Jedro

Nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni, ki je sicer pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, izplačuje delavcu v breme zavoda neposredno delodajalec. Sodišče je zato neutemeljeno naložilo zavodu, da mora sporno nadomestilo plače mimo delodajalca neposredno izplačati tožniku.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 1501-131/2006-LJ/4 z dne 18. 4. 2007 in z dne 16. 7. 2007 ter za neposredno plačilo nadomestila plače za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni v času od 1. 1. 2005 do 14. 2. 2006. Ker je bil tožnik v tem času v delovnem razmerju, je presodilo, da lahko plačilo spornega nadomestila uveljavlja le od delodajalca, ne pa tudi neposredno od tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo, odpravilo navedeni zavrnilni odločbi tožene stranke in toženi stranki naložilo, da tožniku izplača sporno nadomestilo. Presodilo je, da bi bilo neskladno z ureditvijo pravic v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) z vidika ustavne pravice do socialne varnosti pa najmanj vprašljivo, če zavarovanec tudi v primeru, da iz objektivnih razlogov plačila nadomestila plače za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni ne bi mogel uveljaviti pri delodajalcu, ne bi imel možnosti neposrednega uveljavljanja plačila nadomestila pri toženi stranki.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožene stranka revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. V njej se sklicuje na ureditev plačila nadomestila za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR) in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja ter navaja, da veljajo določbe o plačilu teh nadomestil s strani delodajalca, ob refundaciji izplačil delodajalcem s strani tožene stranke, tudi za primere delodajalčeve insolventnosti, pa tudi za primer prenehanja delodajalca v insolvenčnih postopkih, z vstopom v njegove obveznosti jamstvenega in preživninskega sklada ter aktivnih družbenikov. Navaja, da bi bili sicer delavci, ki so odsotni z dela zaradi bolezni, glede plačila denarnih prejemkov v neenakopravnem položaju z delavci, ki jim delodajalec ne izplačuje plač.

4. Tožnik je v odgovoru na revizijo predlagal njeno zavrnitev in navajal, da je izpodbijana sodba izdana tudi na podlagi splošne določbe 2. člena Ustave RS, da je Republika Slovenija pravna in socialna država.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena izpodbijana sodba, v reviziji ni niti navedla in ne obrazložila. Zato z vidika tega revizijskega razloga sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. ZZVZZ obravnava nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela, kolikor to nadomestilo bremeni sredstva Zavoda za zdravstveno zavarovanje, to je tožene stranke, kot pravico zavarovanca (28. člen). V tem smislu obravnava tudi primere, ko zavarovanec med začasno zadržanostjo od dela ni upravičen do nadomestila, oziroma se mu plačilo nadomestila začasno zadrži (35. člen). Ker načina izplačevanja nadomestila ZZVZZ posebej ne ureja, bi ob taki ureditvi sicer prišla v poštev neposredna zaveza tožene stranke za izplačevanje nadomestil zavarovancem.

10. Za zaposlene zavarovance Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) v 137. členu nalaga delodajalcu, da delavcu enako kot plačo izplača tudi navedeno nadomestilo, s tem da to izplačilo izvede v breme zdravstvenega zavarovanja, to je tožene stranke, kolikor traja delavčeva odsotnost nad določenim obdobjem. Pravilno sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec s takim načinom izplačevanja nadomestila plače za čas zadržanosti delavca od dela iz zdravstvenih razlogov preko delodajalca zasledoval tekoče izplačevanje teh nadomestil, tako da bi bili zavarovanci, ki ne morejo delati zaradi bolezni, kar najmanj prizadeti pri tekočem zagotavljanju rednih prejemkov za preživljanje.

11. Tožena stranka je glede na določbe ZDR izplačevanje nadomestil uredila v svojih Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila – Ur. l. RS, št. 79/94-88/09). V drugem odstavku 229. člena Pravil je ugotovila, da nadomestila plač zaradi začasne zadržanosti od dela v breme tožene stranke svojim delavcem neposredno izplačujejo delodajalci. Hkrati je določila dokumentacijo in način refundiranja tako izplačanih nadomestil delodajalcem. Za druge zavarovance pa je bilo določeno, da se nadomestila izplačujejo neposredno zavarovancem najkasneje v 15 dneh po predložitvi ustreznih listin (peti odstavek 229. člena Pravil).

12. Sodišče je izdalo izpodbijano sodbo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: tožnik je bil zaposlen pri družbi S. d. o. o.; tožnik je bil dalj časa zadržan od dela zaradi bolezni in je imel v času od 1. 1. 2005 do 14. 2. 2006 pravico do ustreznega nadomestila plače; delodajalec tožniku ni izplačal nadomestila plače, ker je imel blokiran račun; zaradi delodajalčeve insolventnosti, zaradi katere je bil po izteku spornega obdobja tudi izbrisan iz sodnega registra, tožnik pri delodajalcu iz objektivnih razlogov ni mogel uveljaviti izplačila nadomestila plače, ki bi bilo sicer izplačano na račun tožene stranke.

Na gornje dejanske ugotovitve, ki med strankama niti niso bile sporne, je revizijsko sodišče vezano.

13. Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 81/2008 z dne 11. 5. 2010 zavrnilo podoben zahtevek zavarovanca – invalida do Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova plačila nadomestila plače invalidu zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Pri tem je ugotovilo, da so bili na podlagi drugega odstavka 139. člena ZPIZ/92 delodajalci dolžni invalidom II. in III. kategorije, ki so jih obdržali na delu, izplačevati tudi nadomestilo plače, ki jim je šlo iz naslova invalidnosti v breme zavoda (94. člen ZPIZ/92), s tem da je lahko delodajalec zahteval povračilo takih izplačil s strani zavoda na podlagi določb 142. člena ZPIZ/92. Poudarilo je, da take zakonske ureditve ni mogoče razumeti tako, da bi bil tudi zavarovanec upravičen zahtevati neposredno izplačilo nadomestila od zavoda, če mu tega ne izplača delodajalec. Presodilo je, „da ni pravne podlage, ki bi omogočala neposredno izplačilo nadomestila delavcu na podlagi njegovega zahtevka, torej brez oziroma mimo zahtevka delodajalca. Tega ne spremeni niti okoliščina, da tožniku delodajalec ni izplačeval ne plače, ne nadomestila plače“. Sodišče je ugotovilo, da ZPIZ/92 v takem primeru ne daje materialnopravne podlage za tožbo zavarovanca proti zavodu, s katero bi lahko zavarovanec zahteval nadomestilo plače, ki jo delodajalec sicer refundira pri zavodu. Kljub temu, da gre za pravico iz socialnega zavarovanja, ki je zavarovancu priznana pri zavodu, jo zavarovanec uresničuje pri delodajalcu, ne pa neposredno pri zavodu.

14. Ker je izplačevanje nadomestila plače zaradi zadržanosti od dela zaradi bolezni, ki je sicer pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, urejeno podobno, kot je bilo urejeno izplačevanje nadomestila plače zaradi invalidnosti II. in III. kategorije v ZPIZ/92, torej da to nadomestilo v breme tožene stranke neposredno izplačuje delodajalec, je sodišče druge stopnje neutemeljeno naložilo toženi stranki, da mora mimo delodajalca sporno nadomestilo plače neposredno izplačati tožniku, saj za tak direktni zahtevek tožnika do tožene stranke ni bilo pravne podlage. Tega ne spremeni niti dejstvo, da delodajalec plač in nadomestil ne izplačuje zaradi domnevne insolventnosti, niti prenehanje delodajalca zaradi izbrisa iz sodnega registra. Tožena stranka pravilno navaja, da v tem primeru pač vstopijo v njegov dolžniški položaj Jamstveni in preživninski sklad oziroma osebno odgovorni aktivni družbeniki.

15. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in ugodilno sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se kot zakonita in pravilna obdrži v veljavi zavrnilna sodba sodišča prve stopnje.