Jedro

Pri ukinitvi delovnega mesta ali konkretne linije oz. tehnološkega postopka, kot se to nanaša na tožnikov primer, gre za novo organizacijo poslovanja, ki ima naravo poslovne odločitve delodajalca, v katero sodišče ne more posegati. Sodišče lahko preizkuša le, če je z ukinitvijo delovnega mesta oz. posameznih opravil v njegovi sestavi dejansko prenehala potreba po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ali pa je bila takšna ukinitev zgolj navidezna. V konkretnem primeru ni šlo za ustvarjanje fiktivnih razlogov za prenehanje potreb po delu tožnika iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnik tudi ni bil diskriminiran. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prve alineje prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožb a se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 21. 3. 2013 nezakonita (I/1. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v vsa zavarovanja ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati plačo in druge prejemke v zvezi z delom, kot če bi delal, ter mu po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, ter mu obračunati in izplačati vse pripadajoče regrese za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 8 dneh pod izvršbo (I/2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je glede stroškov odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo (razen v delu odločitve o stroških v II. točki izreka, ki se nanašajo na toženo stranko) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in sprem.), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in sprem.) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da bi moralo sodišče zaslišati vse predlagane priče, tj. A.A. in B.B., ki bi izpovedala, kako je opravljal delo v furanski tehnologiji. Sodišče bi moralo naložiti toženi stranki, da predloži vse akte, vključno s sistemizacijo delovnih mest. Vodja obrata C., D.D. je izpovedal, da so naročila začela upadati od leta 2009 dalje in da se že dve leti ne ukvarjajo več s furanom. Po sodni praksi je pomemben čas, ko se delodajalec seznani z razlogi odpovedi in ne šele takrat, ko sprejme o tem odločitev. Sodišče je pri presoji izhajalo iz zapisnikov sindikata E. z dne 14. 2. 2013 in 3. 4. 2013, katerim je tožnik oporekal, da nista verodostojna. Meni, da je podana odpoved prepozno in po izteku 6-mesečnega prekluzivnega roka iz določbe šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in sprem.). Tožena stranka bi morala predložiti seznam delavcev v C., iz katerega bi bilo jasno razvidno, da je na delovnem mestu livarski pomočnik - pomočnik formar ročni zaposlenih več delavcev. Tako bi se lahko izkazalo, da tožena stranka dejansko ni ukinila tega delovnega mesta. Sodišče je slepo sledilo navedbam tožene stranke o ukinitvi furanske tehnologije, kar naj bi povzročilo poslovni razlog. Izmenovodja v obratu C., F.F. je izpovedal, da je tožnik delal na tem delovnem mestu, ker naj bi bilo takšno delo najbolj primerno glede na njegove zdravstvene omejitve, poleg tega pa tako kot ostali delavci tudi na strojnem formanju, ročnem brušenju in pri izdelavi jeder. To pomeni, da je tožnik delal tudi na takšnih opravilih, na katerih se je izkazala potreba po delu. V pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 12. 2006 je naveden opis del in nalog tožnika. Iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da je delal le na furanu, temveč je izvajal vsa dela, ki so se pojavljala. Sodišče je protispisno ugotovilo, da je bila furanska linija v C. prenesena v G.. V tem obratu so se izdelovali večji kosi in večje serije ulitkov kot v C.. V tej zvezi je D.D. izpovedal, da se v G. še vedno izdelujejo manjši ulitki oz. manjše serije ulitkov. Protispisna je ugotovitev sodišča, da je B.B. delal na istem delovnem mestu kot tožnik. Po izpovedbi F.F. so formarji ročni najbolj izkušeni delavci. Tožnik ni izvajal tega dela, temveč opravila pomočnika. Še vedno meni, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo zato, ker je v prejšnjem sporu uspel in bil reintegriran. Tožena stranka je v času odpovedi pogodbe premeščala določene delavce v brusilnico in talilnico. Ker so bili tudi v C. premeščeni drugi delavci, bi sam lahko opravljal takšna dela. Sodišče je delavcu H.H. podaljšala pogodbo o zaposlitvi za določen čas še za eno leto. Tožena stranka je poslala tožnika na zdravniški pregled med zdravljenjem z namenom, da ne bo izpolnjeval posebnih zdravstvenih zahtev za premestitev na drugo delovno mesto. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Izpodbijana odpoved je bila podana pravočasno znotraj 6-mesečnega zakonskega roka, ki je pričel teči od ukinitve furanske linije dne 18. 10. 2012 dalje. Na delovnem mestu formar ročni - pomočnik je bilo zaposlenih več delavcev, vendar ti dejansko nikoli niso neposredno delali na furanski liniji. Navedeno delovno mesto ne definira tehnologije. Tožnik je predlagal zaslišanje priče I.I., vendar je navedeni potrdil, da je tožnik primarno delal skupaj z bratom B.B. na furanski tehnologiji. Tožnika v ničemer ni diskriminirala v primerjavi z ostalimi delavci, saj mu je odpovedala pogodbo zgolj iz poslovnih razlogov zaradi zmanjšanega poslovanja v obratu C.. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenega nasprotja med posameznimi izpovedbami in podatki iz predloženih listin, kot to zmotno opozarja pritožba v zvezi z izpovedjo vodje obrata D.D.. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, katere dokaze je štelo za pomembne in obrazložilo, zakaj določene dokazne predloge ni sprejelo. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika še odgovarja: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 21. 3. 2013 redno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu livarski pomočnik - pomočnik formar ročni, šifra delovnega mesta ... v obratu C.. Pred tem je direktor tožene stranke dne 18. 10. 2012 sprejel sklep o ukinitvi postopka formanje ročno - furan ter o izklopu mikserja za furanske mešanice, s čimer je bil dokončno ukinjen navedeni tehnološki postopek. Tožena stranka se je zaradi zmanjšanega poslovanja v posledici gospodarske krize v gradbeništvu odločila za spremembo strategije trženja izdelkov C. tako, da je iz dosedanjih malih in srednjih serij ulitkov, težkih povprečno 50 kg, prešla na proizvodnjo večje serije ulitkov, povprečno težkih 500 ali več kilogramov. Od ukinitve te linije je tožnik opravljal le pomožna dela čiščenja in pospravljanja v obratu, kar so izvajali sproti ostali zaposleni. Tožena stranka je iskala možnosti za njegovo prerazporeditev na druga ustrezna dela, vendar zaradi zdravstvenih omejitev pri tožniku ustreznih možnostih ni našla. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo izpodbijano odpoved in ugotovilo, da je bila zakonita. Pritožbeno sodišče se s takšno ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča v celoti strinja.

V konkretnem primeru je pravna podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika v določbi 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Vendar delodajalec lahko skladno z določbo drugega odstavka 88. člena ZDR odpove delavcu pogodbo le v primeru, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji poslovnega razloga vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Na delodajalcu je dokazno breme, da je poslovni razlog utemeljen. V tej zvezi sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga preizkuša le, če je ta v resnici podan in da ne gre zgolj za navidezni razlog ter rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to določa 6. člen ZDR.

V tej zvezi gre tudi pri ukinitvi delovnega mesta ali konkretne linije oz. tehnološkega postopka, kot se to nanaša na tožnikov primer, za novo organizacijo poslovanja, ki ima naravo poslovne odločitve delodajalca, v katero sodišče ne more posegati. Vendar pa sodišče lahko preizkuša, če je z ukinitvijo delovnega mesta oz. v njegovi sestavi posameznih opravil dejansko prenehala potreba po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ali pa je bila takšna ukinitev zgolj navidezna. V konkretnem primeru se je tožnik na navidezno ukinitev delovnega mesta oz. opravila tehnološkega postopka formanje ročno - furan skliceval ves čas postopka, na to opozarja tudi v pritožbi, poleg tega pa ves čas trdi, da je njegova odpoved posledica prejšnjega spora, v katerem je uspel in bil reintegriran nazaj k toženi stranki.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da se je tožena stranka po sklepu direktorja z dne 18. 10. 2012 odločila, da zaradi pomanjkanja naročil za izdelke C. spremeni proizvodnjo in preide na izdelovanje večjih serij ulitkov, ker dosedanji tehnološki postopek formanje ročno - furan temu za to ni zadostoval. V tej posledici je tožena stranka izklopila tudi mikser za furanske mešanice. Priči F.F. in D.D. sta potrdili, da v spornem času naročil za izdelke, povezanih z mešalcem za furanske mešanice, ni bilo več toliko, pri čemer so imeli v obratu G. zmogljivejše stroje z veliko večjo kapaciteto, na takšnih strojih pa so začeli izdelovati težje ulitke v večjem obsegu. Zato je tožena stranka investirala v nabavo večjih strojev v G. in opustila delovanje manjših strojev v C., kjer je delal tožnik.

V tej zvezi je zmotno opozarjanje pritožbe na izpoved delavca I.I., saj ta ni potrdil, da je tožnik v letu 2012 skupaj z njim delal na strojnem formanju - sveži pesek in ne furanu. Dejansko je I.I. izpovedal, da sta bila s tožnikom sodelavca, vendar nista delala na istih delih, saj je bil I.I. pripravljalec peska, tožnik pa pomočnik formar ročni, ki je delal tudi z bratom B.B.. Vendar tožnik zaradi zdravstvenih omejitev, ker zaradi poškodbe kolena ne sme prenašati bremen na neravnem terenu, težjih od 5 kg (zdravniško spričevalo z dne 6. 1. 2012), ni mogel opravljati dela tako na svežem ročnem formanju kot na strojnem formanju - sveži pesek, ki se izvajata v C.. Glede tega je nadrejeni delavec F.F. obrazložil, da je delavec pri opravilih ročnega formanja neprestano v gibanju in uporablja ročni pnevmatski nabijalec teže 7 kg, pri čemer znaša višina livarskega okvirja 35 cm, v tej zvezi pa je potrebno obvladovati livarski okvir in hkrati imeti pnevmatski nabijalec ves čas v rokah. Na takšnem delovnem mestu se je tožnik predhodno tudi poškodoval. Zato tožena stranka ni imela možnosti, da bi tožnika ob odpovedi prerazporedila na takšna dela, poleg tega pa tudi ne na opravila čistilca v strojnem oddelku, ki je bilo sicer v spornem času prosto, vendar tožnik skladno z ugotovitvami zdravniškega pregleda z dne 28. 1. 2013 ni izpolnjeval pogojev za zasedbo navedenega delovnega mesta.

Vsa tako ugotovljena dejstva tudi po presoji pritožbenega sodišča niso pomenila ustvarjanje fiktivnih razlogov za prenehanje potreb po delu tožnika iz pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega tožnik skladno s trditvenim bremenom ni izkazal, da je bil pri toženi stranki kakorkoli diskriminiran oz. da je bila posledica njegove odpovedi v tem, ker je uspel v drugem delovnem sporu in bil reintegriran na delo k toženi stranki.

Neutemeljena je pritožba, da je bila v konkretnem primeru podana odpoved po izteku 6-mesečnega roka iz določbe 6. odstavka 88. člena ZDR. Pritožbeno sodišče navaja, da delodajalec ni dolžan, da poda delavcu odpoved pogodbe takoj, ko ugotovi zmanjšano poslovanje, saj je povsem logično, da poskuša pred odpuščanjem delavcev izvesti različne ukrepe. Poleg tega ni mogoče zatrjevati, da bi delodajalec moral podati odpoved že ob prvih znakih težav pri poslovanju. Ravnanje delodajalca, da še naprej obdrži svojo dejavnost in zaposlene delavce, za katere ugotovi, da nimajo dovolj dela, ne more iti v njegovo škodo oz. da bi se zaradi tega štelo, da je zamudil prekluzivni rok, v katerem mora delavcem podati odpovedi. V tej zvezi je pomembno, da začne teči takšen rok od takrat, ko se delodajalec dejansko odloči, da bo zaradi ukinitve dejavnosti oz. drugačne organizacije dela podal delavcem odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je v tožnikovem primeru začel teči takšen rok z dnem 18. 10. 2012, ko je direktor ukinil furansko linijo v obratu C., v kateri je tožnik skladno s pogodbo o zaposlitvi opravljal delovne zadolžitve. Glede tega tudi ni pomembno, če je tožena stranka premeščala druge delavce iz različnih obratov oz. določenim delavcem podaljševala pogodbe za določen čas, saj je potrebno upoštevati dejstvo, da je šlo pri takšnem ravnanju za začasne ukrepe delodajalca, ki ne vplivajo na odločitev o trajnem prenehanje potreb po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).