Jedro

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka naročila ni izpolnila v celoti, saj je skušala pridobiti le dovoljenje za zaposlitev. Za to delno izpolnitev naročila pa bi bila tožeča stranka upravičena do sorazmernega dela plačila skladno z 2. odst. 779. člena OZ le, če bi brez svoje krivde naročilo opravila le deloma.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno v 2. točki izreka spremeni tako, da se zahtevek za povračilo pravdnih stroškov v znesku 252,81 EUR zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. VL 14520/2008, z dne 18.4.2008, v dajatvenem in stroškovnem delu in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna v osmih dneh od prejema sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 691,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena le delno zoper stroškovni del izreka sodbe, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor majhne vrednosti (1. odst. 495. člena ZPP), zato je sodbo po 1. odst. 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej v teh sporih ni dopusten. Pritožnica pa v pritožbi s trditvijo, da je šlo ob sklenitvi pogodbe o naročilu zgolj za pridobivanje dovoljenja za zaposlitev, izpodbija prav dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka tožečo stranko pooblastila za pridobitev enega od treh dovoljenj: delovno dovoljenje, dovoljenje za delo oziroma dovoljenje za zaposlitev, torej kateregakoli od teh dovoljenj. Navedena ugotovitev prvostopenjskega sodišča ni v nasprotju z izvedenim dokazom - generalnim pooblastilom (priloga A5) in je nanjo pritožbeno sodišče vezano. Ob tej ugotovitvi glede obsega oziroma vsebine pogodbe o naročilu, pa je prvostopenjsko sodišče nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka za toženo stranko po lastni presoji pridobivala le dovoljenje za zaposlitev in da torej po lastni presoji in ob nezadostni skrbnosti glede na to, da je tožena stranka kasneje pridobila dovoljenje za delo vsaj za enega od treh tujcev, zaupanega naročila ni opravila v celoti.

Pritrditi je pritožnici, da gre pri pogodbi o naročilu za obligacijo prizadevanja in ne za obligacijo rezultata, zaradi česar neuspeh pri pridobitvi dovoljenja za zaposlitev ne vpliva na naročnikovo dolžnost plačila za opravljeno delo. Toda prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka naročila ni izpolnila v celoti, saj je skušala pridobiti le dovoljenje za zaposlitev. Za to delno izpolnitev naročila pa bi bila tožeča stranka upravičena do sorazmernega dela plačila skladno z 2. odst. 779. člena OZ le, če bi brez svoje krivde naročilo opravila le deloma. Tožeča stranka pa se ni uspela ekskulpirati za ne v celoti izvršeno naročilo, saj je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožena stranka kasneje uspela pridobiti dovoljenje za delo za vsaj enega tujca.

Tako se pokaže, da je prvostopenjsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče po 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku, potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Utemeljena pa je pritožba tožnice zoper sklep o odmeri stroškov postopka. Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki priznalo stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke zoper sklep o razveljavitvi izvršilnega sklepa v dovolilnem delu. Priznalo ji je 400 odvetniških točk za sestavo odgovora na pritožbo. Pritožnica pri tem utemeljeno opozarja, da je bilo o povračilu teh stroškov toženi stranki že pravnomočno odločeno s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Ip 1671/2008, z dne 17.9.2008, s katerim je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povračilo teh stroškov. Utemeljeno pritožnica oporeka tudi plačilu odvetniške nagrade 50 točk za posvet s stranko, ker je to opravilo že zajeto v nagradi za sestavo ugovora. Utemeljeni pritožbi je zato v tem delu pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo v izpodbijanem stroškovnem delu delno spremenilo tako, da je zavrnilo predlog tožene stranke za povračilo 450 točk in za 9 točk kot sorazmerni del materialnih stroškov, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR in 20 % DDV, torej za 252,81 EUR stroškov prvostopenjskega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. alineja 1. odst. 358. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 155. členom ZPP in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku, zaradi dela, v katerem pa je s pritožbo uspela (glede pravdnih stroškov) pa ji posebni pritožbeni stroški niso nastali.