Jedro

Tretji odstavek 37. člena ZPrCP določa splošno pravilo, da morajo vozniki voziti po desni strani ceste. Namen tega pravila je preprečiti trčenja z nasproti vozečimi vozili ali s kolesarji in pešci, ki se gibajo ob desni strani oz. desnem robu vozišča. Obdolžencu se v predmetni zadevi ne očita, da bi vozil preblizu desnega roba vozišča oziroma, da bi vozil po levi strani, temveč da po tem, ko je pripeljal iz kratkega ravninskega dela cesta, ki preide v oster levi ovinek po klancu navzgor, ni zavil levo, ampak je zapeljal naravnost izven cestišča. Tak opis ravnanja po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja prekrška po tretjem odstavku 37. člena ZPrCP, temveč bi kvečjemu lahko šlo za očitek vožnje z neprilagojeno hitrostjo, kar pa se obdolžencu v predmetni zadevi ne očita, niti iz obdolžilnega predloga ne izhajajo dejstva in okoliščine, s katerimi bi bilo mogoče obdolžencu očitati tak prekršek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v točki I/1 izreka tako, da se postopek o prekršku po petem odstavku 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, ki naj bi ga obdolženec storil s tem, ko je 30. 8. 2020 ob 01.45 uri kot voznik začetnik vozil osebni avtomobil znamke Opel, tip Astra, reg. št. ..., po lokalni cesti izven naselja T., iz smeri S. v smeri proti domu na naslovu T. 31, ko je pripeljal iz kratkega ravninskega dela ceste, ki nato preide v oster levi ovinek po klancu navzgor, ni zavil levo, ampak zapeljal naravnost na travnato nabrežino ob desnem robu vozišča, po 12,9 m vožnje po makadamu in travnati površini ob levem robu ceste pa zapeljal po strmem gozdnatem pobočju in po 8,20 m vožnje s sprednjim delom vozila trčil v travnato nabrežino, ustavi iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških, v točki I/3 izreka tako, da se postopek o prekršku zaradi prekrška po petem odstavku 33. člena Zakona o pravilnih cestnega prometa, ki naj bi ga obdolženec storil tako, da v istih krajevnih in časovnih okoliščinah, kot so opisane zgoraj, med vožnjo osebnega vozila ni bil pripet z varnostnim pasom, ustavi iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1. v točki II. izreka tako, da se obdolžencu za prekrška po točko II/2 in II/3 izreka sodbe sodišča prve stopnje ne določita sankciji in se storilcu izreče glavna sankcija globa v višini 600,00 EUR ter stranska sankcija 8 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije.

v III. točki izreka tako, da je obdolženec v skladu s prvim odstavkom 144. člena Zakona o prekrških dolžan plačati stroške postopka - sodno takso v višini 140,00 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenih delih izpodbijana sodba potrdi.

III. Stroški postopka za prekrške, glede katerih je bil postopek ustavljen, bremenijo proračun, v kolikor jih je mogoče izločiti iz skupnih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po 2. točki četrtega odstavka 105. člena, petem odstavku 37. člena ter petem odstavku 33. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), mu za vsak prekršek določilo predpisane globe, za prekršek vožnje pod vplivom alkohola pa tudi stransko sankcijo 8 kazenskih točk, ter mu na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo globo v višini 840,00 EUR ter 8 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov postopka - sodne takse v višini 164,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženčev zagovornik zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (1. do 3. točka 154. člena ZP-1) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje oziroma, da izpodbijano sodbo sodišča spremeni.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje po podanem zagovoru obdolženca, v katerem je le-ta zatrjeval, da vozilo v trenutku, ko se je zgodila prometna nesreča, ni vozil on, temveč bližnji sorodnik, ki ga ni želel izpostavljati in imenovati, izvedlo dokazni postopek v okviru katerega je zaslišalo obdolženčeva starša ter poslujoče policiste R. A., M. V. in I. V. ter prebralo v 3. točki obrazložitve naštete listinske dokaze. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka in skrbni oceni obdolženčevega zagovora ter izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolžencu z gotovostjo dokazano, da je 30. 8. 2020 ob 1.45 uri kot voznik začetnik vozil osebni avtomobil po lokalni cesti in pri tem kot voznik začetnik vozil pod vplivom alkohola, saj je imel v organizmu najmanj 0,27 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, da pri tem ni vozil na zadostni razdalji od desnega roba vozišča tako, da promet poteka varno in je potem, ko je pripeljal iz kratkega ravninskega dela ceste, ki nato preide v oster levi ovinek po klancu navzgor, namesto da bi zavil levo, zapeljal naravnost na travnato nabrežino ob desnem robu vozišča, po 12,9 m vožnje po makadamu in travnati površini ob levem robu ceste nato zapeljal po strmem gozdnatem pobočju in po 8,20 m vožnje s sprednjim delom vozila trčil v travnato nabrežino, ter da med vožnjo ni bil pripet z varnostnim pasom.

5. Sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam v zagovoru, da obdolženec ni vozil motornega vozila v času, ko je prišlo do prometne nezgode, saj je sledilo prepričljivi in verodostojni izpovedbi policista M. V., ki glede na zaznane okoliščine na kraju dogodka in potek postopka z obdolžencem, ni dopuščal nobene možnosti, da bi bili v vozilu dve osebi, saj so navsezadnje tudi gasilci pregledali križni teren, vendar niso nikogar našli v bližini. Res je sicer, kot poudarja zagovornik v pritožbi, da gasilci po tem niso podali nobenega zapisnika oziroma poročila o pregledu terena, recimo na kakšen način je bil pregled opravljen in kateri del terena je bil pregledan, vendar odsotnost takega poročila sama po sebi ne dokazuje, da bi bili v vozilu dve osebi, kot vztraja zagovornik v pritožbi, niti ne omaje prepričljivosti in verodostojnosti izpovedbi policista M. V. oziroma pravilnosti dokazne ocene sodišča glede verodostojnosti zaslišane priče. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi policisti v primeru, če bi obstajali konkretni znaki za sklepanje, da sta bili v prometni nesreči udeleženi dve osebi, to tudi podrobneje raziskali. Ker pa gasilci očitno niso našli nobene druge osebe v bližini dogodka, obdolženec pa v razgovoru s policisti ni omenjal, da bi vozil kdo drug je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je z gotovostjo izkazano, da je vozilo v obravnavanem dogodku vozil obdolženec. Nenazadnje je sodišče prve stopnje pri tem pravilno poudarilo, da bi obdolženec kljub šoku zaradi dogodka lahko povedal, da v vozilu ni bil sam in mu utemeljeno ni verjelo, da bi zgolj zaradi šoka ob dogodku rekel, da je bil sam v vozilu, poleg tega pa bi lahko to, da naj bi bil zgolj sopotnik, policistu lahko povedal v razgovoru, ki ga je policist opravil z njim 6 dni po dogodku, ko je obdolženec prišel iz bolnice, in ne šele v svojem zagovoru na sodišču. 6. Prepričljivosti take dokazne ocene ne omajejo niti pritožbene navedbe, da je očitno, da predmetnega vozila ni upravljal obdolženec, saj sta se sprožili obe sprednji zračni blazini, na katerih so bili vidni sledovi krvi. Iz spisovnega gradiva namreč ne izhajajo nobenih podatki, ki bi nakazovali na to, da bi se sovoznikova zračna blazina sprožila le v primeru, če bi tudi na sovoznikovem sedežu bila prisotna oseba, sledovi krvi na zračni blazini na sovoznikovi strani pa so lahko nedvomno tudi obdolženčevi in torej ne dokazujejo, da je v vozilu bila prisotna druga oseba.

7. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da v kolikor bi obdolženi upravljal vozilo, bi o tem nedvomno obvestil mamo, ki bi to zagotovo povedala policistu. Bolj življenjsko bi bilo sklepanje, da bi obdolženec mamo obvestil o tem, da ni on vozil vozila, vsekakor pa ni mogoče sklepati, da bi obdolženčeva mama o tem tudi izpovedala policistom. Ne glede na to, kaj je obdolženec povedal mami neposredno po dogodku, pa je dejstvo, da je obdolženčeva mama odklonila pričanje, ko je bila obveščena o privilegiju oprostitve pričanja zoper svojega sina.

8. Neutemeljene pa so tudi trditve, da izpoved policista M. V. ni potrdil njegov sodelavec R. A. Slednji sicer res ni izpovedoval o tem na kak način je bilo ugotovljeno, kdo je bil voznik vozila, vendar je to povsem razumljivo, saj policist R. A. jasno izpovedal, da sam ni z nikomer opravljal razgovora, temveč je risal skico prometne nesreče in tako ni mogel izpovedovati o tem, na kak način je bilo ugotovljeno, kdo je vozil motorno vozilo v trenutku, ko se je zgodila prometna nesreča. Glede na navedeno pritožbene navedbe ne vzbujajo nobenega dvoma v pravilnost dokazne ocene in zaključka sodišča prve stopnje, da je vozilo v času dogodka vozil obdolženi in ne kdo drug.

9. V zvezi z očitkom storitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je obdolženec preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom opravil v bolnišnici. Policist M. V. je namreč izpovedal, da je z obdolžencem govoril preden je bil odpeljan z reševalnim vozilom, ni pa mu dal za pihati zaradi poškodb na obrazu. Tako je postopek preizkusa z elektronskim alkotestom z obdolžencem vodil policist I. V., ki je v zvezi s samim postopkom izpovedal, da je komunikacija z obdolžencem potekala povsem normalno, da je razumel, ko ga je poučil o načinu opravljanja preizkusa alkoholiziranosti in da obdolženec v nobeni fazi, ko mu je policist I. V. prebral zapisnik po posameznih točkah, ni ugovarjal ali karkoli govoril o tem, da ni on vozil. 10. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti izhaja, da je preizkus alkoholiziranosti bil opravljen 30. 8. 2020 ob 3.28 uri v Splošni bolnišnici ..., da je bil preizkus alkoholiziranosti obdolžencu odrejen kot vozniku motornega vozila, da mu je bil pred začetkom preizkusa pojasnjen način uporabe indikatorja, da najmanj 15 minut pred preizkusom ni pil alkoholnih pijač in najmanj 5 minut pred preizkusom ni kadil, da je bilo v prisotnosti obdolženca ugotovljeno, da je indikator alkohola pokazal 0,32 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, da se je obdolženec z rezultatom preizkusa strinjal, da mu ni bil odrejen strokovni pregled in je podpisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpisal, pri čemer pa zaradi poškodbe roke ni mogel pravilno izvesti podpisa. Zagovornik tako sicer pravilno izpostavlja, da je obdolženec preizkus alkoholiziranosti opravil šele ob 3.28 uri, medtem ko je vozilo v cestnem prometu upravljal dve uri pred tem. Strinjati se je z zagovornikom, da obdolženi ob sami nezgodi ni imel toliko alkohola v litru izdihanega zraka, vendar pa ob upoštevanju dejstev, da obdolženec tekom postopka niti v fazi oprave preizkusa alkoholiziranosti, niti v kasnejšem zagovoru, ni zatrjeval, da je po prometni nesreči užival alkoholne pijače (saj bi mu v takem primeru policist odredil strokovni pregled) je bil alkohol v fazi izločanja iz krvi in je bila koncentracija alkohola v obdolženčevem organizmu v času vožnje lahko le višja od 0,27 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka, torej je lahko obdolženec v času vožnje lahko imel v organizmu le več in ne manj alkohola, zaradi česar ni mogoče utemeljeno sklepati, da mu prekršek vožnje pod vplivom alkohola ni dokazan.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je obdolženi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpisal, ko je bil še v šoku in zelo poškodovan ter da ni vedel kaj podpisuje, pa pritožbeno sodišče poudarja, da takim navedbam ni mogoče slediti, ker je policist I. V. izrecno povedal, da se je z obdolžencem povsem normalno pogovarjal, poleg tega pa je tudi izkazano, da je obdolženec po sami prometni nesreči bil dovolj sposoben, da je sam prišel do doma in tudi poklical center za obveščanje, da je zaprosil za medicinsko pomoč. Tako v obdolženčevo sposobnost razumeti kaj podpisuje in kaj je navedeno v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti, ne more biti nobenega dvoma. Razumeti pa je tudi, da obdolženec rezultatu preizkusa ni ugovarjal, saj je v zagovoru povedal, da je bil na otvoritvi prijateljičine gostilne in je užival alkoholne pijače. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je obdolžencu v celoti dokazano, da je v zgoraj navedenih časovnih in krajevnih okoliščinah vozil motorno vozilo v cestnem prometu pod vplivom alkohola, saj je imel v času vožnje v organizmu najmanj 0,27 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, čeprav kot voznik začetnik ne bi smel imeti v organizmu alkohola v času, ko vozi motorno vozilo, da je bil v času storitve prekrška nedvomno prišteven in se je zagotovo tudi zavedal, da je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana in da kot voznik začetnik v organizmu ne sme imeti alkohola, pa se je kljub temu odločil, da bo vozil osebni avtomobil v cestnem prometu, čeprav je pred tem užival alkoholne pijače, česar tekom celotnega postopka niti ni zanikal in je tako privolil v nastanek prepovedane posledice, to je storitev prekrška, kar pomeni, da mu je storitev prekrška dokazana tudi v subjektivnem smislu in mu je mogoče očitati ravnanje z eventualnim naklepom.

12. Utemeljeno pa pritožba sodišču prve stopnje očita, da obdolženemu napačno očita, da je storil prekršek po petem odstavku 37. člena ZPrCP v zvezi s tretjim odstavkom 37. členom ZPrCP. Sodišče prve stopnje dokazanosti tega prekrška utemeljilo le s povzetkom opisa dejanja, kot izhaja iz obdolžilnega predloga ter obrazložitve, da se obdolženec sicer ni spomnil okoliščin v zvezi s samo prometno nesrečo, da pa ugotovitve jasno in nesporno izhajajo iz ugotovitev policista M. V., fotografij kraja prometne nesreče, skice in zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče. 13. Tretji odstavek 37. člena ZPrCP določa, da mora voznik na smernem vozišču brez označenih prometnih pasov voziti po desni strani smernega vozišča na takšni oddaljenost od njegovega roba, da poteka promet varno in neovirano. Gre za splošno pravilo, da morajo vozniki voziti po desni strani ceste. Namen tega pravila je preprečiti trčenja z nasproti vozečimi vozili ali s kolesarji in pešci, ki se gibajo ob desni strani oz. desnem robu vozišča. Obdolžencu se v predmetni zadevi ne očita, da bi vozil preblizu desnega roba vozišča oziroma, da bi vozil po levi strani, temveč da po tem, ko je pripeljal iz kratkega ravninskega dela cesta, ki preide v oster levi ovinek po klancu navzgor, ni zavil levo, ampak je zapeljal naravnost izven cestišča. Tak opis ravnanja po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja prekrška po tretjem odstavku 37. člena ZPrCP, temveč bi kvečjemu lahko šlo za očitek vožnje z neprilagojeno hitrostjo, kar pa se obdolžencu v predmetni zadevi ne očita, niti iz obdolžilnega predloga ne izhajajo dejstva in okoliščine, s katerimi bi bilo mogoče obdolžencu očitati tak prekršek (okoliščine, kateri bi moral prilagoditi hitrost vožnje). Pritožbi je zato bilo potrebno v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da je postopek o prekršku zaradi prekrška po petem odstavku 37. člena v zvezi s tretjim odstavkom 37. člena ZPrCP ustavi iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, saj dejanje, kot je opisano, ne predstavlja kršitve pravila, kot se ga očita obdolžencu.

14. Sodišče prve stopnje pa je štelo, da je obdolžencu dokazan tudi prekršek po petem odstavku 33. člena ZPrCP, ki določa, da se z globo 120,00 EUR kaznuje za prekršek voznik ali potnik, ki ravna v nasprotju z določbo prvega odstavka tega člena, ki določa, da morajo med vožnjo biti osebe v motornem vozilu na vseh sedežih, kjer so vgrajeni varnostni pasovi, pripete na način, ki ga je predvidel proizvajalec vozila glede na konstrukcijo zadrževalnega sistema. Sodišče prve stopnje je pri tem sledilo izpovedbi policista M. V., ki je izpovedal, da je pri ogledu videl, da sta bila oba varnostna pasova zategnjena, kar po izpovedbi priče pomeni, da je obdolženca dobesedno katapultiralo v vetrobransko steklo, na neuporabo varnostnega pasu pa po mnenju policista kažejo tudi same poškodbe, ki jih je obdolženec utrpel v tem dogodku. Zagovornik utemeljeno izpostavlja, da iz nobene fotografije s kraja dogodka ni razvidno, v kakšnem položaju sta bila varnostna pasova voznika in sovoznika in da glede tega, ali je obdolženec med vožnjo uporabljal varnostni pas, ni na voljo nobenih drugih dokazov, razen izpovedbe policista o tem, v kakšnem položaju je zaznal varnostna pasova, pri čemer pa gre zgolj za domneve policista o tem dejstvu, ki ga je laično povezoval tudi z ugotovljenimi poškodbami, ki jih je utrpel obdolženec v tem dogodku, kar pa ne zadošča za utemeljeno sklepanje, da je obdolžencu storitev tega prekrška v celoti dokazana. Glede na to, da je obdolženec po trčenju v travnato brežino sam izstopil iz vozila je namreč povsem mogoča, da se je pred tem tudi sprostil varnostni pas, ki se je pri tem vrnil v prvotni položaj, samih poškodb, ki jih je obdolženec utrpel v tem dogodku, pa sodišče ni podrobneje raziskovalo. Tudi sicer bi za ugotavljanje teh okoliščin sodišče potrebovalo pomoč ustreznih izvedencev, takih dokazov pa v spisovnem gradivu ni. Ker tako na podlagi razpoložljivih dokazov ni mogoče z gotovostjo sklepati, da obdolženec med vožnjo motornega vozila ni bil pripet z varnostnim pasom, je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi ugodilo in postopek o prekršku zaradi kršitve prvega odstavka 33. člena ZPrCP-1 ustavilo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1. 15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v točkah I/2 in I/3 izreka tako, da je postopek o prekršku za prekrška po petem odstavku 37. člena in petem odstavku 33. člena ZPrCP ustavilo, posledično pa je spremenilo tudi II. točko izreka tako, da se obdolžencu izreče glavna sankcija globa v višini 600,00 EUR in stranska sankcija 8 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije zaradi storitve prekrška po 2. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, ter III. točko izreka, saj je glede na sprejeto odločitev pritožbenega sodišča obdolženec dolžan plačati za 24,00 EUR nižjo sodno takso (deveti odstavek 163. člena ZP-1).

16. Ker je zagovornik s pritožbo delno uspel, pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 147. člena ZP-1 obdolžencu ni naložilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Sicer pa je pritožbeno sodišče na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 odločilo, da stroški postopka o prekršku, ki se nanašajo na prekrška, za katera je bil postopek ustavljen in jih je mogoče ločiti od preostalih stroškov, bremenijo proračun.