Jedro

V plačo, ki jo je tožnik prejemal v obdobju od 1. 7. 2010 do 12. 12. 2011 v višini 70 % plače delavskega direktorja, sta bila že vključena dodatek za delovno dobo in stalnost. Nova določitev tožnikove plače (pred tem je tožnik prejemal plačo v višini 60 % plače delavskega direktorja, v kateri sta bila obračunan tudi dodatek za delovno dobo in stalnost) je bila posledica sprejetega ZPPOGD, ki v tretjem odstavku 4. člena med omejitvami pri določitvi višine osnovnega plačila določa, da so vsi dodatki (dodatek za delovno dobo, ipd.) že vključeni v osnovno plačilo. Iz 1. člena ZPPOGD sicer res izhaja, da ne ureja prejemkov predsednika sveta delavcev (funkcija, ki jo je tožnik opravljal od 17. 5. 2007 do 12. 12. 2011), temveč ureja zgolj prejemke predsednikov in članov uprav, izvršnih direktorjev, poslovodij ter prokuristov v gospodarskih družbah, v katerih so neposredno ali posredno imetnice večinskega deleža Republika Slovenija oziroma samoupravne lokalne skupnosti, vendar pa je bila plača tožnika na funkciji predsednika sveta delavcev vezana na višino plače delavskega direktorja, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Delavski direktor je član uprave oziroma ga je mogoče šteti med izvršne direktorje, za katere velja ZPPOGD. Na podlagi navedenega je ZPPOGD uporabljiv v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je tudi za obdobje od 13. 12. 2011 do 31. 5. 2012 (tj. ko je tožniku prenehala funkcija predsednika sveta delavcev in je bil imenovan za delavca, ki za potrebe sveta delavcev delo opravlja poklicno s polnim delovnim časom) pravilno zaključilo, da mu je tožena stranka izplačevala plačo v dogovorjeni višini, v katero sta bila dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost že vključena. Zato tožbeni zahtevek, da se tožniku za sporno obdobje priznata še dodatek za stalnost in delovno dobo ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun razlik v plači ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od julija 2010 do maja 2012 (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka v višini 1.570,23 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da sta dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost za obdobje od 1. 7. 2010 do 12. 12. 2011 že vključena v dogovorjeno plačo. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Uveljavlja tudi kršitev 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje namreč ni dopustilo dokaza z zaslišanjem tožnika o tem, kaj je bilo z aneksom št. 1 z dne 3. 8. 2010 sploh dogovorjeno. Meni, da lahko samo podpisniki aneksa pojasnijo morebitno sporno oziroma nejasno vsebino dogovora. Iz zapisnika izhaja tudi, da sodišče prve stopnje pooblaščenki tožnika ni dopustilo vprašanj glede okoliščin ob podpisu dogovora. Navaja, da je materialnopravno zmotno sklicevanje na Zakon o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZPPOGD), ki določa omejitve dogovorov pri sklepanju pogodb o izplačilih prejemkov z vodstvenim kadrom. Navedeni zakon za tožnika ne velja, saj iz 1. člena ZPPOGD izhaja, da ureja prejemke predsednikov in članov uprav, izvršnih direktorjev, poslovodij ter prokuristov. Med funkcijami pa ni navedena tudi funkcija predsednika delavcev, tj. funkcija, ki jo je tožnik opravljal med 17. 5. 2007 in 12. 12. 2011. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo volje pravdnih strank glede izplačila dodatkov k osnovni plači. Z aneksom št. 1 z dne 3. 8. 2010 je bil spremenjen zgolj delež, od katerega se obračunava osnovna plača tožnika, druga določila pa so ostala nespremenjena. V navedenem aneksu, ki ga je pripravila tožena stranka, ni nikjer navedeno da je plača vezana na določbe ZPPOGD v smislu „osnovnega plačila“ kot ga opredeljuje 3. in 4. člen ZPPOGD. V skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ se morajo določila pogodbe uporabljati tako, kot se glasijo. Če pa je vsebina aneksa še vedno sporna, bi ga bilo treba razlagati v korist tožnika in upoštevati 83. člen OZ v zvezi z 11. členom ZDR. Poudarja, da je obrazložitev, da so bili v plačo tožnika vključeni dodatki, zato ker so bili slednji vključeni v plačo delavskega direktorja, nepravilna in v nasprotju z voljo pogodbenih strank. Sodba sodišča prve stopnje glede na navedeno tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede izplačila plač na račun dodatkov za obdobje od 13. 12. 2011 do 31. 5. 2012 opozarja na zmotno uporabo materialnega prava. Sklicuje se na 64. člen ZSDU, ki določa, da je poklicni član sveta delavcev upravičen do plače, ki ne sme biti nižja od plače, ki jo je prejemal pred izvolitvijo za člana sveta delavcev. Iz 49. člena Dogovora o sodelovanju delavcev pri upravljanju izhaja, da so delavci, ki za potrebe sveta delavcev funkcijo opravljajo poklicno, upravičeni do plače, ki je enaka plači, ki so jo prejemali pred izvolitvijo. Tožnik je bil za profesionalnega člana sveta delavcev izvoljen 13. 12. 2011. Pred izvolitvijo je prejemal plačo predsednika sveta delavcev, vezano na plačo delavskega direktorja. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je treba upoštevati plačo, ki jo je prejemal pred izvolitvijo za člana sveta delavcev leta 1999. V zakonu namreč ni določeno, da se upošteva plača, ki jo je imel delavec pred prvo izvolitvijo za člana sveta delavcev, temveč plača, ki jo je imel v trenutku pred izvolitvijo. Materialnopravno zmotno je tudi stališče, da se k plači ne obračunavajo dodatki, ker so všteti že v osnovni izračun povprečne plače, ki jo prejemajo delavci VI. tarifne skupine. Predmetni predpis namreč ne določa, da tožena stranka ni upravičena do dodatkov k osnovni plači. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

6. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednjo bi sodišče prve stopnje zagrešilo, če tožniku z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ne bi dalo možnosti obravnave, torej če bi kršilo načelo kontradiktornosti, vsebovano v 5. členu ZPP. ZPP v citiranem členu določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke oziroma da sme le tedaj, kadar zakon tako določa, odločiti o zahtevku, o katerem nasprotni stranki ni dalo možnosti, da se izjavi. Tožnik kršitev uveljavlja, ker sodišče prve stopnje pri tožnikovem zaslišanju ni dopustilo vprašanj, ki so se nanašala na ugotavljanje volje strank ob podpisu aneksa. Pritožba napačno pojmuje načelo kontradiktornosti kot obvezo sodišča, da ugodi vsem dokaznim predlogom strank oziroma, da pri zaslišanju strank dopusti vsa vprašanja. Načelo kontradiktornosti pomeni pravico strank, da ju sodišče posluša in da njuni nasprotujoči si trditvi posreduje nasprotni stranki ter zahteva pojasnila. Postopek postane kontradiktoren, kakor hitro se druga stranka spusti v spor. Načelo kontradiktornosti pomeni tudi, da sodišče vsaki od strank da enako možnost, da navaja dejstva, da predlaga dokaze in da se izjasni o navedbah in dokaznih predlogih druge stranke, ter da je udeležena pri izvajanju dokazov. Vse to je bilo v spornem primeru tožniku zagotovljeno. Katere od predlaganih dokazov bo izvedlo in katerih ne, odloči sodišče v skladu z drugim odstavkom 213. člena ZPP po lastni presoji. Na enak način sodišče tudi presoja, katera od vprašanj bo dopustilo pri zaslišanju strank in prič. Sodišče prve stopnje ugotavljanja volje strank ob podpisu aneksa ni štelo za potrebno, saj je aneks jasen, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju. Skupen namen pogodbenikov se namreč v skladu z drugim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) išče šele pri razlagi spornih pogodbenih določil. Glede na to, da sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti in ni poseglo v tožnikovo pravico do izjave, tudi ni podana kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o vprašanju, ali je bil tožnik upravičen do dodatka za delovno dobo in stalnost na že izplačano plačo. Ugotovilo je, da je bil tožnik 17. 5. 2007 izvoljen za predsednika sveta delavcev. Tožnik je v času od 17. 5. 2007 do 30. 6. 2010 na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 5. 2007 prejemal plačo, v kateri mu je bil posebej obračunan dodatek za delovno dobo in stalnost. Plača v tem obdobju je bila obračunana in izplačevana v skladu z drugim odstavkom X. člena pogodbe o zaposlitvi, tj. v višini 60 % plače delavskega direktorja, na to plačo pa je bil obračunan dodatek za delovno dobo in stalnost. Od 1. 7. 2010 do 12. 12. 2011 (ko je tožniku funkcija predsednika sveta delavcev prenehala in je pričel veljati aneks z dne 3. 8. 2010) je bila tožniku plača obračunana in izplačevana v skladu z aneksom, tj. v višini 70 % plače delavskega direktorja. Med strankama je bilo sporno, ali je bil tožnik tudi za to obdobje na tako izplačano plačo upravičen do plačila dodatka za delovno dobo in stalnost. 8. Sodišče prve stopnje je glede obdobja od 1. 7. 2010 do 12. 12. 2011 pravilno zaključilo, da sta bila v plačo tožnika, ki jo je prejemal v višini 70 % plače delavskega direktorja, dodatek za delovno dobo in stalnost že vključena. Ugotovilo je namreč, da je bila nova določitev plače posledica sprejetega Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 21/10 in nasl. – ZPPOGD), ki v tretjem odstavku 4. člena med omejitvami pri določitvi višine osnovnega plačila določa, da so vsi dodatki (dodatek za delovno dobo, ipd.) že vključeni v osnovno plačilo. Neutemeljena je pritožbena navedba, da citiranega zakona ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru. Iz 1. člena ZPPOGD sicer res izhaja, da ne ureja prejemkov predsednika sveta delavcev (funkcija, ki jo je tožnik opravljal od 17. 5. 2007 do 12. 12. 2011), temveč ureja zgolj prejemke predsednikov in članov uprav, izvršnih direktorjev, poslovodij ter prokuristov v gospodarskih družbah, v katerih so neposredno ali posredno imetnice večinskega deleža Republika Slovenija oziroma samoupravne lokalne skupnosti, vendar pa je bila plača tožnika na funkciji predsednika sveta delavcev vezana na višino plače delavskega direktorja, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 5. 2007. Delavski direktor je član uprave oziroma ga je mogoče šteti med izvršne direktorje(1) , za katere velja ZPPOGD. Na podlagi navedenega je torej ZPPOGD uporabljiv v konkretnem primeru, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kot materialnopravno podlago svoje odločitve.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bil z aneksom z dne 3. 8. 2010 spremenjen zgolj delež, od katerega se obračunava osnovna plača tožnika, druga določila pa naj bi ostala nespremenjena. Iz aneksa izhaja, da ta spreminja celotni drugi odstavek X. člena pogodbe o zaposlitvi. Drugi odstavek X. člena pogodbe o zaposlitvi se je glasil, da se plača predsedniku Sveta delavcev določi na podlagi participacijskega dogovora med družbo in Svetom delavcev v višini 60 % plače delavskega direktorja, na katero se obračuna še dodatek na delovno dobo in stalnost. Aneks je spremenil navedeno besedilo tako, da je določil, da se na podlagi participacijskega dogovora med družbo in Svetom delavcev določi plača predsedniku Sveta delavcev v višini 70 % plače delavskega direktorja. Aneks ni določil, da se na tako določeno plačo obračunata še dodatek na delovno dobo in stalnost, kot je bilo določeno prej. Navedeno v skladu z razlagalnim pravilom a contrario pomeni, da sta bila navedena dodatka vključena že v osnovno plačo. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da bi bilo aneks treba razlagati v korist tožnika na podlagi 83. člena OZ. Določba 83. člena OZ, ki določa, da je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, pride namreč v poštev šele pri nejasnih določilih. V konkretnem primeru je določba aneksa, ki je spremenila celotni drugi odstavek X. člena pogodbe o zaposlitvi jasna, saj ne določa več, da se na plačo obračunata sporna dodatka.

10. Sodišče prve stopnje je tudi za obdobje od 13. 12. 2011 do 31. 5. 2012 (tj. ko je tožniku prenehala funkcija predsednika sveta delavcev in je bil imenovan za delavca, ki za potrebe sveta delavcev delo opravlja poklicno s polnim delovnim časom) pravilno zaključilo, da mu je tožena stranka izplačevala plačo v dogovorjeni višini, v katero sta bila dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost že vključena. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 95/07 in nasl. – KPDŽP), ki v 192. členu ureja plačo profesionalnega sindikalnega delavca, določa, da delodajalec zagotavlja delavcu, ki opravlja profesionalno funkcijo sindikalnega zaupnika, plačo, ki je enaka plači, ki jo je prejemal pred izvolitvijo ali imenovanjem, ali plačo, ki jo prejemajo zaposleni v družbi z enako izobrazbo, če je ta zanj ugodnejša. Za plače, ki jo prejemajo zaposleni z enako izobrazbo, se šteje povprečna plača tarifne skupine, v kateri je bil delavec razporejen na dan izvolitve oziroma imenovanja. Tako ugotovljena plača ne more biti nižja od povprečne plače vseh zaposlenih v VI. tarifni skupini. Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Ur. l. RS, št. 42/93 in nasl. – ZSDU) pa v 64. členu določa, da je poklicni član sveta delavcev upravičen do plače, ki ne sme biti nižja od plače, ki jo je prejemal pred izvolitvijo za člana sveta delavcev, ali do plače, ki jo prejemajo zaposleni v družbi z enako izobrazbo, če je ta zanj ugodnejša. Pritožba sicer vztraja, da bi se v navedenem obdobju morala upoštevati plača predsednika sveta delavcev, ki jo je tožnik prejemal pred izvolitvijo dne 13. 12. 2011, in da citirane določbe ne določajo, da se upošteva plača, ki jo je imel delavec pred prvo izvolitvijo, temveč plača, ki jo je imel v trenutku pred izvolitvijo. Navedenemu stališču ni moč pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da na podlagi citiranih določb osnovo predstavlja plača, ki jo je delavec prejel pred opravljanjem funkcije poklicnega člana sveta delavcev, torej tudi pred funkcijo predsednika sveta delavcev. Drugačna razlaga bi namreč pomenila obid zakona. Ker je bil tožnik na funkcijah člana ali predsednika sveta delavcev neprekinjeno od 16. 6. 1999 dalje, pred tem pa je bil zaposlen v organizacijski enoti Proizvodnja A. na delovnem mestu poslovodja v livarni in uvrščen v V. tarifno skupino (kar med strankama ni sporno), je plača, ki jo je prejemal na tem delovnem mestu, relevantna pri ugotavljanju višine pripadajoče plače v obdobju od 13. 12. 2011 do 31. 5. 2012. 11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožniku pri obračunu plače pripada dodatek na delovno dobo in dodatek na stalnost v primeru, ko je upravičen do plače v višini, ki jo prejemajo zaposleni v družbi z enako izobrazbo po 64. členu ZSDU. Naveden pritožbeni očitek se nanaša na obdobje od 13. 12. 2011 do 31. 5. 2012. Za to obdobje je sodišče prve stopnje izvedencu finančne stroke naložilo, naj ugotovi, ali je tožena stranka tožniku izplačevala plačo v zakoniti višini ter ali sta bila v tej plači vključena dodatek za delovno dobo in stalnost. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik za navedeno obdobje prejemal plačo, ki je bila višja kot plača(2) , ki jo je prejemal pred izvolitvijo v funkcijo. Izvedenec je zaslišan na glavni obravnavi pojasnil, da tožnik v obdobju od 13. 12. 2011 do 31. 5. 2012 pri plači ni bil prikrajšan. Tožniku je namreč za navedeno obdobje na podlagi 64. člena ZSDU pripadala bodisi plača prejšnjega delovnega mesta z dodatki ali povprečje VI. tarifne skupine. Ker je povprečje VI. tarifne skupine višje, mu pripada ta plača. Glede prištevanja spornih dodatkov je izvedenec prepričljivo pojasnil, da se na navedeno plačo, kot varovano plačo ne prišteva dodatek za stalnost in delovno dobo, saj je v tem povprečju že zajet dodatek za stalnost in delovno dobo delavcev, ki so zajeti v izračun tega povprečja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da se tožbeni zahtevek za obračun razlik v plači ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrne.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Ur. l. RS, št. 42/93 in nasl. – ZSDU) v 84. členu določa, da v okviru splošnih pravic in obveznosti, ki pripadajo vsem članom uprave družbe ali izvršnim direktorjem družbe v skladu s posebnim zakonom in statutom družbe, delavski direktor ali predstavnik delavcev med izvršnimi direktorji družbe zastopa in predstavlja interese delavcev glede kadrovskih in socialnih vprašanj.

(2) Izvedenec je kot plačo, ki jo je tožnik prejemal pred izvolitvijo v funkcijo pravilno upošteval plačo, ki jo je prejemal na delovnem mestu poslovodja v livarni v V. tarifni skupini.