Jedro

Po Odloku Avnoja z dne 21.11.1945 podržavljeno premoženje ne more biti predmet vrnitve istega premoženja na pravni podlagi 145. člena ZIKS, če je bila kasneje razveljavljena kazen zaplembe premoženja izrečena po 6.2.1945 (datum uveljavitve Odloka).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče zavrnilo predlog predlagateljev za vrnitev zaplenjenega premoženja pok. P. M., in sicer nepremičnin, ki so bile v času zaplembe vpisane v vl. št. 62 k.o. H. in premičnin, popisanih v komisijskem zapisniku Iz 13/45 z dne 25.10.1945, na pravni podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij.

Proti sklepu se pritožujejo predlagatelji, uveljavljajo pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagajo spremembo sklepa tako, da zahtevku predlagateljev stroškovno ugodi. Navajajo, da je v približno istem času Okrajno sodišče v Š. na osnovi istega temelja zahtevku ugodilo, zato se postavi vprašanje o pravni varnosti v naši državi. Odlok AVNOJ ni imel lastnosti in moči, na podlagi katerega bi bilo možno nekomu odvzeti lastninsko pravico. Odlok AVNOJ je postal zakon šele v februarju 1946. Takrat M. niso imeli več nobenega premoženja, ker jim je bilo s sodbo Vojaškega sodišča odvzeto. Odločba Okrajne zaplembene komisije 82ZM/225 se ni mogla vročiti lastniku, marveč skrbniku. To sodišča ne zanima. Sodišče se je ukvarjalo le z napačnimi vpisi v zemljiški knjigi, prezrlo pa komisijski zapisnik št. Iz 113/95, dopis načelnika Splošnega oddelka Gradskemu narodnemu odboru Zagreb z dne 11.10.1945, potrdilo Predsedstva Vojaškega sodišča v Ljubljani SOD 1504/45 z dne 11. oktobra 1945, ni vpogledalo zaplembenega spisa. Vse te listine dokazujejo, da je bilo premoženje P. M. zaplenjeno s kazensko sodbo.

P. M. tudi ni oseba, ki bi spadala med tiste osebe, ki jih našteva 1. in 2. točka 1. člena odloka AVNOJ, saj je poljskega rodu, nikjer ni ugotovljeno, da naj bi bil P. M. oseba nemške narodnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje sprejema kot popolne in pravilne dejanske ugotovitve prvega sodišča in na podlagi njih tudi kot pravilen njegov materialnopravni sklep o tem, da je zahtevek predlagateljev za vrnitev zaplenjenega premoženja P. M. na pravni podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), neutemeljen. Na dejanske ugotovitve prvega sodišča se, da jih ne bi ponavljalo, pritožbeno sodišče tudi sklicuje, in v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Na pritožbeni očitek, da Odlok AVNOJ pred februarjem 1946 ni bil pravni akt, na podlagi katerega bi bilo mogoče odvzeti nekomu lastninsko pravico, je na tretji strani odgovorilo že prvo sodišče, na zmotno naziranje pritožbe pa je že odgovorilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi U-I-60/94 z dne 13.4.1995: "Odlok, ki ga je izdalo Predsedstvo AVNOJ, ki je bilo za to pooblaščeno, je bil potrjen najprej avgusta 1945 na zasedanju AVNOJ, ki se je takrat preimenoval v Začasno ljudsko skupščino DFJ, zatem pa še z odločitvijo izvoljene Ustavodajne skupščine dne

1.12.1945. Navedeni organi, ki so izdajali v okviru pooblastil odloke in zakone oziroma so jih potrjevali, so opravljali funkcijo tedanjih organov zakonodajne oblasti. Zato je bil Odlok takrat veljaven predpis. Po sprejemu Ustave FLRJ, je bil odlok potrjen in spremenjen z Zakonom in je od tedaj veljal kot ZRPP". Skratka: Zakonodajno funkcijo v Jugoslaviji je izvrševal AVNOJ in zato je odlok izdal pristojni organ, potrjen pa je bil z odločitvijo Ustavodajne skupščine.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa podrobno navedlo svoje ugotovitve o vpisih v zemljiški knjigi pri vl. št. 62 k.o. H. pod Dn. št. 216/45 in podlaga zanje. Ne glede na te pravilne ugotovitve je ključnega pomena, da je s klavzulo pravnomočnosti opremljena Odločba Okrajne zaplembene komisije št. 297 z dne 5.9.1945 (tudi B 3) po svoji pravni naravi ugotovitvena odločba, izdana na pravni podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ z dne 21.1.1944. Gre za zaplembo vsega premoženja P. M., roj. 24.9.1879, nemškemu državljanu (iz citirane pravnomočne odločbe). V pritožbi ponovljena trditev predlagateljev, da P. M. ni bil nemški državljan ter da v zaplembenem postopku ni sodeloval, so zato brez pomena, iz citirane odločbe pa jasno izhaja, da se nanaša prav na premoženje P. M. in ne J. M..

Opustitev pregleda zaplembenega spisa Iz 13/45 Okrajnega sodišča v K. pritožba prvemu sodišču neutemeljeno očita (prim. 3. in 4. stran razlogov izpodbijanega sklepa), da je bila s sodbo Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani SOD 1504/45-14 z dne

23.8.1945 P. M. izrečena tudi kazen zaplembe celotnega premoženja (z omejitvami), pa je prav tako nesporno in je sklicevanje pritožbe na potrdilo Predsedstva Vojaškega sodišča v Ljubljani pod isto opr. št. z dne 11.10.1945 za to odločitev prav tako brez pomena.

Premoženje, odvzeto po 1. ali 2. točki 1. člena Odloka AVNOJ z dne

21.11.1944 o prehodu sovražnega imetja v državno last (Ur. l. DFJ, št. 2/45), je prešlo v državno last z uveljavitvijo citiranega Odloka AVNOJ 6.2.1945, ne glede na to, kdaj je bila izdana odločba, ki ima, kot je že navedeno, le ugotovitveno naravo (Odlok je bil po sprejetju Ustave FLRJ z Zakonom o potrditvi in spremembah Odloka, Ur. l. FLRJ, št. 63/46 potrjen in spremenjen, pri čemer je dobil tudi novo ime: Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in sekvestraciji premoženja odsotnih oseb). Zato ob izreku kazenske sodbe P. M. ni bil več lastnik premoženja in zahtevek predlagateljev na pravni podlagi 145. člena ZIKS ni utemeljen. Po določbi 1. odstavka 145. člena ZIKS se namreč vrača le premoženje, zaplenjeno na podlagi kazni zaplembe premoženja, ki je bila kasneje razveljavljena.

Končno je potrebno v zvezi s pritožbenim opozarjenjem na drugačno sodno prakso povedati, da je novejša sodna praksa v primerjavi z le delno podobno odločitvijo v zadevi II Ips 148/2001 Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, argumentirano in zato sprejemljivo drugačna, drugačna odločitev Okrajnega sodišča v Š. v zadevi "Z" N 28/2004 z dne 2.112.2004 pa je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne

1.6.2005, opr. št. II Cp 320/2005, spremenjena z zavrnitvijo predloga z dne 28.12.1995 za vrnitev zaplenjenih nepremičnin vložka št. 232 k.o. S. (Š., Š.).

Zaradi povedanega je sodišče pritožbo predlagateljev zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje po določbi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP.

Odločitev o pritožbenih stroških predlagateljev je zajeta v zavnrilnem izreku sklepa (1. odstavek 154. člena, 1. odstavek

165.člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).