 Ker so zakonske zamudne obresti od zneska 7.504,20 EUR v plačilo zapadle šele v obdobju po izdaji navedene sodbe, celotne prisojene obresti predstavljajo občasne terjatve, ki izvirajo iz pravnomočne sodne odločbe in ki zapadejo v bodoče, zanje pa v celoti velja triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 347. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 356. člena OZ.

10. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da dolžnica ugovora zastaranja ni uveljavljala glede terjatev, glede katerih je bila izvršba dovoljena na podlagi sklepa In 1483/2009 z dne 26. 2. 2010 (tj. glede izvršilnih stroškov 115,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2010 dalje) in na podlagi sklepa In 1483/2009 z dne 9. 11. 2012 (tj. glede izvršilnih stroškov 96,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2012). Dolžnica je namreč zastaranje uveljavljala le v zvezi s terjatvami, prisojenimi s sodbo P 519/2003, ne pa tudi v zvezi s terjatvami, ki so bile upniku prisojene s citiranima sklepoma. Ker sme sodišče zastaranje upoštevati le na ugovor dolžnika (tretji odstavek 335. člena OZ), sodišče prve stopnje pa je zastaranje zakonskih zamudnih obresti, ki so od zneskov 115,34 EUR in 93,12 EUR natekle do 19. 12. 2018, upoštevalo ne da bi se dolžnica na zastaranje teh terjatev izrecno sklicevala, je v zvezi s tem zmotno uporabilo materialno pravo in posledično ugovoru v tem delu neutemeljeno ugodilo.

11. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbi upnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v točki I izreka spremenilo tako, da je ugovor dolžnice v tem delu zavrnilo, pri čemer pa je zaradi jasnosti v izreku navedlo celotno vsebino delno spremenjene točke I izreka sklepa sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**K odločitvi o pritožbi dolžnice (točka II izreka):**

12. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo pod točko I izreka dolžničinemu ugovoru delno ugodilo, zaradi česar pravni interes dolžnice za pritožbo zoper točko I izreka prvostopnega sklepa ni podan. Sodišče druge stopnje je zato njeno pritožbo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

13. Pritožba dolžnice zoper točki II in III izreka pa je sicer dovoljena, vendar ni utemeljena.

14. Kot je sodišče prve stopnje dolžnici pravilno pojasnilo že v izpodbijanem sklepu, navedbe, ki se nanašajo na prevaro, s katero naj bi B. B. prevzel premoženje po njenih pokojnih starših in sestri, za predmetni izvršilni postopek, ki temelji na veljavnih izvršilnih naslovih, s katerimi je odločeno o upnikovih terjatvah iz naslova pravdnih in izvršilnih stroškov, niso pomembne. Z njimi se zato niti sodišču prve niti sodišču druge stopnje v zvezi z obravnavo dolžničinega ugovora zoper sklep o izvršbi ni bilo treba vsebinsko ukvarjati.

15. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo na dolžničine nepremičnine, izvršbo na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet in izvršbo na dolžničino plačo in druge stalne denarne prejemke, ki jih dolžnica prejema pri ZPIZ. Res je, da z izvršbo ni dovoljeno seči na prejemke dolžnika iz naslova denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka (3. točka 101. člena ZIZ), vendar pa sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi v okviru dovolitve izvršbe na dolžničine stalne denarne prejemke izvršbe na te prejemke niti ni dovolilo. Izvršba na denarna sredstva, ki jih ima dolžnica pri organizacijah za plačilni promet iz prejemkov iz naslova denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka, pa je že na podlagi 137. člena ZIZ dovoljena šele po poteku enega meseca od priliva, kar mora organizacija za plačilni promet pri izvrševanju sklepa o izvršbi upoštevati po uradni dolžnosti. Prav tako morata tako ZPIZ kot tudi banka pri izvrševanju sklepa o izvršbi po uradni dolžnosti upoštevati omejitve izvršbe, ki izhajajo iz 102. člena ZIZ. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje izvršbo dovolilo v nasprotju z določbami ZIZ o omejitvah izvršbe, so tako neutemeljeni.

16. Tudi dejstvo, da ima dolžnica nizko pokojnino in da prejema denarno socialno pomoč ter varstveni dodatek, ne pomeni, da je izvršba z dovoljenimi sredstvi izvršbe nedopustna in da je sodišče prve stopnje izvršbo s temi izvršilnimi sredstvi neutemeljeno dovolilo, kot zmotno meni pritožba. Navedeno lahko namreč pomeni le, da bo izvršba s temi sredstvi zaradi pomanjkanja rubljivih prejemkov oziroma zaradi pomanjkanja rubljivih denarnih sredstev neuspešna. To pa bo v bodoče lahko razlog za ustavitev izvršbe s temi sredstvi na podlagi določb 133.a oziroma 141. člena ZIZ.

17. Dolžnica tudi ne more uspeti s ponavljanjem ugovornih navedb o poteku desetih let od pravnomočnosti sodne odločbe in s sklicevanjem na zastaranje. Kot je bilo pojasnjeno že pod točko 8 te obrazložitve, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo zastaranje terjatve iz sodbe P 519/2003 z vložitvijo predloga za izvršbo v zadevi In 1483/2009 pretrgano (365. člen OZ) in je začelo ponovno teči šele 11. 12. 2012, s pravnomočnim končanjem tistega izvršilnega postopka (prvi in peti odstavek 369. člena OZ). Dolžnica v pritožbi ugotovitev sodišča prve v zvezi z dejstvi, relevantnimi za presojo pretrganja zastaranja in ponovnega začetka teka zastaranja, substancirano ne graja, njihovo pravilnost pa potrjujejo tudi podatki spisa. Ker je bilo zastaranje pretrgano in je zastaralni rok po pretrganju zastaranja začel teči znova, za presojo poteka zastaralnega roka, ki velja za zastaranje judikatnih terjatev (prvi odstavek 356. člena OZ), ni pomembno, da je ob vložitvi predloga za izvršbo že poteklo več kot deset let od pravnomočnosti (in izvršljivosti) sodbe P 519/2003, na kar se sklicuje dolžnica, ampak je bistveno, da ob vložitvi predloga za izvršbo še ni poteklo deset let od dneva, ko je po pretrganju zastaranje znova začelo teči. Kot je ob odločitvi o delni zavrnitvi dolžničinega ugovora zastaranja, o kateri je odločilo v sklopu odločitve pod točko II izreka izpodbijanega sklepa, pravilno upoštevaje pretrganje zastaranja ugotovilo sodišče prve stopnje, bi se desetletni zastaralni rok iztekel šele 11. 12. 2022, zaradi česar torej zastaranje ob vložitvi predloga za izvršbo še ni nastopilo, sodišče prve stopnje pa je torej dolžničin ugovor zastaranja v obsegu, v katerem se nanaša na zastaranje terjatve glavnice 7.504,20 EUR, utemeljeno zavrnilo. Prav tako je sodišče prve stopnje dolžničin ugovor pravilno zavrnilo v obsegu, v katerem se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 7.504,20 EUR, ki so v plačilo zapadle manj kot tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo, saj tudi glede teh terjatev zastaranje, ki se presoja po določbah prvega odstavka 347. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 356. člena OZ, ob vložitvi predloga za izvršbo še ni nastopilo. Zastaranja terjatev, ki izvirajo iz sklepov, izdanih v izvršilnem postopku In 1483/2009, pa dolžnica, kot je bilo pojasnjeno že pod točko 10 te obrazložitve, v ugovoru niti ni uveljavljala.

18. V zvezi s stroškovno odločitvijo, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo pod točko III izreka izpodbijanega sklepa, dolžnica v pritožbi ni podala izrecnih pritožbenih navedb, zaradi česar je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo le uradni pritožbeni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ki pa nepravilnosti ni pokazal. 19. Po obrazloženem in ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje pritožbo dolžnice zoper točki II in III izreka izpodbijanega sklepa kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**K odločitvi o pritožbenih stroških (točka III izreka):**

20. Sodišče druge stopnje je na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo o stroških pritožbenega postopka. Te je priglasil le upnik. Upnik, ki je odločitev o delni ugoditvi ugovoru izpodbijal v celoti, je s pritožbo uspel le glede sorazmerno majhnega dela, glede katerega niso nastali posebni stroški, tj. glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 115,34 EUR za čas od 20. 3. 2010 do 19. 12. 2018, ki znašajo 85,16 EUR2, in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 96,12 EUR za čas od 11. 12. 2012 do 19. 12. 2018, ki znašajo 47,24 EUR, ne pa tudi glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.504,20 EUR za čas od 14. 9. 2009 do 19. 12. 2018, ki znašajo 5.886,98 EUR. Glede na pritožnikov le 2% pritožbeni uspeh je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo, da mora upnik svoje pritožbene stroške kriti sam.

1 Sklep o o izvršbi In 1483/2009 z dne 26. 2. 2010 predstavlja izvršilni naslov le v delu, v katerem so dolžnici v plačilo naloženi izvršilni stroški v znesku 115,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (točka II izreka citiranega sklepa o izvršbi ). 2 Znesek zakonskih zamudnih obresti je izračunan s pomočjo programa za izračun zakonskih zamudnih obresti, dostopnega na spletni strani Vrhovnega sodišča RS: