Jedro

Na podlagi določb veljavnega statuta tožene stranke je direktorica pristojna tudi za razrešitev delavcev s posebnimi pooblastili. Tem določbam določbe 9. člena ZTPDR (oziroma 10. člena) niso nasprotovale. Tudi sicer je sprejemljiva in tudi logična praksa, da je, če ni z zakonom ali drugim predpisom določeno drugače, za razrešitev pristojen isti organ, ki je pristojen za imenovanje. In za to je, kot to zaključuje sodišče, pristojna direktorica.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pretežno zavrnilo zahtevek tožnika, za razveljavitev sklepov organov tožene stranke z dne 16.10.1993 in 6.12.1993 o razrešitvi tožnika kot delavca s posebnimi pooblastili (s 16.10.1993) in njegovi razporeditvi za strokovnega sodelavca za pravne zadeve (s 17.10.1993), ugotovilo, da je bil delavec s posebnimi pooblastili ne do 16.10.1993, ampak do dokončnosti sklepa, da mu je tožena stranka dolžna za čas od 17.10.1993 do vključno 9.12.1993 priznati in plačati razliko v plači v znesku 605.444,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, preostali tožbeni zahtevek zavrnilo in sklenilo, da je dolžan tožnik plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 488.152,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče v izpodbijani sodbi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je sodba taka, da je njen izrek v nasprotju z obrazložitvijo in njenimi razlogi in je zato ni mogoče preizkusiti, poleg tega pa ni odločalo o tožnikovi razporeditvi. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ker ni obrazložilo, kako je prišlo do zaključka, da je tožnik v sporu uspel z 12%. Bistvena kršitev naj bi bila podana zaradi nasprotij pri zaključkih sodišča v zvezi s 35. členom statuta in pristojnostmi direktorice. Zmotna je navedba 9. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Ni jasno, od kod sodišču podatek, da je bila tožena stranka d.d. v mešani lastnini. Tožena stranka ni dokazala nepravilnosti pri delu tožnika, do očitkov je prišlo, ko jo je opozoril na napake. Zmotna uporaba materialnega prava pa je podana, ker direktorica ni imela pooblastil za njegovo razrešitev, ker tožena stranka tožniku ni omogočila obravnave v ugovornem postopku. Sodišče ni pravilno ugotovilo, kateri statut tožene stranke je bil v času odločanja in še tudi pozneje sploh veljaven. Sodišče ni imelo kvalifikacije, da bi lahko odločalo o njegovih napakah pri delu, direktorica pa ni imela podatkov za izvedbo razporeditve. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Z vlogo z dne 1.10.2003 je revident še odgovoril na odgovor na revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni obravnavalo odgovora na odgovor na revizijo, saj ta ni bil vložen v roku, določenem za vložitev revizije v prvem odstavku 367. člena ZPP in ga zato pri odločanju ni bilo dopustno upoštevati.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče je pri odločanju upoštevalo samo tiste ugovore bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so bile ustrezno formalno in vsebinsko navedene.

Ob reševanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja revizija.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, kako in zakaj je prišlo do zaključka, da je tožnik v pravdi uspel z 12%. Sodbo sodišča je zato v tem delu mogoče preizkusiti, saj je miselna pot sodišča jasna, zato očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede tega revizijskega očitka ni mogoče ugotoviti.

Čeprav revizija ni navedla, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila zagrešena, ker sodišče ni odločilo o delu tožbenega zahtevka (razporeditev), je revizijsko sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede tega dela tožbenega zahtevka odločilo v izreku sodbe in ta del izreka obrazložilo na strani 9 svoje sodbe ter pojasnilo, zakaj je zavrnjen tožbeni zahtevek v tem delu. Zato revizijski očitek v tej smeri ni sprejemljiv.

Kateri statut tožene stranke je bil veljaven v času spornega odločanja, sodi v ugotovitev dejanskega stanja, ki ga v reviziji ni dovoljeno preizkušati.

Iz dokazov je razvidno, pa tudi tožnik ne zanika dejstva, da je bil prisoten na seji, ko se je odločalo o njegovem ugovoru zoper sklep organa prve stopnje. To pomeni, da mu ni bila odvzeta pravica, da bi pritožbeni organ seznanil s svojimi stališči, niti pravica do poštenega obravnavanja. Iz zapisnika seje je jasno razvidno, da je ugovarjal pristojnost upravnega odbora za odločanje in predlagal, da se ponovno preberejo vse njegove vloge. Ni pa kršitev pravice, če je organ odločil, da je povsem seznanjen z dejanskim stanjem in da ni več potrebno dodatno branje vseh tožnikovih vlog. Iz zapisnika upravnega odbora ni nikjer razvidno, da bi tožnik že na seji 2.12.1993 opozarjal organ na kršitev ustavnih pravic oziroma da bi kakorkoli omenjal kršitev načel kontradiktornosti.

Ni sprejemljiv tožnikov ugovor, da direktorica ob razporeditvi tožnika ni bila seznanjena z njegovimi delovnimi izkušnjami in sposobnostjo, saj sta bila pred tem dovolj dolgo sodelavca tako, da o nepoznavanju pogojev s strani direktorice ne more biti govora. Enako velja tudi za ugovor, da sodišče ni imelo izkušenosti upravnega odbora o poslovanju in poslovni politiki in da zato ni moglo verodostojno odločati o razrešitvi tožnika (to ni sicer niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka niti zmotna uporaba materialnega prava).

Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče zaključilo, da je direktorica pristojna tudi za razrešitev delavcev s posebnimi pooblastili na podlagi določb veljavnega statuta tožene stranke (iz njega je tudi razvidno, da je bila tožena stranka za d.d. v mešani lastnini) in določb 132. in 57. člena zakona o podjetjih (ZP - Uradni list SFRJ, št. 77/88 in nadalj.). Tem določbam pa določbe 9. člena ZTPDR (oziroma 10. člena) niso nasprotovale. Tudi sicer je sprejemljiva in tudi logična praksa, da je, če ni z zakonom ali drugim predpisom določeno drugače, za razrešitev pristojen isti organ, ki je pristojen za imenovanje. In za to je, kot to zaključuje sodišče, pristojna direktorica.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo niti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti zmotne uporabe materialnega prava, je v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Ker je revizijsko sodišče revizijo o glavni stvari zavrnilo, glede revizije o sklepu o stroških postopka, ki so stranska terjatev, v skladu z določbo 384. člena ZPP ni odločalo, saj revizija samo zoper sklep o stroških ni dopustna.

Sodišče je določbe ZP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).