Jedro

Soglasje se daje na načrtovane projektne rešitve, to je k dejanskemu stanju, kot je razvidno iz predloženega dela PGD in iz ostale dokumentacije, ki jo določa poseben zakon, konkretno iz predložene študije požarne varnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo soglasja k projektnim rešitvam za gradnjo (legalizacijo) gostinskega objekta (okrepčevalnice in dela parkirišča ter postavitve lesene nadstrešnice) na zemljiščih parc. št. ... in ostalih v k.o. .... V obrazložitvi ugotavlja, da je objekt v vodilni mapi klasificiran v skupino 12112 – gostilne, restavracije in točilnice. V zbirnem projektnem poročilu ni podatkov o kapaciteti lokala, na strani „0.3 - Splošni podatki o nameravani gradnji“, v rubriki „Druge klasifikacije“, ni naveden podatek iz 1. odstavka 13. člena Pravilnika o požarni varnosti v stavbah, po katerem mora biti izrecno navedeno, ali so načrti izdelani na podlagi tehnične smernice „Požarna varnost v stavbah“ ali pa na podlagi ukrepov iz 8. člena tega pravilnika. Toženka v nadaljevanju obrazložitve ugotavlja pomanjkljivosti v predloženi študiji požarne varnosti glede na določbe že omenjenega Pravilnika o požarni varnosti v stavbah kot tudi Pravilnika o študiji požarne varnosti. Na podlagi predložene projektne dokumentacije tako ni mogoče ugotoviti, ali obravnavani objekt izpolnjuje katero od zahtev iz priloge 1 Pravilnika o študiji požarne varnosti, na podlagi katere je predpisana izdelava študije požarne varnosti in pridobitev soglasja. Toženka nadalje opozarja na nasprotujoče podatke o zmogljivosti lokala. Tožnik tako v vlogi navaja „zmogljivost obiskovalcev do 500 oseb“, kar bi ob upoštevanju omenjene priloge pomenilo, da za obravnavani objekt ni predpisana izdelava študije požarne varnosti in s tem pridobitev soglasja. Vendar pa je v točki 5.4. predložene študije navedeno, da je največje dovoljeno število ljudi določeno glede na zahteve TSG „Požarna varnost v stavbah“ in da je to 1200. Poleg tega je v točki 5.4.2.1 študije navedeno, da je predvideno število ljudi 210 oz. da se iz mansarde lahko po stopnicah evakuira do 210 ljudi, nato pa, da je skupno število oseb, ki se lahko istočasno nahajajo v objektu 500. V izkazu požarne varnosti, ki je obvezna priloga študije požarne varnosti in mora predstavljati povzetek vsebine študije, pa je v rubriki „največje število uporabnikov“ zapisano, da je to 168. Ker so načrtovani ukrepi v študiji požarne varnosti nejasni, na podlagi študije ni mogoče nedvoumno ugotoviti, kakšno je dejansko načrtovano največje dovoljeno število ljudi, ki se lahko hkrati zadržujejo v objektu. V tehnični smernici TSG-1-001:2005 Požarna varnost v stavbah je v točki 3.3.2 v povezavi z dodatkom 1 določeno, da mora biti predvideno število uporabnikov praviloma razvidno iz projektne naloge investitorja. Če investitor vztraja pri podatku 500 obiskovalcev, mora projektant požarne varnosti načrtovati ukrepe za evakuacijo za to število ljudi. Na podlagi navedenega upravni organ ne more soglašati, da bodo pri graditvi objekta upoštevani predpisani ukrepi varstva pred požarom iz 3. do 6. člena Pravilnika o požarni varnosti v stavbah.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. V razlogih navaja, da je izdelovalec v predloženi študiji požarne varnosti navedel nekatera izhodišča, iz katerih je mogoče sklepati, da so ukrepi požarne varnosti načrtovani v skladu s 7. členom Pravilnika o požarni varnosti v stavbah, kar obenem pomeni, da je bila pri projektiranju uporabljena tehnična smernica Ministrstva za okolje in prostor TSG-1-001:2007 Požarna varnost v stavbah. Ta v 2. odstavku točke 3.3.1 poglavja, v katerem so določeni ukrepi za izpolnitev zahtev iz 5. člena Pravilnika o požarni varnosti v stavbah, določa, da morajo biti evakuacijske poti v stavbi projektirane tako, da se upošteva predvsem število in vrsta uporabnikov stavbe. V skladu s to točko pa se za računsko določitev števila uporabnikov v stavbi uporabi dodatek 1 omenjene smernice. V tem dodatku je določeno, da je predvideno število ljudi praviloma razvidno iz projektne naloge investitorja, če pa tega podatka projektant nima, opravi izračun števila uporabnikov stavbe na podlagi tabele, ki je v dodatku 1. Izdelovalec se v študiji ne sklicuje na projektno nalogo, ki bi določala število uporabnikov, tega podatka pa tudi ni v vodilni mapi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD). Iz navedbe v točki 5.4. „Evakuacijske poti“ študije je tako razvidno, da je izdelovalec opravil izračun števila uporabnikov objekta na podlagi računske določitve števila uporabnikov in pri tem ocenil, da bo lahko največje možno število strank v lokalu 1200. To pomeni, da gre za objekt, za katerega je predpisana izdelava študije požarne varnosti, s tem pa tudi pridobitev požarnega soglasja k projektnim rešitvam v študiji. Glede same vsebine predložene študije požarne varnosti pa pritožbeni organ ugotavlja in se strinja s prvostopenjskim, da ta ni izdelana v skladu s Pravilnikom o študiji požarne varnosti in drugimi predpisi iz tega področja. Med ključnimi pomanjkljivostmi opozarja na neskladnost pri opredelitvi namembnosti obravnavanega objekta, ki izhaja iz vodilne mape oz. študije požarne varnosti, nedosledno uporabo pravnih podlag in s tem povezanih tehničnih smernic pri načrtovanju ukrepov varstva pred požarom (7. ali 8. člen Pravilnika o požarni varnosti v stavbah) in nejasno (različno) opredelitev števila možnih obiskovalcev.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. Meni, da bi moral organ v postopku zaslišati tožnika, opraviti ogled kraja in zaslišati A.A. (izdelovalca študije požarne varnosti – opomba sodišča) ter nato odločiti na podlagi vpogleda v celoten projekt in vso dokumentacijo, predloženo v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja št. ... pri Upravni enoti Ž. Iz projektne dokumentacije in same nepremičnine po njegovem mnenju jasno izhaja, da je objekt zgrajen z vsemi predvidenimi varnostnimi rešitvami in da v gostinskem obratu ni možno sprejeti več kot 500 gostov. Teh okoliščin upravni organ ni ugotavljal in je odločal na podlagi „govoric“ in zmotnega prepričanja, da je gostinski obrat namenjen 1200 gostom. V nadaljevanju poudarja, da je imel objekt že izdano pravnomočno uporabno dovoljenje z dne 3. 7. 2008 in gradbeno dovoljenje z dne 5. 12. 2007, ki pa sta bila razveljavljena po nadzorstveni pravici in je v tej zvezi v teku upravni spor, ki še ni zaključen. Nadalje poudarja tudi to, da je sporno, ali je za gostinski obrat do 500 gostov sploh potrebno požarno soglasje ali ne. Meni, da je študijo požarne varnosti izdelal strokovnjak s tega področja, zato bi morala toženka dati požarno soglasje. Odločbi obeh stopenj sta tudi vsebinsko neobrazloženi, izrek izpodbijane odločbe prve stopnje pa je nejasen in nerazumljiv. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in toženki naloži izdajo zahtevanega soglasja. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi. Navaja, da je tožnikova zahteva, da bi moral upravni organ njega in izdelovalca študije požarne varnosti zaslišati, opraviti ogled in vpogledati v celoten projekt v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, neutemeljena. Pri tem se sklicuje na določbo 50.a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Dejstva, da predložena študija požarne varnosti ni bila izdelana v skladu s Pravilnikom o študiji požarne varnosti in drugimi predpisi s tega področja ne bi moglo spremeniti niti morebitno zaslišanje stranke oz. izdelovalca študije niti ogled. Zavrača tudi stališče, da v obravnavanem primeru ni bilo treba izdelati študije požarne varnosti in posledično pridobiti požarnega soglasja. Poudarja, da je tako stališče očitno zavzelo tudi Ministrstvo za okolje in prostor (MOP), ki je z odločbo z dne 25. 8. 2008 po nadzorstveni pravici razveljavilo gradbeno dovoljenje za obravnavani objekt prav iz razloga, ker požarno soglasje k PGD ni bilo pridobljeno, pa bi po njegovi oceni moralo biti. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, zakaj gre v obravnavanem primeru za objekt, za katerega je predpisana izdelava študije požarne varnosti in nato pridobitev soglasja k projektnim rešitvam v PGD za tak objekt, kar je po določbi 8. točke 1. odstavka 49. člena Zakona o varstvu pred požarom (Uradni list RS, št. 71/93 in naslednji; v nadaljevanju ZVPoz) v pristojnosti Uprave RS za zaščito in reševanje. Strinja se tudi z razlogi, zaradi katerih upravni organ ni mogel dati soglasja k predloženi dokumentaciji. Teh razlogov v skladu s pooblastilom iz 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) na tem mestu ne ponavlja.

V zvezi s tožnikovim ugovorom, da bi moral upravni organ zaslišati tožnika, izdelovalca študije, opraviti ogled kraja in vpogledati v celoten PGD, se sodišče strinja z razlogi, ki jih je v svoji odločbi navedel upravni organ druge stopnje in s katerimi je zavrnil enako pritožbeno navedbo. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik zahteval požarno soglasje za potrebe postopka izdaje gradbenega dovoljenja za gostinski objekt z delom parkirišča in postavitvijo lesene nadstrešnice. Kot pravilno navaja toženka v odgovoru na tožbo, se glede na določbo 1. odstavka 50.a člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) vlogi za izdajo soglasja priloži tisti del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je v zvezi s predmetom soglašanja, in druge sestavine, ki jih določa poseben zakon. Soglasje se daje torej na načrtovane projektne rešitve, to je k dejanskemu stanju, kot je razvidno iz predloženega dela PGD in iz ostale dokumentacije, ki jo določa poseben zakon, konkretno iz predložene študije požarne varnosti. Ker se torej soglasje daje na predloženo dokumentacijo in ne na neko obstoječe stanje v naravi, je tožnikova zahteva po izvajanju drugih dokazov neutemeljena.

Tožnik v tožbi ne obrazloži svoje trditve, da v gostinskem obratu ni mogoče sprejeti več kot 500 gostov. Prav tako ne drži, da je bila številka o 1200 uporabnikih stavbe ugotovljena na podlagi „govoric“. Že upravni organ prve stopnje je navedel, da je ta številka razvidna iz točke 5.4. študije požarne varnosti, pritožbeni organ pa je tej ugotovitvi pritrdil in jo dopolnil še z razlago, na podlagi česa je mogoče ugotavljati število uporabnikov stavbe - na podlagi podatka iz investitorjeve projektne naloge, če tega podatka projektant nima, pa na podlagi izračuna po tabeli iz dodatka 1 k Smernici TSG-1-001:2007 Požarna varnost v stavbah. Na podlagi navedenega tudi pritožbeni organ ugotavlja, da bo število uporabnikov objekta lahko presegalo številko 500, to pa je tista meja, nad katero je v skladu s prilogo 1 določa Pravilnika o študiji požarne varnosti (Uradni list RS, št. 28/05 in naslednji) obvezna izdelava študije za objekt, ki je, tako kot obravnavani, razvrščen v skupino 12112 – gostilne, restavracije, točilnice. Če je predpisana izdelava študije požarne varnosti, pa mora investitor v skladu z že omenjeno določbo ZVPoz posledično pridobiti tudi soglasje k projektnim rešitvam. Pri tem sodišče dodaja, da se v tem upravnem sporu ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnik pred tem od upravnega organa pridobil projektne pogoje in v skladu z njimi izdelal projektne rešitve, saj tožnik tega v tožbi ne problematizira.

V tem upravnem sporu tudi ni mogoče upoštevati dejstva, da naj bi objekt pred časom že imel uporabno in gradbeno dovoljenje, ki pa sta bila razveljavljena po nadzorstveni pravici. Če tožnik meni, da za objekt, kakršnega predvideva PGD, požarno soglasje ni potrebno, bo to lahko uveljavljal v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Iz vpisnika tega sodišča je namreč razvidno, da je bila tožnikova tožba zoper odločbo MOP z dne 25. 8. 2008 o razveljavitvi gradbenega dovoljenja z dne 5. 12. 2007 po nadzorstveni pravici zavržena (zaradi take odločitve MOP bo moral upravni organ prve stopnje ponovno odločati o zahtevku). To odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče s sklepom I Up 138/2009 z dne 27. 5. 2009. Prav tako ne drži, da je izrek prvostopenjske odločbe nejasen. Tožnik namreč ne obrazloži, v čem je nejasnost odločitve, da se „soglasje k projektnim rešitvam/.../ponovno ne izda“. Preizkus te kršitve zato ni mogoč.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer na 3. strani tožbe predlaga izvedbo nekaterih dokazov, med drugim svoje zaslišanje in zaslišanje tam naštetih prič. Sodišče po vpogledu v upravne spise ugotavlja, da tožnik v svoji zahtevi za izdajo soglasja izvedbe teh dokazov ni predlagal, šele v pritožbi pa je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje A.A. ter vpogled v celoten projekt. Z vidika določbe 3. odstavka 20. člena ZUS-1, po kateri stranke v upravnem sporu ne smejo predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta, gre za nedovoljene nove dokaze. Tudi sicer predlagani dokazi, za katere tožnik v tožbi niti ne navaja, katero dejstvo naj bi se s posameznim od njih ugotavljalo, iz predhodno navedenih razlogov za odločitev niso pomembni.