Jedro

Presoja pravilnosti vročanja sodbe sodišča prve stopnje obdolžencu.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. D.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sklepom z dne 15.02.2001 je Višje sodišče v Ljubljani zavrglo kot prepozno pritožbo, ki jo je obsojenčev zagovornik vložil zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 24.11.2000, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ ter obsojen na kazen sedem mesecev zapora in oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik dr. S.M. iz L., je dne 15.06.2001 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni pravnomočni sklep tako, da se pritožba obs. D.D. ne zavrže kot prepozna.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da je zahteva zagovornika obs. D.D. neutemeljena. Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija odločitev o zavrženju pritožbe obsojenca zoper sodbo sodišča prve stopnje, ker je obsojeni oziroma njegov zagovornik zamudil 8-dnevni rok za pritožbo. To stori s trditvijo, da obsojenec ni prejel sodbe dne 27.12.2000, kot trdi sodišče, saj je takrat sodbo prejel njegov oče in tudi podpisal povratnico. Uveljavljanje te okoliščine v zvezi z ugotovitvijo sodišča, kdaj je prejel obsojeni sodbo sodišča prve stopnje, pomeni izpodbijanje sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je ni konkretno opredelil in prav tako ne obrazložil. Ker je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na preizkus kršitev, na katere se sklicuje njen vložnik (1. odstavek 424. člena ZKP), tega razloga ni mogoče preizkusiti.

V ostalem je bistvo navedb zahteve za varstvo zakonitosti v trditvi, da je sodišče opravilo vročitev prvostopne sodbe v nasprotju z določbami 118. člena ZKP. Sodbo je sprejel obsojenčev oče D.D., ki stanuje na istem naslovu.

Po določbi 2. odstavka 120. člena ZKP je obdolžencu, ki nima zagovornika, treba osebno vročiti med drugim tudi sodbo. Način vročanja sodbe urejajo določbe 118. člena ZKP, ki v prvi vrsti zahtevajo neposredno vročitev. Če osebna vročitev ni mogoča, dovoljujejo posredno vročitev ob pogojih, da vročevalec poizve, kdaj in kje bi mogel naslovnika najti in da mu pusti pri kateri od oseb, omenjenih v 119. členu ZKP, pismeno sporočilo, naj bo ob določeni uri v svojem stanovanju ali na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če vročevalec tudi potem ne najde naslovnika, lahko pisanje med drugim izroči kateremu od njegovih odraslih družinskih članov, ki je pisanje dolžan sprejeti. S tem se šteje, da je vročitev opravljena (118. člen v zvezi s 1. odstavkom 119. člena ZKP).

Iz kazenskega spisa je razvidno, da obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel zagovornika. Poštna povratnica, ki je priložena spisu, izkazuje, da je vročevalec pustil obvestilo za dne 23.12.2000 in dne 27.12.2000. Iz povratnice nadalje sledi, da je vročitev prvostopne sodbe bila opravljena dne 27.12.2000 in da je na njej podpisan obsojenec. Vročevalec namreč na povratnici ni zapisal, da je opravil nadomestno vročitev in da je sodbo vročil obsojenčevemu očetu. Vročitev, ki je razvidna iz podatkov povratnice, je tedaj bila opravljena v skladu z določbami 118. člena ZKP. Položaj pa se glede na postopanje vročevalca ne bi spremenil niti v primeru, če bi bilo izkazano, da je prvostopno sodbo sprejel obsojenčev oče. Takšno vročitev bi bilo v skladu z določbami 118. člena in 1. odstavka 119. člena ZKP šteti kot pravilno opravljeno. Pri tem navedbe, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti opozarja na vročanje sodbe, ki je bilo v času, ko je zagovornik že vložil pritožbo, niso odločilne. Z očitkom, da obsojenec ni imel možnosti, da bi prisostvoval zadnji glavni obravnavi, da se je poravnal z oškodovanko in da slednja ni hotela, da bi bil obsojen na zaporno kazen, zahteva napada pravnomočno sodbo. Zato teh navedb pri odločanju o zahtevi, s katero njen vložnik izpodbija pravnomočni sklep o zavrženju pritožbe, ni mogoče upoštevati.

Ker je sodba sodišča prve stopnje bila pravilno dne 27.12.2000 vročena obsojencu in ker jo je njegov zagovornik vložil dan po izteku 8-dnevnega pritožbenega roka, je odločitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa o zavrženju pritožbe kot prepozno vložene zakonita. Zato zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. D.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 95. člena ZKP, višina povprečnine pa je odmerjena z upoštevanjem trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca.