Jedro

Tožnik je škodo, ki jo vtožuje (tako premoženjsko kot nepremoženjsko) dobil že plačano in do odškodnine, ki jo v obravnavani zadevi vtožuje ni upravičen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna v roku 15 dni plačati 12.037,35 EUR s pripadki ter mu povrniti pravdne stroške. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnik ni uspel izkazati (s potrebno stopnjo prepričljivosti – zanesljivosti), da bi v škodnem dogodku (prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec toženke) 20. 5. 2010 utrpel višjo škodo od tiste, za katero je od toženke že dobil plačano odškodnino 4.900,00 EUR (saj bi za nastalo škodo bil upravičen do 3.000,00 EUR odškodnine za pretrpljene telesne bolečine (vključujoč neugodnosti, ki jih je utrpel v teku zdravljenja), 1.000,00 EUR odškodnine za pretrpljen strah in 58,96 EUR odškodnine za nastalo mu materialno škodo). Tožnik je namreč utrpel le lažji zvin vratne in ledvene hrbtenice (upoštevajoč izvid in mnenje izvedenca dr. S. C.). Kirurško zdravljenje poškodb je po ugotovitvah izvedenca bilo zaključeno 20. 6. 2010, tožnik pa je bil v bolniškem staležu (zaradi teh poškodb) od 21. 5. 2010 do 10. 7. 2010, pri čemer se je tožnik po zaključenem bolniškem staležu zaradi poškodbe vratne in ledvene hrbtenice dne 10. 7. 2010 še naprej zdravil zaradi bolezni ledvene hrbtenice, in sicer je pri tožniku šlo za hude degenerativne spremembe na ledveni hrbtenici. Bolniški stalež je kljub lažji poškodbi trajal dokaj dolgo (šest tednov), ker je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi bolezni na ledveno križnem delu hrbtenice.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov(1) pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi opozarja, da je sicer res pred nezgodo nekajkrat bil pri zdravniku v zvezi s samimi lažjimi težavami s hrbtenico, a je takrat delal in ni hodil na terapije, po nezgodi pa sploh ne more več delati in vseskozi hodi na terapije, k specialistom in obiskuje osebnega zdravnika, po nezgodi pa je bil tudi obravnavan pred invalidsko komisijo ZPIZ zaradi ugotovitve invalidnosti, da je sama nezgoda pri njemu pustila hude posledice v smislu omejenosti vseh življenjskih aktivnosti, sploh pa onemogočanju normalnega dela in življenja. Izvedenec (in z njim sodišče) je tožnikove poškodbe in težave, ki jih ima kot posledico nezgode, poskušal minimizirati oziroma pripisati tožnikovi bolezni, kar je napačno. Dejstvo je namreč, da je prometna nezgoda in v njej zadobljene poškodbe povzročila kronične in trajne težave tožnika. Graja tudi ugotovitev sodišča, da tožniku ne gre odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ko mu je sama toženka iz tega naslova pred nezgodo priznala 1.000,00 EUR. Nerazumljivo je tudi stališče sodišča, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem do odškodnine 3.000,00 EUR, ko pa mu je sama toženka iz tega naslova plačala pred tožbo 3.500,00 EUR. Opozarja tudi, da z dnem 10. 7. 2010 še ni bilo konec bolniškega staleža ter pri tem opozarja na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani IV Ps 2157/2010 z dne 6. 10. 2011, s katero je bilo odločeno, da je bil tožnik nezmožen za delo od 30. 6. 2010 do 31. 5. 2011, kar je sodišče prve stopnje očitno prezrlo. Sodišče med poškodbami tudi ni upoštevalo poškodbe petnice in glave pri presoji telesnih bolečin; to je upoštevalo le v zvezi z nevšečnostmi (neprijetnostmi) zdravljenja, kar je nesprejemljivo. Nesprejemljivo pa je tudi neupoštevanje stanja tožnika po 10. 7. 2010. Glede upoštevanja 1.000,00 EUR odškodnine za strah pa opozarja, da se je ustrašil tudi za sina ter trpel močan sekundaren strah. Neutemeljeno sodišče tožniku tudi ni priznalo celotnih vtoževanih materialnih stroškov, ampak le stroške do 10. 7. 2010 ter pri tem neutemeljeno zavrnilo plačilo stroškov za ortopeda v višini 50,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb (iz 339. člena ZPP). Ker ima izpodbijana sodba o odločilnih dejstvih (glede višine škode,(2) tako premoženjske kot nepremoženjske, ki jo je v škodnem dogodku utrpel tožnik in mu jo je toženka že plačala pred pravdo), obširne jasne, skladne ter povsem razumljive in pravilno utemeljene razloge,(3) se v izogib ponavljanju nanje pritožbeno sodišče sklicuje. Ključni dejanski ugotovitvi v obravnavani zadevi sta, da je tožnik v prometni nesreči utrpel le lažji zvin vratne in ledvene hrbtenice (ter rahle bolečine v področju desne petnice) ter da je tožnik bolniški stalež zaradi poškodbe vratne in ledvene hrbtenice (in zdravljenje) zaključil 10. 7. 2010 (še naprej pa se je zdravil zaradi bolezni ledvene hrbtenice – hude degenerativne spremembe na ledveni hrbtenici). In teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, temelječih na izvidu in mnenju izvedenca dr. S. C., pritožba prav v ničemer ne omaja z zgolj navrženimi trditvami, da so nadaljnje tožnikove težave posledica v prometni nesreči zadobljenih poškodb, in ne njegovega bolezenskega stanja, ki ni v vzročni povezavi s škodnim dogodkom, za katerega odgovarja toženka. Pri tem je seveda nepomembno kaj, iz kakšnega naslova in v kakšni višini je toženka tožniku pred pravdo odškodnino že plačala. Bistveno je, da je po oceni sodišča tožnik škodo, ki jo vtožuje (tako premoženjsko kot nepremoženjsko) dobil že plačano in da do odškodnine, ki jo v obravnavani zadevi vtožuje ni upravičen, oziroma natančneje ni izkazal (s potrebno stopnjo prepričljivosti), da bi mu v škodnem dogodku nastala. In to velja tudi glede materialne škode, saj toženka škode, ki je tožniku nastala po 10. 7. 2010 (po zaključenem zdravljenju) ni dolžna povrniti, še posebej ne zatrjevanih stroškov za ortopeda – ne gre za stroške, ki bi bili vzročno povezani s škodnim dogodkom, za katerega odgovarja toženka.

5. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

6. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je obsežena v izreku o zavrnitvi njegove pritožbe.

(1) Pri tem tožnik očitno meri na razloge, iz katerih se sme sodba izpodbijat, in so našteti v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) – po cit. zakonski določbi se sodba sme izpodbijati: 1) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, 2) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in 3) zaradi zmotne uporabe materialnega prava;

(2) Sporna je zgolj le–ta;

(3) V bistvenem so povzeti v 1. točki te obrazložitve;