Jedro

Zmotno je stališče, da mu ni mogoče priznati povračila stroška prenočevanja na poti do kraja razporeditve, ker ga Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini izrecno ne določa. Splošno pravilo, da delodajalec mora zagotoviti delavcu povračilo stroškov, ki jih ima ta na službenem potovanju, določa prvi odstavek 130. člena ZDR-1. V drugem odstavku resda napotuje na nadaljnjo ureditev v kolektivni pogodbi dejavnosti ali podzakonskem aktu, vendar le glede višine povračila stroška. Ker Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini tega stroška ne ureja, se je potrebno za določitev višine opreti na pravno ureditev, ki ureja to vprašanje v podobnih primerih (prim. Pdp 596/2015), tak podzakonski akt pa po presoji pritožbenega sodišča predstavlja Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino, ki velja za javne uslužbence. Ta v 9. členu določa povračilo stroška za prenočišče v višini plačanega hotelskega računa, kolikor v tem sporu vtožuje tudi tožnik.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti potne stroške za trajektni prevoz osebnega vozila in hotelsko namestitev ob napotitvi v tujino v višini 195,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2018 dalje do plačila, v roku 8 dni.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 498,92 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 222,66 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku povrniti potne stroške za trajektni prevoz osebnega vozila in hotelsko namestitev ob napotitvi v tujino v višini 195,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da mora tožencu plačati 222,74 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da 26. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadaljnji) določa, da se p0vrnejo dejanski potni in selitveni stroški. Ne določa, da trajektni prevoz ne vključuje stroška prevoza osebnega vozila javnega uslužbenca. Do povračila tega stroška bi moral biti upravičen, saj je bila v nalogu kot sredstvo prevoza določena uporaba lastnega prevoza in trajekta. Avto je potreboval za prevoz na relaciji A. (tujina) - B. (tujina), zaradi česar ga je v C. (Italija) moral naložiti na trajekt. Sodišče bi mu moralo priznati tudi stroške hotelske nastanitve v A. (tujina), saj je tu koristil zakonsko pravico do dnevnega počitka. Očita neenako obravnavo kritja stroškov javnih uslužbencev, ki so napoteni na delo v tujino za daljši čas, in tistih, ki so v okviru klasičnega službenega potovanja upravičeni do povračila dejanskih stroškov po Uredbi o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/1994 in nadaljnji). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje o odločilnih dejstvih, zaradi zmotne materialnopravne presoje pa je tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo.

6. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje ugotovitve: toženec je tožnika razporedil na delo na Veleposlaništvo RS v B. (tujina), s pričetkom dne 24. 8. 2018; v selitvenem nalogu mu je za relacijo D. - B. (tujina) odobril uporabo lastnega prevoza ter trajekta; tožnik je na relaciji D. - C. (Italija) potoval z lastnim vozilom, od C. (Italija) do A. (tujina) s trajektom, na katerega je naložil tudi svoje vozilo, v A. (tujina) je prispel 23. 8. 2018 v poznih večernih urah in prenočil v hotelu, nato pa je 24. 8. 2018 z lastnim vozilom pripotoval v B. (tujina). Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov hotela in trajektne karte za osebno vozilo zavrnilo z utemeljitvijo, da na podlagi drugega odstavka 26. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini javnemu uslužbencu niso priznani vsi dejanski stroški, ki so mu nastali v zvezi s potjo v tujino, temveč le tisti stroški in v obsegu, kot to določa ta Uredba.

7. Kot ugotavlja izpodbijana sodba, je toženec povrnil tožniku stroške lastnega prevoza za relaciji, na katerih je potoval (ju prevozil) z osebnim vozilom, tj. D. - C. (Italija) in A. (tujina) - B. (tujina). Zavrnitev povračila stroška trajektne vozovnice za osebno vozilo je prvostopenjsko sodišče dodatno obrazložilo s tem, da Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini v prvi alineji tretjega odstavka 26. člena določa le povračilo stroška ladijskega prevoza v prvem razredu (ter v določenih primerih kabine oziroma spalnika), kar pa se nanaša na prevoz osebe in je bilo tožniku povrnjeno. Po presoji pritožbenega sodišča je tožnik upravičen tudi do povračila stroška trajektne vozovnice za osebno vozilo. Nepriznanja tega stroška ni mogoče opreti na izpoved E.E. o tem, da si je tožnik sam izbral tak način potovanja oziroma da bi lahko izbral tudi drugačen način in potoval do B. (tujina) po kopnem ali pa z letalom in bi mu vozilo tja prepeljalo selitveno podjetje. Treba je namreč upoštevati dejstvo, da je toženec v nalogu tožniku odobril uporabo lastnega prevoza in trajekta, zato drugi možni načini prevoza do B. (tujina) za presojo povračila tožniku nastalih stroškov niso pomembni. Ob tako odobrenih prevoznih sredstvih tožnik poti iz D. v B. (tujina) ni mogel opraviti drugače, kot da je v C. (Italija) vkrcal na trajekt tudi osebno vozilo in ga na ta način prepeljal v A. (tujina), od koder je pot zopet nadaljeval z lastnim vozilom. Ni pravilno stališče, da v Uredbi o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini ni podlage za povračilo stroška trajektne vozovnice za vozilo. V drugi alineji tretjega odstavka 26. člena te Uredbe je določeno, da se stroški lastnega prevoza povrnejo v višini stroškov ene železniške ali ladijske vozovnice prvega razreda. Ta določba pojma „strošek lastnega prevoza“ v ničemer podrobneje ne definira, zato je ni mogoče tolmačiti tako, da upravičuje le do povračila stroška, ki je tožniku nastal z aktivno uporabo lastnega prevoza (tj. z vožnjo na relaciji D. - C. (Italija) in A. (tujina) - B. (tujina), ne pa tudi do povračila neizogibnega stroška lastnega prevoza, ki je nastal z njegovim transportom na delu poti. Glede na navedeno tožnik od toženca utemeljeno zahteva povračilo stroška trajektne vozovnice za osebno vozilo. Na podlagi citirane določbe Uredbe se strošek lastnega prevoza povrne v višini ladijske vozovnice prvega razreda, znotraj tega obsega pa povračilo stroška lastnega prevoza za relacijo C. (Italija) - A. (tujina) uveljavlja tudi tožnik (v višini ladijske vozovnice, ki jo je plačal za osebno vozilo).

8. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo prenočevanja v A. (tujina) je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da v Uredbi o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini ni pravne podlage za povračilo stroška prenočevanja v hotelu na poti do kraja razporeditve, zato tudi ni štelo za relevantno okoliščino, da je trajekt prispel po celodnevni plovbi v A. (tujina) 23. 8. 2018 ob 22.30 uri in sklicevanje tožnika na pravico do počitka, češ da od njega ni bilo mogoče pričakovati, da bo takoj nadaljeval pot z lastnim vozilom do B. (tujina) (v odgovoru na pritožbo toženec pojasnjuje, da pot iz A. (tujina) v B. (tujina) traja cca 2,5 ure).

9. Po oceni pritožbenega sodišča pritožnik prenočevanje v A. (tujina) upravičeno utemeljuje s sklicevanjem na pozen večerni prihod v A. (tujina) in pravico do dnevnega počitka. V skladu s prvim odstavkom 23. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 115/2007 in nadaljnji) se javnemu uslužbencu v primeru službene poti prizna toliko ur prisotnosti na delu, kolikor sta trajala pot in dejansko opravljanje dela. To pomeni, da se je tožniku štel v prisotnost na delu ves čas trajanja poti, na katero se je na podlagi naloga za službeno potovanje odpravil dne 22. 8. 2018 (iz obračuna stroškov za službeno pot v tujino izhaja začetek poti ob 5.30 uri). Toženec se v odgovoru na pritožbo neutemeljeno sklicuje na tretji odstavek tega člena Uredbe, na podlagi katerega se javnemu uslužbencu dnevni počitek zagotovi po opravljeni službeni poti, saj takšna zagotovitev dnevnega počitka v obravnavanem primeru, ko je bil tožnik na poti neprekinjeno od 22. 8. 2018 in je prispel v A. (tujina) 23. 8. 2018 v poznih večernih urah (22.30), ni življenjsko sprejemljiva. Zmotno je stališče, da mu ni mogoče priznati povračila stroška prenočevanja na poti do kraja razporeditve, ker ga Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini izrecno ne določa. Splošno pravilo, da delodajalec mora zagotoviti delavcu povračilo stroškov, ki jih ima ta na službenem potovanju, določa prvi odstavek 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). V drugem odstavku resda napotuje na nadaljnjo ureditev v kolektivni pogodbi dejavnosti ali podzakonskem aktu, vendar le glede višine povračila stroška. Ker Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini tega stroška ne ureja, se je potrebno za določitev višine opreti na pravno ureditev, ki ureja to vprašanje v podobnih primerih (prim. Pdp 596/2015), tak podzakonski akt pa po presoji pritožbenega sodišča predstavlja Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/1994 in nadaljnji), ki velja za javne uslužbence. Ta v 9. členu določa povračilo stroška za prenočišče v višini plačanega hotelskega računa, kolikor v tem sporu vtožuje tudi tožnik.

10. Glede na obrazloženo je tožnik upravičen do povračila vtoževanih stroškov. Toženec je nasprotoval temelju tožbenega zahtevka, višini stroškov, ki jo dokazujeta predložena računa, pa ni oporekal. Na podlagi četrtega odstavka 130. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan delavcu povrniti stroške v zvezi z delom mesečno v skladu s 134. členom tega zakona, ker pa tožnik vtožuje zakonske zamudne obresti šele od 13. 11. 2018 dalje, mu pripadajo v tem obsegu (378. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Tudi sicer toženec vtoževanemu obsegu zakonskih zamudnih obresti ni oporekal. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 5. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 195,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2018 dalje do plačila.

11. Zaradi spremenjene odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče na podlagi 155. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje. Tožniku je po načelu uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) in v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) glede na vrednost spornega predmeta kot potrebne stroške priznalo: 200 točk za sestavo tožbe, 20 točk za dopolnitev tožbe na poziv sodišča (podatek o matični številki), 150 točk za sestavo prve pripravljalne vloge, 200 točk za pristop na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo, 50 točk za odgovor na poziv sodišča v zvezi s podajo soglasja za izdajo sodbe izven glavne obravnave in za priglasitev stroškov postopka in 12,4 točke za materialne stroške, skupno 632,4 točke, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR in skupaj z 22 % davkom na dodano vrednost ter 36,00 EUR sodne takse znaša skupaj 498,92 EUR. V primeru zamude s plačilom stroškov dolguje toženec tudi zakonske zamudne obresti od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena, 155. členu in drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožniku upoštevajoč OT priznalo 250 točk za sestavo pritožbe in 5 točk za materialne stroške, kar skupaj z 22 % davkom na dodano vrednost in 36,00 EUR sodne takse znaša 222,66 EUR. Svoje stroške odgovora na pritožbo krije toženec sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).