Jedro

Ugovor M.K., da on ni dolžnik po izvršilnem naslovu, temveč je to gospodarska družba v lasti njegove sestre, ki nosi enako ime kot nekdanja obratovalnica v lasti M.K., ni utemeljen, saj iz izvršilnega naslova, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo, izhaja, da je dolžnik M.K. pravni naslednik svoje nekdanje obratovalnice.

ZPP v 2.odstavku 155.člena določa, da se v primeru, če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, taki stroški odmerijo po tarifi. Ker predmetna zakonska določba torej napotuje na uporabo Odvetniške tarife, ta pa ne predpisuje obračunavanja odvetniških storitev z upoštevanjem 19% davka na dodano vrednost, odvetnik ni upravičen do plačila svojih storitev po pravilu število točk za posamezno storitev x vrednost točke + 19% davek na dodano vrednost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik mora upniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 8.186,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi izterjave 672.172,50 SIT s pripadki na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5.2.1998, opr.št. X Pg 835/93, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4.5.1999, opr.št. I Cpg 1228/98, dovolilo izvršbo proti M.K. s stalnim prebivališčem na M. cesti z začasnim prebivališčem na ulici B. Proti sklepu o izvršbi je dolžnik ugovarjal, da je upnik izvršilni predlog vložil proti Mesarstvu K., M. K., Ulica B., tak dolžnik pa ne obstaja. Upnik je verjetno imel v mislih Mesarstvo K., M. cesta, vendar pa naslovni dolžnik M. K. s to mesarijo nima nič, saj jo je prevzela njegova sestra.

Na ugovor je upnik odgovoril, da sta bili identiteta dolžnika in njegova pasivna legitimacija v pravdnem postopku že ugotovljeni in sta razvidni iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, pa tudi iz samega pravdnega spisa. Dejstvo je, da je v izvršilnem predlogu kot dolžnik navedena ista oseba kot v pravdnem spisu tožena stranka, prav ta oseba pa je podala tudi ugovor proti sklepu o izvršbi. Ugovor dolžnika je le poskus zavlačevanja in zavajanja sodišča. Predlaga njegovo zavrnitev.

Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor štelo kot neutemeljen in ga na podlagi 3. odstavka 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, ZIZ) poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor pravilno štelo kot neutemeljen in ga na podlagi 3. odstavka 58. člena ZIZ poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.

V izvršilnem naslovu je kot tožena stranka naveden M. K. s stalnim prebivališčem na M.cesti in z začasnim prebivališčem v Ulici B., to pa kot pravni naslednik nekdanje obratovalnice Mesarstvo K., M. cesta, ki je bila v njegovi lasti. Prav proti dolžniku po izvršilnem naslovu, to je proti fizični osebi M. K. s stalnim in začasnim prebivališčem na omenjenih naslovih kot pravnemu nasledniku navedene obratovalnice, je sodišče prve stopnje na podlagi upnikovega predloga dovolilo izvršbo. Iz navedenega tako sledi, da je pritožnik pasivno legitimiran v konkretnem izvršilnem postopku, kar pa je bilo ugotovljeno že v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

Uveljavljana pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava torej nista podana, prav tako pa tudi ne procesne kršitve, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker dolžnik s svojo pritožbo ni uspel, mora upniku povrniti potrebne pritožbene stroške. Ti znašajo 8.186,00 SIT in obsegajo sodno takso za odgovor na ugovor v višini 100 točk oziroma ob vrednosti točke 15,00 SIT 1.500,00 SIT (3. odstavek tar. št. 1 Zakona o sodnih taksah - Uradni list SRS, št. 30/78, ZST), stroške sestave odgovora na ugovor v višini 75 točk oziroma ob vrednosti točke 87,40 SIT 6.555,00 SIT (1. alinea 5. tč. tar. št. 21 Odvetniške tarife - Uradni list RS, št. 7/95, OT) in materialne stroške v višini 2% od skupne cene storitve oziroma 1,5 točk oziroma 131,10 SIT (2. odstavek 15. člena OT). Sodišče pri odmeri odvetniških stroškov upniku ni priznalo davka na dodano vrednost tega zneska. ZPP namreč v 2. odstavku 155. člena določa, da se v primeru, če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, potrebni stroški odmerijo po tarifi.

Ker torej omenjena določba ZPP za odmero odvetniških stroškov napotuje na uporabo OT, le ta pa ne predpisuje obračunavanja odvetniških storitev z upoštevanjem 19% davka na dodano vrednost, odvetnik ni upravičen do plačila svojih storitev po pravilu število točk za posamezno storitev x vrednost točke + 19% davek na dodano vrednost.