Jedro

Tožnik je podal primeren ključ za izračun stroškov in hkrati predlagal izvedenca, da po tem ključu izračuna, koliko stroškov je bilo dejansko porabljenih na račun referenčne ambulante. Sodišče samo nima potrebnega strokovnega znanja, da bi lahko samo ugotavljalo, ali je tožnik tudi izkazal stroške za referenčni laboratorij v vtoževani višini, zato je postavitev izvedenca finančne stroke potrebna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od toženke plačilo 19.036,53 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka).

2. Zoper uvodoma navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vztraja, da je izkazal namensko porabo vračunanih sredstev za laboratorij. Pojasnil je tudi ključ, po katerem je razmejitev med obema laboratorijema opravil in predlagal dokaz z izvedencem, ki bi iz predloženih listin lahko podal oceno, kolikšen je bil v spornem letu stroške laboratorija pri tožniku, ta strošek razmejil od drugih stroškov ambulante. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem je kršilo določilo 243. člena ZPP. Ker je zaradi opustitve dokaza z izvedencem ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Obenem pa z neizvedba dokaznega predloga zagrešilo tudi kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba očita sodišču prve stopnje tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni pojasnilo zavrnitve zahtevka po povračilu 400,00 EUR plačane pogodbene kazni. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo bistvo spora v obravnavanem primeru, ki predstavlja ocenitev obsega opravljenih storitev v referenčni ambulanti in stroškov, ki so nastali tožniku v laboratoriju izključno iz dejavnosti v referenčni ambulanti ter njihovo razmejitvijo od stroškov, ki so nastali v laboratoriju v zvezi z opravljanjem dejavnosti v splošni ambulanti. Na podlagi obširnega gradiva, ki ga je predložil tožnik, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožniku nastajajo v laboratoriju stroški v obliki dela zaposlenih, stroški v obliki materiala in stroški v obliki plačanih dobav in storitev, iz česar se lahko razbere le, koliko preiskav je tožnik opravil v laboratoriju, koliko ima zaposlenih, kakšne plače imajo in kolikšne zneske so tožniku zaračunali njegovi dobavitelji. Ker pa tožnik ni izkazal koliko stroškov stane ena laboratorijska preiskava, niti materialnih stroškov, ki nastanejo pri tem, je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne more ugotoviti kolikšni so stroški vseh preiskav (torej zmnožka števila preiskav s stroškom posamezne preiskave). Nadalje je sodišče prve stopnje še zaključuje, da glede predloženih računov dobaviteljev, za katere ni izkazano, da so bili plačani, ne more zaključiti, kolikšen njihov del se nanaša na posamično laboratorijsko preiskavo za dejavnost referenčne ambulante. Tožniku tudi očita, da ni pojasnil, kaj predstavlja vtoževani znesek in sicer tako, da bi navedel, koliko od tega zneska se nanaša na stroške dela zaposlenih, koliko na stroške materiala in koliko na stroške dobav in storitev. Ker tožnik ni po mnenju sodišča prve stopnje podal ustrezne trditvene podlage, sodišče ni moglo izvesti dokaza z izvedencem, ki ga je predlagal tožnik.

7. Takšni zaključki sodišče prve stopnje so po oceni sodišča druge stopnje zmotni. Iz predložene dokumentacije obeh pravdnih strank ne izhaja, da so v dogovoru med pravdnima strankama podane cene posameznih laboratorijskih preiskav, kar zahteva sodišče prve stopnje, da naj tožnik izkaže in dokaže. Kot razume sodišče druge stopnje gre v primeru splošnih ambulant na primarni ravni, ki jih opravljajo družinski (splošni) zdravniki koncesionarji za plačilo t.i. pavšalnih zneskov oz. glavarin. Tako je, kot izhaja iz predloženih tabel, določen pavšalni znesek za laboratorijske storitve za ambulanto splošne medicine in posebej pavšalni znesek za laboratorijske storitve za referenčno ambulanto.(1) Izvajalec - koncesionar prejme namreč določen znesek na račun laboratorija, v katerem opravlja storitve za splošno ambulanto in določen znesek na račun laboratorijskih storitev, ki jih opravlja iz naslova referenčne ambulante. V skladu s Splošnim dogovorom za pogodbeno leto 2012 in Aneksom št. 1 k temu dogovoru z dne 27. 6. 2012 je do dodatka za referenčno ambulanto upravičen izvajalec pod pogojem, da toženki posreduje poročilo o delu referenčne ambulante in dokaže namenskost porabe vračunanih sredstev za laboratorij (tretji odstavek 11. člena Priloge ZD ZAS II/a, k Splošnemu dogovoru 2012 s upoštevanjem spremembe z 22. členom Aneksa št. 1 k Splošnemu dogovoru 2012, enako tudi drugi odstavek 11. člena Priloge ZSZAS II7a k Splošnemu dogovoru). Kot razume sodišče druge stopnje citirana pogodbena določila, mora izvajalec izkazati namensko porabo sredstev za laboratorij za namen referenčne ambulante. Ker je očitno, glede na izpoved tožnika, da izvajalci zdravstvenih storitev prejmejo denarne zneske skupaj za obe ambulanti ter z njimi izvajalec (v primeru koncesionarja - zdravnik posameznik) upravlja skupaj, prihaja v praksi do prekrivanja stroškov za obe ambulanti in s tem tudi za stroške laboratorija. Zato je mogoča razmejitev materialnih stroškov, stroškov dela in stroškov dobav po oceni sodišča druge stopnje tudi na način, kot ga je predlagal tožnik. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je trditvena podlaga, kot jo je podal tožnik in bo pojasnjena v nadaljevanju, v obravnavnem primeru zadostna. Tožnik je namreč seštel celotni pavšalni znesek, ki ga je prejel za splošno ambulanto in za referenčno ambulanto, nato pa glede na skupno vrednost, ki jo prejme za delovanje obeh laboratorijev, ugotovil kolikšen znesek stroškov odpade na oba laboratorija skupaj. Iz tega je mogoče izračunati tudi, koliko stroškov odpade na laboratorij referenčne ambulante in nato preračunati porabljene (izkazane) stroške v deležu, ki odpade na referenčni laboratorij, in tako je mogoče priti do rezultata, koliko porabljenega materiala, stroškov dela in dobav, je bilo dejansko opravljenih na račun referenčnega laboratorija. Pri tem je nepomembno, ali so bile dobave po izdanih računih dejansko plačane, ker med strankama plačilo in obseg dobav v tem postopku ni sporno.

8. Tožnik je podal primeren ključ za izračun stroškov in hkrati predlagal izvedenca, da po tem ključu izračuna, koliko stroškov je bilo dejansko porabljenih na račun referenčne ambulante. Sodišče samo nima potrebnega strokovnega znanja, da bi lahko samo ugotavljalo, ali je tožnik tudi izkazal stroške za referenčni laboratorij v vtoževani višini, zato je postavitev izvedenca finančne stroke potrebna. Samo izvedenec ima namreč dovolj strokovnega znanja, da bo lahko, na podlagi tožnikove trditvene in dokazne podlage razjasnil za odločitev o tožbenem zahtevku, pravno relevantna dejstva. Pri tem pa bo potrebno upoštevati samo tiste stroške, ki odpadejo na referenčni laboratorij (stroški materiala, stroški dela diplomirane medicinske sestre ipd).

9. Sodišče prve stopnje se je torej zmotno postavilo na stališče, da je tožnik podal pomanjkljivo trditveno podlago. Ker pomanjkljiva trditvena podlaga pomeni, da je tožba nesklepčna, sklepčnost pa je pogoj za vsebinsko utemeljenost zahtevka in je vprašanje materialnega prava, je sodišču prve stopnje mogoče očitati zmotno uporabo materialnega prava v posledici česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ne pa kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to uveljavlja pritožba.

10. Nadalje sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določbo postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi imelo razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s pavšalno kaznijo v znesku 400,00 EUR, ki jo je tožnik plačal toženki in jo zahteva nazaj. Sodišče prve stopnje je pojasnilo zavrnitev tudi tega dela zahtevka, katerega zavrnitev pa je vezalo na zavrnitev preostalega zahtevka. Ker je sodišče prve stopnje vezalo zavrnitev zaračunane pogodbene kazni na preostali del zahtevka, bo moralo o utemeljenosti le-te ponovno odločati. Pri tem pa bo moralo izhajati iz podane trditvene podlage tožnika in namena pogodbenega določila 45. člena Splošnega dogovora.

11. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

12. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z izvedencem, nato pa ugotavljati utemeljenost tožbenega zahtevka.

13. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1) : Referenčna ambulanta je naziv za ambulanto družinske medicine z razširjenim timom zdravstvenega osebja: poleg zdravnika in medicinske sestre bo paciente referenčne ambulante spremljala tudi diplomirana medicinska sestra. Ta bo prevzela spremljanje parametrov določenih kroničnih bolezni ter preventivne aktivnosti. Trenutno bo imel zdravnik diplomirano medicinsko sestro le polovični delovni čas, saj kadrovski in finančni položaj ne dopuščata drugače. (Vir: spletna stran Ministrstva za zdravje).