Jedro

Pravil civilnega prava, nanašajočih se na civilnopravna razmerja, katerih predmet so nadomestne stvari, ni mogoče uporabiti v obravnavanem javnopravnem (davčnem) razmerju.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V postopku inšpiciranja zakonitosti in pravilnosti plačevanja prometnega davka za leto 1994 je organ prve stopnje tožeči stranki naložil, da mora: - plačati prometni davek od proizvodov po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa proizvodov v znesku 919.433,10 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila; - plačati posebni prometni davek od alkohola (piva) v znesku 757.623,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Pritožbo tožeče stranke zoper odločbo organa prve stopnje, ki se nanaša samo na obveznost plačila prometnega davka v znesku 702.023,40 SIT z zamudnimi obrestmi in posebnega prometnega davka od alkohola (piva) v znesku 578.475 SIT z zamudnimi obrestmi, je tožena stranka z izpodbijano odločbo skoraj v celoti zavrnila kot neutemeljeno. Delno jo je odpravila in sama odločila o stvari samo v delu, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti tako, da je določila datum zapadlosti.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s tožbo. V njej predlaga sodišču, naj izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Za odločitev je sodišče upoštevalo dejanske okoliščine, ugotovljene v upravnem postopku (1. odst. 39. člena Zakona o upravnih sporih - Ur. list SFRJ štev. 4/77).

Tožeča stranka ni razpolagala z evidencami, predpisanimi za ugotovitev obveznosti plačila prometnega davka. Zato je organ prve stopnje pravilno uporabil 3. odst. 84. člena Zakona o prometnem davku (Ur. list RS štev. 4/92...57/97) za ugotovitev, kolikšen znesek prometnega davka in posebnega prometnega davka od alkoholnih pijač (piva) mora tožeča stranka še plačati. Kot podlago za izračun njene davčne obveznosti je pri tem upošteval količino piva, ki jo je po normativih tožeče stranke možno proizvesti iz 29500 kg slada. Na podlagi uvozne dokumentacije je namreč presodil, da je tožeča stranka v letu 1994 uporabila tolikšno količino slada za proizvodnjo piva.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke kot nepravilno v obsegu, v katerem ji je bila z njo naložena tudi obveznost plačila prometnega davka in posebnega prometnega davka od alkoholnih pijač (piva) od tiste količine piva, ki bi jo bilo mogoče proizvesti iz 9000 kg slada. Sklicuje se na 9. člen Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Ur. list RS štev. 6/92...5/97). Zaradi višje sile naj bi namreč prišlo do uničenja 9000 kg slada.

Na podlagi podatkov, zbranih v upravnem postopku, ki izhajajo iz knjigovodskih evidenc tožeče stranke, je tožena stranka ugotovila, da je tožeča stranka razpolagala v letu 1994 z večjo količino slada od tiste (29500 kg), ki je služila organu prve stopnje za izračun količine piva, od katere je bila tožeči stranki naložena obveznost plačila prometnega davka in posebnega prometnega davka od alkoholnih pijač (piva). V zvezi s to ugotovitvijo je zavzela stališče, da tožeča stranka ni dokazala, da je prišlo do uničenja prav tistega slada, ki ga je organ prve stopnje upošteval za izračun davčne obveznosti tožeče stranke.

Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sploh ni opredelila do vprašanja, ali je prišlo do pokvarjenja 9000 kg slada in če je, ali je prišlo do tega zaradi višje sile. Ker je odločila na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka v letu 1994 razpolagala z večjo količino slada od 29000 kg, ni pa dokazala, da naj bi prišlo do pokvarjenja prav tistih 9000 kg slada, ki jo je organ prve stopnje tudi upošteval pri izračunavanju njene davčne obveznosti, to niti ni bilo potrebno. Zato tožbene navedbe, da je bila omenjena količina slada vendarle poškodovana do neuporabnosti za proizvodnjo piva zaradi višje sile, za odločitev sploh niso relevantne.

Slad je res nadomestna stvar, na kar se tudi sklicuje tožbo v utemeljevanju svoje utemeljenosti. Toda pravil civilnega prava, nanašajočih se na civilnopravna razmerja, katerih predmet so nadomestne stvari, ni mogoče uporabiti v obravnavanem javnopravnem (davčnem) razmerju. Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka v letu 1994 razpolagala z večjo količino slada od tiste, ki je bila ugotovljiva po uvozni dokumentaciji. Organ prve stopnje pa je za ugotovitev davčne obveznosti tožeče stranke upošteval samo slednjo in ne vse. To pa iz razlogov na strani tožeče stranke. Ta namreč ni vodila evidenc, kot jih določa 55. člen Zakona o prometnem davku in je s tem onemogočila nadzor nad gibanjem blaga, s tem pa tudi nadzor nad pravilnostjo plačevanja prometnega davka. Čim pa je tako, je pravilno stališče tožene stranke, da bi tožeča stranka morala dokazati, da je prišlo do pokvarjenja dela prav iz tiste količine slada, ki jo je organ prve stopnje upošteval pri ugotavljanju njene davčne obveznosti. Ker tega ni storila (zlasti z opustitvijo vodenja predpisanih evidenc), je odločitev o obveznosti plačila prometnega davka v celoti pravilna, s tem pa tožba tožeče stranke neutemeljena. Zato jo je sodišče na podlagi 2. odst. 42. člena Zakona o upravnih sporih zavrnilo kot neutemeljeno.