Jedro

Ob zanesljivi ugotovitvi, da je oškodovancu oba vboda zadal obsojenec, za presojo njegove krivde ni odločilno, ali ga je le-ta obakrat zabodel v avtomobilu ali pa drugič potem, ko ga je že izvlekel iz avtomobila. Sodbi sodišča prve stopnje zato ni mogoče očitati popolne nejasnosti razlogov o odločilnih dejstvih.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega I.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 27.12.2005 obsojena I.B. in S.V. spoznalo za kriva, prvega poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ, drugega pa kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu po 136. členu KZ. Obsojenemu I.B. je izreklo kazen 5 let in 6 mesecev zapora, obsojenemu S.V. pa po 50. členu KZ pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 7 mesecev zapora ter preizkusno dobo 2 let. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obsojenemu I.B. v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in čas, ki ga je prebil v priporu od 1.5.2005 od 21.20 ure dalje. Po 1. odstavku 69. člena KZ je istemu obsojencu odvzelo zaseženi nož. Odločilo je tudi, da je obsojeni I.B. dolžan plačati D.D. odškodnino v znesku 13.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2005 dalje, skupaj z obsojenim S.V. pa istemu oškodovancu še 1,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2005 dalje. Oškodovanca je z višjim zahtevkom, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota K., pa s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oba obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 21.6.2006 pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu S.V. je naložilo plačilo 80.000 SIT povprečnine, obsojenega I.B. pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Zagovorniki obsojenega I.B. so pravočasno vložili zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njenem stališču kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva, niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po oceni vložnikov zahteve sodišče prve stopnje ni obrazložilo sodbe tako, da bi bila sposobna preizkusa. Ni dovolj jasno utemeljilo, kdaj naj bi nastala druga vbodnina oškodovanca. S tem zahteva nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Postopanje v nasprotju z določbami ZKP očita zahteva z nadaljnjimi navedbami, in sicer, da je prvostopenjsko sodišče odredilo izvedenstvo psihiatrične stroke, pri čemer izvedenka ni razpolagala s toksikološko analizo telesnih tekočin, ker slednja ni bila opravljena. Navaja, da je izvedenka po eni strani ugotovila, da je pri obsojencu šlo za dobro prostorsko in časovno orientacijo v času dogodka, po drugi strani pa, da je bilo njegovo duševno stanje v času obravnavanega dogodka spremenjeno zaradi akutne alkoholiziranosti. Vse to je uveljavljal obsojenec že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo z opozorilom, da mora sodišče v skladu z Zakonom o kazenskem postopku v celoti ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev.

Zahteva napada razloge, s katerimi je sodišče druge stopnje zavrnilo predstavljene pritožbene navedbe. Utemeljitev, da okoliščina, ali je bil oškodovani D.D. zaboden v avtomobilu ali zunaj njega, za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja, upoštevaje opis v izpodbijani sodbi, ostaja povsem brezpredmetna, je po oceni vložnikov zahteve v nasprotju z dolžnostjo sodišča, ki mora na pritožbene navedbe v pritožbenem postopku povsem jasno odgovoriti. Če ima sodba sodišča prve stopnje nedoslednosti v obrazložitvi, mora sodišče druge stopnje takšno sodbo razveljaviti oziroma jasno utemeljiti, kakšno je dejansko stanje. Dejansko stanje očitno ni bilo pravilno ugotovljeno oziroma pojasnjeno v prvostopni sodbi, zaradi česar sodišče druge stopnje ne more sanirati bistvene kršitve določb kazenskega postopka z že nakazanimi razlogi.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana tudi z nadaljnjim postopanjem sodišča druge stopnje, ki je po mnenju vložnikov zahteve od obrambe terjalo, da bi v prvostopenjskem sojenju ponudila alternativo, na kakšen način bi se lahko sodišče prepričalo o duševnem stanju obsojenca. Slednje ni naloga obrambe, temveč je to dolžnost prvostopenjskega sodišča, ki je imelo dovolj podatkov o tem, da je bil obsojenec pod vplivom alkohola, še posebej v mnenju izvedenke psihiatrične stroke. Prvostopenjsko sodišče je to okoliščino prezrlo, drugostopenjsko sodišče pa je neupoštevanje 17. člena ZKP toleriralo in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Obsojenemu I.B. je očitano, da je poskusil vzeti življenje D.D. s tem, da ga je z nožem dvakrat zabodel v prsni koš ter povzročil telesne poškodbe, opisane v izreku prvostopenjske sodbe pod točko 1. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi izvedenskih mnenj ugotovilo, da je bil oškodovani D. dvakrat zaboden v predel prsnega koša. Po presoji vseh izvedenih dokazov je sklepalo, da je oškodovanca obakrat zabodel prav obsojenec, prvič gotovo v avtu in da ni mogoče povsem izključiti možnosti, da ga je v drugo zabodel potem, ko ga je izvlekel iz avta (3. odstavek na 13. strani prvostopenjske sodbe). Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP presodilo navedbe, s katerimi je navedeno kršitev uveljavljala že pritožba. Sklicujoč se na razloge prvostopenjske sodbe je ocenilo, da v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, hkrati pa utemeljilo, da je za obstoj obsojenčevega dejanja glede na njegov opis brezpredmetna okoliščina, ali je bil oškodovanec zaboden v avtomobilu ali izven njega in da zato ne gre za odločilno okoliščino oziroma dejstvo. Presoji sodišča druge stopnje, da razlogi prvostopenjske sodbe niso nerazumljivi oziroma nejasni, je treba v celoti pritrditi. Že navedene razloge, ki jih v tem obsegu vsebuje sodba sodišča prve stopnje, je treba povezati z vsemi ostalimi razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo potek inkriminiranega dogodka. Na tej podlagi je namreč sklepalo na možnost, da je obsojenec drugič zabodel oškodovanca zunaj avtomobila. Ob zanesljivi ugotovitvi, da je oba vboda zadal oškodovancu obsojenec, za presojo njegove krivde ni odločilno, ali oba v avtomobilu ali enega potem, ko ga je izvlekel iz avtomobila. V takem položaju sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati popolne nejasnosti razlogov o odločilnih dejstvih in s tem tudi ne zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. V tem pogledu tudi drugostopenjska sodba nima pomanjkljivosti, na katere opozarjajo vložniki zahteve. Ob sprejeti in že nakazani presoji sodišče druge stopnje ni imelo podlage za odločitev, s katero bi po stališču zahteve moralo razveljaviti prvostopenjsko sodbo. Z razlogi, s katerimi je utemeljilo zavrnitev pritožbenih navedb v tem delu, pa je povsem zadostilo zahtevam določbe 1. odstavka 395. člena ZKP. Z zaključkom, da razlogi prvostopenjske sodbe o navedenem dejstvu niso nejasni in z navedbo razlogov, s katerimi je takšno ugotovitev utemeljilo, sodišče druge stopnje ni nadomestilo razlogov prvostopenjske sodbe s svojimi, temveč je le presodilo pritožbene navedbe in jih zavrnilo kot neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s prištevnostjo obsojenca v času storitve kaznivega dejanja zaslišalo izvedenko dr. M.Ž. ter bistvene dele njenega mnenja povzelo v obrazložitvi sodbe (4. odstavek na 20. strani). Na podlagi tega mnenja in "v tej zvezi pomembnih dokazov" je zaključilo, da obsojenčeva prištevnost ni bila bistveno zmanjšana. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe in tudi podatkov kazenskega spisa, analiza telesnih tekočin za oceno vsebnosti in koncentracije psihoaktivnih snovi ni bila opravljena. Zato je ob odsotnosti takšne analize izvedenka podala mnenje, na temelju obsojenčeve izpovedbe dogajanja in opisov, ki so jih o njegovem obnašanju podale zaslišane priče. Ocenila je, da je duševno stanje obsojenca v času storitve kaznivega dejanja spremenjeno zaradi akutne alkoholiziranosti, ne pa do take stopnje, da bi ta bistveno zmanjševala njegove sposobnosti razumevanja, vedenja in obvladovanja ravnanja. Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe pritožbe, ki so napadale takšne zaključke sodišča prve stopnje ter utemeljilo, zakaj so ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede obsojenčeve prištevnosti pravilne kljub temu, da mu niso bile odvzete telesne tekočine za toksikološko preiskavo. Sodišče druge stopnje je sklepalo, da so vsa ostala ugotovljena dejstva, upoštevana pri podaji izvedenskega mnenja, dala dovolj podlage za presojo, da obsojenčeva prištevnost v času kaznivega dejanja ni bila v taki meri spremenjena, da bi vplivala na njegovo prištevnost. Sodišče je torej na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je ocenilo kot verodostojne, utemeljeno sklepalo na obstoj navedenega odločilnega dejstva. Navedba sodišča druge stopnje, da pritožnik ni ponudil alternative, kako bi se lahko sodišče o duševnem stanju obsojenca prepričalo drugače, kakor se dejansko je, ne pomeni nobene kršitve določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Sicer pa se zahteva v tej zvezi zgolj pavšalno sklicuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ne da bi jo konkretno opredelila. Vsebinsko pa je njena izvajanja mogoče razlagati le kot uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršite zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega I.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz istih razlogov kakor nižji sodišči, je tudi Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo povrnitve stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).