Jedro

ZPP v 337. členu določa, da sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbi niti ne navaja, da dokaza glede čakanja na delo ni mogla iz opravičljivih razlogov predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati: neto zneske plač za mesece junij in julij 2016 ter avgust, september in oktober 2017 od 950,00 € bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska za mesečne plače od vsakega 19. dne v mesecu za plačo prejšnjega meseca; stroške prevoza v znesku 155,50 €, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka); kar je zahteval tožnik več ali drugače, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške tega delovnega spora v znesku 308,36 €, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, saj tožena stranka prilaga nove dokaze k razrešitvi primera. Sodbo izpodbija v ugodilnem delu, saj je bil tožnik pisno seznanjen, da je na neplačani odsotnosti z dela, saj ni izpolnjeval pogojev za delo v tujini. Tožnik je toženo stranko zavajal, da je v fazi pridobitve državljanstva ter da ima vsa potrebna dovoljenja za delo v EU. Tožena stranka je bila zavedena, saj je ugotovila, da tožnik ni zmožen opravljati dela v državah Evropske unije in mu izdala dopis, s katerim ga je seznanila, da je začasno na neplačani odsotnosti z dela, da pa mu bo tožena stranka kasneje, ko bo že vedela, da se bo pričelo delo v A. (tujina), zagotovila normalno delo. Tožena stranka je tožniku izplačevala tudi višjo plačo kot je določena v pogodbi o zaposlitvi in tudi višje davke in prispevke. Izplačala mu je tudi letni regres za letni dopust za celo leto, čeprav je bil upravičen do sorazmernega dela za deset mesecev, kolikor je bil zaposlen pri toženi stranki v letu 2017. Dne 28. 7. 2017 mu je poslala tudi obvestilo o napotitvi na čakanje na delo na domu, kar je razvidno iz predloženih dokazov, in sicer plačilnih list za mesec junij in julij 2016, plačilnih list za mesec avgust, september in oktober 2017 ter v pritožbenem postopku predloženem obvestilu delavcem o napotitvi na čakanje na delo doma.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, pravilno je uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo tudi dejansko stanje.

5. Tožena stranka v pritožbi prilaga nov dokaz, s katerim utemeljuje svojo pritožbo, Sodišče je upoštevalo predloženo listinsko dokumentacijo in zaslišalo tožnika, tožene stranke pa ni zaslišalo, ker se naroka ni udeležila in svoje odsotnosti tudi ni opravičila, čeprav je bila pravilno vabljena na narok za glavno obravnavo. Na narok za glavno obravnavo je sicer pristopil B.B., pri čemer je pojasnil le, da je brat zakonitega zastopnika tožene stranke. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik državljan BIH in da ima v Sloveniji le dovoljenje za stalno bivanje, ki pa za delo v Angliji ne zadostuje. Tožnik se je po napotitvi v Anglijo vrnil v Slovenijo, ne da bi opravljal delo. Plačilna lista tožene stranke se je razlikovala od plačilne liste tožnika, pri čemer je tožnik predložil pogodbo o zaposlitvi, plača v plačilni listi pa je bila nižja kot v pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je naknadno očitno za potrebe postopka tudi prilagajala plačilne liste.

6. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izkazala, da je bil tožnik poslan na čakanje na delo, tako da mu je sodišče priznalo plačo za posamezne vtoževane mesece in zakonske zamudne obresti. Iz pritožbe izhaja, da je tožena stranka šele v pritožbenem postopku predložila obvestilo tožene stranke delavcem o napotitvi na čakanje na delo doma z dne 28. 7. 2017, pri čemer bi morala navedeni dokaz predložiti že v postopku na prvi stopnji, saj 286. člen ZPP določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Ob tem 337. člen ZPP določa, da sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbi niti ne navaja, da dokaza glede čakanja na delo ni mogla iz opravičljivih razlogov predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

7. Sodišče je tožniku tudi pravilno priznalo stroške prevoza v C., saj je izpovedal, da je potoval iz Francije v Nemčijo in C., pri čemer je predložil tudi vozovnice. Ker je tožena stranka tožniku del stroškov prevoza že plačala, mu je sodišče dosodilo še razliko. Tako je sodišče pravilno presodilo predložene listinske dokaze in pravilno odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe.

8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.