Jedro

Če stranka s tožbo izpodbija več upravnih aktov, sodišče pa presodi, da v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji za kumulacijo tožbenih zahtevkov, mora tožnika opozoriti na to pomanjkljivost in ga pozvati, da pomanjkljivost odpravi. Če se tožnik odloči za samostojno tožbo, sodišče prve stopnje za to tožbo naloži plačilo sodne takse. V nasprotnem primeru sodišče prve stopnje tako tožbo, katere pomanjkljivosti tožnik tudi po posebnem pozivu sodišča ni odpravil, kot nepopolno zavrže.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 390/2013-13 z dne 7. 5. 2013 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 34. a člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) kot neutemeljen zavrnilo ugovor tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnice) zoper plačilni nalog I U 390/2013-11 z dne 26. 3. 2013. Z navedenim plačilnim nalogom je bilo pritožnici naloženo plačilo sodne takse za tožbo zoper odločbo Občinske uprave Občine Bohinj, št. 329-476/2011 z dne 7. 1. 2011, v zvezi z odločbo Župana Občine Bohinj, št. 329-476/2010-3 z dne 24. 1. 2012. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za kumulacijo zahtevkov po 35. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zato je postopek na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUS-1 razdružilo v dve samostojni tožbi (I U 291/2012 in I U 390/2013). Glede na določbo 1. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1 o času nastanka taksne obveznosti in določbo prvega odstavka 3. člena ZTS-1, ki določa, kdo je zavezanec za plačilo sodne takse, je bila pritožnici v obravnavanem primeru sodna taksa za tožbo pravilno odmerjena po tar. št. 6111 ZST-1. 3. Pritožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne strinja se s stališčem sodišča glede kumulacije zahtevkov, kar utemeljuje s sklicevanjem na stališče Vrhovnega sodišča, da „niti v ZST, niti v taksni tarifi ni določeno, da nastane taksna obveznost za tožbo s procesnim dejanjem sodišča o razdružitvi postopka. Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je tožniku na podlagi 1. točke drugega odstavka 4. člena ZST odmerilo takso za tožbo, ki jo je samo razdružilo“ (zadeva I Up 68/2008; pritožnica pri tem napačno navede opr. št. I U 390/2013, ki je sicer opr. št. obravnavane zadeve). Ponavlja navedbe iz ugovora zoper plačilni nalog in se sklicuje na stališče sodišča prve stopnje v zadevi I U 1246/2011, ko naj bi sodišče v popolnoma identični situaciji izdalo plačilni nalog v višini 50 EUR po tar. št. 6112 ZST-1. Glede na pravico do enakega sodnega varstva (22. člena Ustave RS) bi moralo sodišče upoštevati odločitve, izdane v primerljivih zadevah. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijani sklep, tako da v celoti ugodi ugovoru zoper plačilni nalog in ga razveljavi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi napačna presoja sodišča prve stopnje, da je bila pritožnici s plačilnim nalogom I U 390/2013-11 z dne 26. 3. 2013 pravilno odmerjena sodna taksa za tožbo.

6. Po določbi prvega odstavka 34. a člena ZST-1 je ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse dopustno vložiti iz razlogov, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi 31. člena ZUS-1 dolžno preizkusiti popolnost in razumljivost tožbe. Če sodišče presodi, da niso izpolnjeni pogoji, ki jih za kumulacijo zahtevkov zahteva 35. člen ZUS-1, je dolžno tožnika, ki sta vložila eno tožbo, s katero izpodbijata več dokončnih upravnih aktov, upoštevajoč določbo 2. člena ZUS-1, na podlagi 31. člena ZUS-1 pozvati, da odpravita pomanjkljivosti tako, da tožbo popravita na ta način, da zoper tiste od izpodbijanih aktov, za katere sodišče oceni, da ne izpolnjujejo pogojev iz 35. člena ZUS-1, vložita samostojno tožbo, in ju opozoriti na posledice, če tega ne storita. Na podlagi takega poziva pa ima vsak od tožnikov pravico, da se sam odloči, ali bo za vsakega (oziroma za katere) od izpodbijanih aktov vložil samostojno tožbo ali ne. Šele v primeru, če tožnik vloži samostojno tožbo, sodišče prve stopnje izda plačilni nalog na podlagi 34. člena ZST-1 (primerjaj stališče Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 206/2011, I Up 189/2012 in I Up 68/2008, na katero se sklicuje tudi pritožba).

8. V obravnavani zadevi je pritožnica skupaj z možem vložila tožbo, s katero sta izpodbijala dva različna upravna akta, ki sta bila izdana posebej vsakemu od tožnikov. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji za kumulacijo tožbenih zahtevkov iz 35. člena ZUS-1, je pritožnico (in moža) na podlagi 31. člena ZUS-1 opozorilo na to pomanjkljivost in ju pozvalo na odpravo le-te. V tem pozivu z dne 14. 2. 2013 ju je pozvalo k dopolnitvi tožbe tako, da vložita samostojni tožbi oziroma pojasnita, ali vztrajata pri izpodbijanju obeh upravnih aktov, pri čemer bo sodišče njuno tožbo obravnavalo kot dve samostojni tožbi, sodno takso v znesku 148,00 EUR pa bo treba plačati ločeno, tudi za drugo tožbo. Na koncu pa ju je opozorilo, da bo v primeru, če pomanjkljivosti ne bosta odpravila, sodišče obravnavalo le tožbo zoper prvo-navedeni upravni akt (ki se nanaša na moža), zoper drugo-navedeni upravni akt (ki se nanaša na pritožnico) pa bo tožbo zavrglo.

9. Iz spisa sodišča prve stopnje (list. št. 21) izhaja, da sta pritožnica in njen mož dne 2. 3. 2013 sodišču poslala vlogo, s katero sta odgovorila na poziv za dopolnitev tožbe in v njej (med drugim) navedla, da ugovarjata zahtevi za dopolnitev tožbe in plačilu dveh sodnih taks za skupno tožbo v isti pravni zadevi zoper enoletno pavšalno turistično takso.

10. Sodišče prve stopnje je po prejemu njunega odgovora tožbo razdružilo s sklepom I U 291/2012 z dne 20. 3. 2013 v dve samostojni tožbi (I U 291/2012 in I U 390/2013) in pritožnici poslalo izpodbijan plačilni nalog z dne 26. 3. 2013, v katerem ji je naložilo plačilo sodne takse za njeno tožbo (v zadevi I U 390/2013) v višini 148,00 EUR po tar. št. 6111 ZST-1. 11. Ker je pritožnica po pozivu sodišča prve stopnje dopolnitvi tožbe nasprotovala, je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, s tem ko je pritožnici na podlagi prvega odstavka 34. člena ZST-1 v zvezi s tar. št. 6111 ZST-1 izdalo plačilni nalog in njene tožbe ni zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 ter v skladu z opozorilom v pozivu na dopolnitev tožbe.

12. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, v katerem bo prvostopenjsko sodišče moralo postopati skladno z določilom drugega odstavka 31. člena ZUS-1.