Jedro

Določba prvega odstavka 83. člena ZKP zahteva izločitev obvestil, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil (ne da bi bil) poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Točno takšno dejansko stanje sta ugotovili tudi nižji sodišči. Pri tem ni pomembno, ali je bila policija že dolžna poučiti (bodočega) osumljenca o pravicah na podlagi četrtega odstavka 148. člena ZKP ali ne. Vendar pa to še ne pomeni, da je podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana le, če se sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo dokazne prepovedi. To pa zahteva ne le presojo vprašanja, ali se sporni dokaz nahaja v spisu, ampak tudi presojo spoznavnega pomena spornega dokaza za obsodilno sodbo.

Domet varstva, ki ga zagotavlja privilegij zoper samoobtožbo, je treba razlagati skupaj z a) pravico do sodnega varstva zaradi kršitev človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave), in b) zahtevo, da se učinkovito varstvo zagotovi tudi v položajih, kadar oseba postane nosilec procesnih jamstev med zbiranjem obvestil ali med zaslišanjem, tj. ob spremembi statusa. Obe izhodišči sta neločljivo povezani s presojo t. i. ekskluzijskih zahtevkov, s katerimi se zagotavljata sodno varstvo in odprava posledic kršitev ustavno varovanih človekovih pravic in enakost orožij v (pred)kazenskem postopku.

Učinkovito sodno varstvo je v teh položajih možno zagotoviti le naknadno, sodišče pa je v kazenskem postopku odvisno od podatkov, ki jih posredujejo organi (pred)kazenskega postopka in obdolženec. Učinkovito sodno varstvo - zlasti pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih - je zato mogoče le, če so dejanja organov (pred)kazenskega postopka vestno, pravočasno in skrbno protokolirana. To nalogo pri zbiranju obvestil od osumljenca ali drugih oseb zagotavlja policija s pripravo uradnih zaznamkov, ki morajo - poleg vsebine izjave, osebnih podatkov osebe (osumljenca) in osebnih podatkov uradne osebe - vsebovati tudi dovolj podatkov, da lahko sodišče presodi, v katerem časovnem trenutku so bili policisti dolžni osebo poučiti o jamstvih, ki ji gredo po četrtem odstavku 148. člena ZKP. V dolžnosti skrbnega protokoliranja zbiranja obvestil se zrcali pomen privilegija zoper samoobtožbo kot jamstva, ki varuje posameznika, ko je v osebnostno podrejenem položaju že zaradi samega dejstva, da z njim opravlja razgovor policist v okviru preiskovalnega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je obsojenega A. B. spoznalo za krivega storitve neprimernega poskusa kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. in 35. členom KZ-1 ter mu izreklo pogojno obsodbo, z določeno kaznijo šest mesecev zapora ter s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter sodno takso v skupni višini 126,00 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 144,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in spremeni izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno, da razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina se v odgovoru na zahtevo v zvezi z vložnikovimi očitki o kršitvah obsojenčevih pravic do obrambe, ki se nanašajo na zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče A. C. ter izločitev uradnega zaznamka z dne 12. 7. 2017, pridružuje razlogom nižjih sodišč. Glede na nadaljnjo ugotovitev, da vlagatelj pod videzom preostalih zatrjevanih določb kazenskega postopka ter kazenskega zakona problematizira le v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje, meni, da uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

4. Sodišče je z zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva seznanilo obsojenčevega zagovornika, ki je podal izjavo, v kateri je vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti. Obsojencu je Vrhovno sodišče zahtevo skušalo vročiti na naslov njegovega stalnega prebivališča, ki je hkrati naslov, ki ga je navedel zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar neuspešno.

B.

O kršitvi 29. člena Ustave RS zaradi zavrnitve dokaznega predloga

5. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej zatrjuje kršitev pravice do obrambe, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker je zavrnilo dokazni predlog obsojenčeve obrambe za zaslišanje policista A. C. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je zaslišanje priče pomembno za raziskovanje bistvenih okoliščin zadeve, to je ugotavljanje sosledja dogodkov v kritični noči 3. 4. 2017, vloge posameznih kriminalistov in policistov pri opravljenih dejanjih, navedeno pa je relevantno za ugotavljanje statusa obsojenca v času, ko je bil z njim opravljen t. i. detajlni razgovor ter v zvezi s tem predlagano izločitev dokazov. Sodišču očita, da je vnaprej vrednotilo dokaz in ocenjevalo, kaj bi navedena priča lahko povedala oziroma je izpovedbo ene priče, ki je bila za postopek in dokazovanje tez obrambe pomembna, nadomestilo z izpovedbo druge priče, kar je glede na skopost priče A. P. problematično. Sodišču očita še kršitev načela enakosti orožja, ker je zaslišalo s strani tožilstva predlagano pričo, ne pa tudi priče, ki jo je predlagala obramba.

6. Sodišče prve stopnje je odločilo, da navedenega dokaznega predloga ne bo izvedlo, ker so bila dejstva in okoliščine, o katerih bi izpovedala priča, že razjasnjene z izvedenimi dokazi, saj je bil v postopku glede istih okoliščin kot priča zaslišan A. P. Navedeni obrazložitvi zavrnitve dokaznega predloga je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Strinjalo se je, da zaslišanje priče A. C., ki je bil skupaj z A. P. v policijski patrulji, ki je kritičnega večera izsledila, ustavila ter pridržala prodajalca prepovedane droge, torej A. B. in K. R., zoper katera je obsojeni A. B. podal kazensko ovadbo storitve kaznivega dejanja ropa na njegovo škodo, k dodatni razjasnitvi dejanskega stanja ne bi prispevalo. Dejstvo, ki ga je obramba želela dokazovati s predlaganim dokazom, se je namreč dokazovalo z zaslišanjem več ostalih policistov, omenjenega policista A. P., ki je bil v patrulji s predlagano pričo A. C. ter zaslišanjem policistov P. G., ki je sprejel na zapisnik obsojenčevo kazensko ovadbo, ter B. B. in A. Š., ki sta z obsojencem opravljala t. i. detajlni razgovor ter na njegovi podlagi sestavila sporni uradni zaznamek z dne 12. 7. 2017. Sodišče je časovno sosledje dogodkov ugotavljalo tudi na podlagi uradnih zaznamkov o izjavi osumljenih K. R. in A. B. ter zapisnikov o zasegu predmetov, iz katerih - tako pravnomočna sodba - izhaja časovna opredelitev podanih izjav oziroma opravljenih zasegov.

7. V skladu z določbo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, med drugimi pravicami zagotovljeno tudi izvajanje dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave ). To pravico obdolženec uresničuje z dokaznimi predlogi, katere pa nikakor ni mogoče razumeti tako, da bi bila ta kršena vsakič, ko sodišče zavrne dokazni predlog obrambe1. Sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov sámo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo. Po ustaljeni sodni praksi sme sodišče zavrniti dokazni predlog tudi, če oceni, da je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, če je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo2. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišči prve in druge stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem priče A. C. obsojencu nista kršili njegovih pravic, ki mu jih zagotavlja 29. člen Ustave. Odločilno dejstvo, ki ga je obramba želela dokazovati s predlaganim dokazom, je sodišče, kot navedeno, ugotavljalo na podlagi več drugih, v prejšnji točki navedenih dokazov. Argumentacija nižjih sodišč glede zavrnitve dokaznega predloga, kot je povzeta zgoraj, je tako ob upoštevanju vloge, ki jo je predlagana priča imela v kritičnem večeru, tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumna, saj izvedba predlaganega dokaza ne bi v ničemer dodatno prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja, zato se očitek o kršitvi pravice do obrambe izkaže kot neutemeljen.

O kršitvi določb kazenskega postopka zaradi opiranja na nedovoljeni dokaz

9. Vložnik v zahtevi trdi tudi, da izpodbijana sodba temelji na nedovoljenem dokazu, ker naj bi bil uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 12. 7. 2017 pridobljen s kršitvijo privilegija zoper samoobtožbo, nedovoljeni pa so tudi vsi dokazi, pridobljeni na podlagi obsojenčevih izjav in drugih navedb v tem uradnem zaznamku. Meni, da je policija v času, ko je z obsojencem opravljala t. i. detajlni razgovor, katerega vsebina je povzeta v navedenem uradnem zaznamku, že razpolagala z informacijami in sumom, da naj bi obsojenec storil v tem postopku obravnavano kaznivo dejanje. Vložnik opozarja, da v spisu ni podatka o času opravljanja detajlnega razgovora, niti točne vsebine obsojenčeve izjave, ter da iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta bila roparja pridržana ob 22. uri, torej še pred t. i. detajlnim razgovorom, povzetim v spornem uradnem zaznamku, kar po presoji vložnika logično predpostavlja, da je bilo dejanje naznanjeno že pred tem. T. i. detajlni razgovor zato po mnenju vložnika ni bil namenjen preiskovanju kaznivega dejanja ropa, pri katerem je imel obsojenec vlogo oškodovanca, temveč namenskemu zbiranju informacij od obsojenca, ki so bile zanj - takrat že kot osumljenca dejanja po 186. členu KZ-1 - obremenilne, ne da bi ga policisti pred tem poučili o njegovih pravicah, zlasti pravici do molka in drugih jamstvih privilegija zoper samoobtožbo. Informacije so problematične tako zaradi vsebine njegove izjave kot tudi zaradi vsebine, ki jo je policistu na svojem telefonu med tem razgovorom pokazal obsojenec.

10. Uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 12. 7. 2017 sta zapisala in podpisala policista B. B. in A. Š., ki sta z obsojencem v večernem času dne 3. 4. 2017 opravljala t. i. detajlni razgovor v zvezi s kaznivim dejanjem ropa, ki ga je kot oškodovanec dejanja naznanil obsojenec. Iz uradnega zaznamka izhaja naslednja vsebina izjave obsojenca: da ni znal opredeliti podatkov o nakupu osebnega vozila oziroma je vedel povedati samo znamko, tip in barvo vozila; da ni vedel povedati števila prevoženih kilometrov, prostornine motorja in tipa goriva; ni vedel opredeliti točnega letnika izdelave vozila, kar pa je - tako v uradnem zaznamku - pri nakupu rabljenega vozila za kupca zagotovo zelo pomembno. Prav tako ni pojasnil, zakaj je vozilo kupoval na odročnem kraju, neosvetljenem in oddaljenem od glavnih cest. Policistu B. B. je pokazal zaslon mobilnega telefona s podatki o klicih s številko ... z dne 3. 4. 2017, ki jih je - tako uradni zaznamek - obsojenec po podaji kazenske ovadbe izbrisal, kar je bilo kasneje ugotovljeno s preiskavo elektronske naprave.

11. Vložnik zatrjuje, a) da je bila izjava obsojenca, zapisana v uradnem zaznamku z dne 12. 7. 2017, pridobljena s kršitvijo privilegija zoper samoobtožbo, ker policisti obsojenca pri tem razgovoru niso poučili po četrtem odstavku 148. člena ZKP, in b) da je sodišče oprlo obsodilno sodbo na vsebino uradnega zaznamka.

12. Sodišče prve stopnje se je do zatrjevane kršitve privilegija zoper samoobtožbo ter s tem povezanega predloga za izločitev dokazov opredelilo v 4. točki obrazložitve, Kot navedeno, je sodišče prve stopnje predlog za izločitev uradnega zaznamka zavrnilo na podlagi izpovedbe priče B. B., zapisnikov o sprejemu ustne ovadbe, zapisnikov o zasegu predmetov (obsojencu, R. in B.), in uradnih zaznamkov o izjavah, ki sta ju B. in R. podala kot osumljenca. Iz navedenega je sklepalo, da je bil razgovor z obsojencem opravljen pred razgovori s takrat osumljenima R. in B. in torej pred trenutkom, ko se je - po ugotovljenem dejanskem stanju - preiskovanje glede dejanja po 186. členu KZ-1 osredotočilo na obsojenca. Takšnim razlogom sodbe sodišča prve stopnje je v točkah 8 do 15 obrazložitve v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je pritrdilo stališču, da do kršitve privilegija zoper samoobtožbo zato ni prišlo.

13. Ob presoji utemeljenosti zatrjevanih kršitev je potrebno najprej pojasniti, da je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga ugotovita nižji sodišči. Vložnikove navedbe, s katerimi izpodbija verodostojnost izpovedbe B. B., pomenijo uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je mogoče na prvem mestu ugotoviti, da je uradni zaznamek z dne 12. 7. 2017 - ne glede na poimenovanje - po svoji vsebini uradni zaznamek o izjavi osebe, ki je v zvezi z obravnavanim dogodkom kasneje pridobila status osumljenca. Določba prvega odstavka 83. člena ZKP zahteva izločitev obvestil, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil (ne da bi bil) poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Točno takšno dejansko stanje sta ugotovili tudi nižji sodišči. Pri tem ni pomembno, ali je bila policija že dolžna poučiti (bodočega) osumljenca o pravicah na podlagi četrtega odstavka 148. člena ZKP ali ne.3 Zato ima vložnik prav, ko zatrjuje, da bi bilo treba uradni zaznamek z dne 12. 7. 2017 izločiti iz spisa.

15. Vendar pa to še ne pomeni, da je podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana le, če se sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo dokazne prepovedi. To velja tudi, če se sodišče opre na izjavo, ki jo poda (kasnejši) osumljenec pri zbiranju obvestil. Ker prvi odstavek 83. člena ZKP zahteva izločitev uradnega zaznamka, ne glede na to, ali je izjava pridobljena s kršitvijo privilegija zoper samoobtožbo, ali ne, je treba presojo kršitve dokazne prepovedi šele opraviti - v okviru zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka.

16. Vrhovno sodišče se je pri presoji kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP oprlo na odločbo Ustavnega sodišča Up-62/98 z dne 1. 7. 1999, ki je prva vzpostavila merila presoje učinkov kršitev dokaznih prepovedi v (pred)kazenskem postopku na obsodilno sodbo. Iz navedene odločbe je razvidno stališče, da ni pomembno le, ali je bila zaradi tega, ker uradni zaznamek ni bil izločen, obsojencu kršena kakšna ustavna pravica, temveč tudi, ali sodba temelji na takšnem dokazu. Pomembna je presoja, ali je ravnanje državnih organov v predkazenskem postopku, s katerim so kršene ustavne pravice obsojencev, v (spoznavni) vzročni zvezi z obsodilno sodbo. Takšne presoje ne preprečujeta ne drugi odstavek 18. člena ZKP, ne 8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP. Oba zahtevata presojo, ali se sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo dokaznih prepovedi. To pa zahteva ne le presojo vprašanja, ali se sporni dokaz - v tem primeru uradni zaznamek - nahaja v spisu, ampak tudi presojo spoznavnega pomena spornega dokaza za obsodilno sodbo (poleg navedene odločbe, prim. tudi stališča Ustavnega sodišča RS v sklepu Up-49/04-9 z dne 5. 5. 2006, 6. točka obrazložitve; v sklepu Up-459/04-13 z dne 20. 11. 2006; 6. - 8. točka obrazložitve; v odločbi Up-412/03-21 z dne 8. 12. 2005, 21. točka obrazložitve; in v sklepu Up-34/06-17, U-I-7/08 z dne 4. 12. 2008). V tem delu tako ustavna kot zakonska ureditev sodiščem zagotavljata določeno razlagalno polje (prim. odločbi Up-326/14-19 z dne 6. 12. 2017, 7. točka obrazložitve, ter Up-709/15-29, Up-710/15-34 z dne 9. 10. 2019, 64. točka obrazložitve), vse dokler s skrbno presojo spoznavnega prispevka spornega dokaznega gradiva zagotavljajo učinkovito in ustavnoskladno raven varstva človekovih pravic v kazenskem postopku.

Presoja kršitve privilegija zoper samoobtožbo

17. Prvi korak pri presoji vložnikovih trditev je zato ocena, ali je bila pri pridobivanju izjav, zabeleženih v spornem uradnem zaznamku, podana kršitev dokazne prepovedi, tj. jamstev privilegija zoper samoobtožbo. Bistvo privilegija je v zagotavljanju svobodnega odločanja o sodelovanju z organi kazenskega postopka, kar se omogoči v prvi vrsti tako, da se domnevnega storilca o pravicah, ki sestavljajo privilegij, pouči. Organe kazenskega postopka torej zavezuje dolžnost aktivno - s poukom - preprečevati samoobdolževanje, ki ne bi bilo plod svobodne odločitve domnevnega storilca (glej odločbo Ustavnega sodišča Up-134/97 z dne 21. 3. 2002).

18. Domet varstva, ki ga zagotavlja privilegij, je treba razlagati skupaj z a) pravico do sodnega varstva zaradi kršitev človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave), in b) zahtevo, da se učinkovito varstvo zagotovi tudi v položajih, kadar oseba postane nosilec procesnih jamstev med zbiranjem obvestil ali med zaslišanjem, tj. ob spremembi statusa. Obe izhodišči sta neločljivo povezani s presojo t. i. ekskluzijskih zahtevkov, s katerimi se zagotavljata sodno varstvo in odprava posledic kršitev ustavno varovanih človekovih pravic (glej sklep Ustavnega sodišča RS Up-6/92 z dne 4. 11. 1996, in odločbi Up-326/14-19 z dne 6. 12. 2017, 7. točka obrazložitve, ter Up-709/15-29, Up-710/15-34 z dne 9. 10. 2019, 64. točka obrazložitve) in enakost orožij v (pred)kazenskem postopku (gl. sklep Ustavnega sodišča RS Up-62/99 z dne 4. 7. 2000, 9. točka obrazložitve).

19. Posebno pozornost pri presoji spremembe statusa zahteva tudi Direktiva 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku (v nadaljevanju Direktiva) v tretjem odstavku 2. člena.4 V obravnavanem primeru vložnik ne zatrjuje spremembe statusa med samim razgovorom, ampak spremembno statusa v kratkem časovnem obdobju med sprejemom ustne kazenske ovadbe in spornim razgovorom, ki je bil opravljen po prijetju zanj obremenilnih prič B. in R., pri čemer čas ali potek razgovora policistov z obsojencem ni določno zabeležen.

20. Učinkovito sodno varstvo je v teh položajih možno zagotoviti le naknadno, sodišče pa je v kazenskem postopku odvisno od podatkov, ki jih posredujejo organi (pred)kazenskega postopka in obdolženec. Učinkovito sodno varstvo - zlasti pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih - je zato mogoče le, če so dejanja organov (pred)kazenskega postopka vestno, pravočasno in skrbno protokolirana. To nalogo pri zbiranju obvestil od osumljenca ali drugih oseb zagotavlja policija s pripravo uradnih zaznamkov, ki morajo - poleg vsebine izjave, osebnih podatkov osebe (osumljenca) in osebnih podatkov uradne osebe - vsebovati tudi dovolj podatkov, da lahko sodišče presodi, v katerem časovnem trenutku so bili policisti dolžni osebo poučiti o jamstvih, ki ji gredo po četrtem odstavku 148. člena ZKP. V dolžnosti skrbnega protokoliranja zbiranja obvestil se zrcali pomen privilegija zoper samoobtožbo kot jamstva, ki varuje posameznika, ko je v osebnostno podrejenem položaju že zaradi samega dejstva, da z njim opravlja razgovor policist v okviru preiskovalnega dejanja (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 44091/2016 z dne 16. 7. 2020, 23. točka obrazložitve).

21. To je tudi predpostavka, brez katere ni mogoče domnevati, da organi (pred)kazenskega postopka delujejo zakonito (o domnevi zakonitosti ravnanja državnih organov, glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 257/2008 z dne 6. 11. 2008). Brez te domneve je dokazno breme dokazovanja teh procesno pomembnih okoliščin na strani organov (pred)kazenskega postopka. To breme je toliko večje v tistih položajih, ko je nadzor javnosti ali drugih procesnih udeležencev (sodišča, zagovornika) minimalen ali pa ga sploh ni.

22. Takšna je tudi procesna situacija v obravnavani zadevi. V časovno izrazito zgoščenem dogajanju v noči, ko je obsojenec vložil kazensko ovadbo, osumljenca ropa (za obsojenca obremenilni priči) pa sta bila v naslednjih urah že prijeta in je bil z njima opravljen razgovor, je bilo pravočasno in verodostojno protokoliranje dejanj policije bistvenega pomena. Tej nalogi policija v tem primeru ni bila kos. Pisno gradivo, pripravljeno v obravnavanem predkazenskem postopku, ne omogoča jasne presoje procesnih okoliščin, od katerih je odvisna presoja, ali je bil obsojencu kršen privilegij zoper samoobtožbo zaradi zamude s poukom po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Vse, kar se v tem primeru zahteva od policije, je jasna, pravočasna in verodostojna zabeležka spornega razgovora. Namesto tega je bil sporni uradni zaznamek, brez relevantnih podatkov, sestavljen nekaj mesecev pozneje.

23. Sodišča so se zato zatekla k dokazovanju z zaslišanjem policistov, ki so opravljali policijske naloge v predkazenskem postopku. Takšen pristop ni sporen (glej, na primer, sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 216/2009 z dne 18. 2. 2010, med zadnjimi sodba I Ips 44091/2016 z dne 16. 7. 2020). Vendar pa je treba razlikovati med: a) položaji, ko z zaslišanjem policistov preverjamo procesnopravno relevantna dejstva, ki so že zanesljivo protokolirana na z zakonom predviden način (prim. navedeni sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 216/2009, 6. točka obrazložitve, in I Ips 44091/2016, 21. točka obrazložitve), in b) položaji, ko je naknadno zaslišanje policistov izključni dokaz, s katerim (prvič) ugotavljamo dejstva, ki bi morala biti pravočasno protokolirana v času dejanja ali neposredno po njem. To pomeni, da je bila v obravnavani zadevi izpovedba policistov izključni dokaz zakonitosti njihovega ravnanja, po tem, ko se je v kazenskem postopku spor o pravilnosti njihovega ravnanja že zaostril. 24. Sodišča so - ob načelu proste presoje dokazov - sprejela dejanske zaključke in presodila, da ob sporni izjavi obsojenca (t. i. detajlnem razgovoru) še niso bili podani pogoji za pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Takšno stališče ne zadosti zahtevam po učinkovitem sodnem varstvu jamstev, ki spadajo v okvir privilegija zoper samoobtožbo. Težava ni v tem, da so sodišča ta dejstva ugotavljala z zaslišanjem policistov, temveč v tem, da je za dokazno oceno njihove izpovedbe pomembno tudi dejstvo, da so ti opustili svoje dolžnosti zakonitega in verodostojnega protokoliranja procesnih okoliščin, pomembnih za zagotovitev sodnega varstva osumljenčevega položaja, da je njihova izpovedba izključen dokaz spornih procesnih okoliščin, ki jih zatrjuje obramba, in da so bili policisti zaslišani o teh okoliščinah po tem, ko se je spor o zakonitosti njihovega ravnanja že oblikoval. 25. Ker sodišča teh okoliščin niso upoštevala pri presoji zatrjevanih kršitev privilegija zoper samoobtožbo, tudi niso zadostila merilom učinkovitega sodnega varstva jamstev, ki jih privilegij zagotavlja, zlasti pravice do molka in pravice do zagovornika. Dokazne prepovedi ne vzpostavljajo le negativnih obveznosti kazenskih sodišč, to je opustitev in izločitev dokaznega gradiva, ki izvira iz kršitve dokaznih prepovedi, ampak tudi pozitivne obveznosti zagotoviti učinkovito sodno varstvo zoper takšne kršitve (glej že navedeni sklep Ustavnega sodišča Up-6/92 z dne 4. 11. 1996). Ker te obveznosti v tem primeru sodišča niso izpolnila, je podana kršitev 29. člena Ustave (v zvezi s četrtim odstavkom 15. člena Ustave).

Presoja spoznavnega prispevka osumljenčeve izjave

26. Upoštevajoč zgoraj navedena izhodišča (16. točka obrazložitve te sodbe) so pri presoji kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP kršitve dokaznih prepovedi, storjene v predkazenskem postopku z ravnanji državnih organov, upoštevne, če obstaja vzročna zveza med ravnanjem državnih organov in obsodilno sodbo. Merilom, ki jih je vzpostavilo Ustavno sodišče RS, morajo slediti tudi redna sodišča in s tem zagotoviti (vsaj) enako raven varstva v kazenskih postopkih.

27. Glede na vsebino uradnega zaznamka ter razloge sodb nižjih sodišč je razvidno, da je sodišče kot dokaza, ki sta bila odločilna za obsodilno sodbo, štelo predvsem izpovedbi prič R. in B. Ocenilo ju je kot verodostojni, saj sta bili skladni ter potrjeni z drugimi dokazi, ki so bili pridobljeni neodvisno od spornega uradnega zaznamka. Med te dokaze spadajo izpovedbi policistov A. P. in G., zapisniki o zasegu predmetov, zapisnik o ogledu ter fotografije kraja dejanja. Obsojenec (niti v spornem razgovoru) dejanja ni priznal, niti ni posredoval kakšnih drugih podatkov, ki bi prispevali k razkritju njegovega ravnanja, ki se mu očita v obsodilni sodbi.

28. Sodišče se neposredno na vsebino uradnega zaznamka ni oprlo, pač pa se je oprlo na izpovedbi policistov B. in Š. o vsebini razgovora, ki je v spornem uradnem zaznamku zapisana. Na njuni izpovedbi se je oprlo zaradi ocene verodostojnosti obsojenčevega zagovora v delu, v katerem je obsojenec navajal, da je v obravnavanem dogodku kupoval vozilo ter 200 g konoplje (in ne 1 kg, kot sta navedli priči R. in B.). Kot že izpostavljeno, iz izpovedb policistov izhaja, da obsojenec ni vedel odgovoriti na posamezna vprašanja o tipu vozila oziroma seriji vozila, letniku vozila, prevoženih kilometrih, dejanski tržni ceni vozila oziroma ni vedel navajati podatkov, ki bi bili pomembni glede na nakup vozila.

29. Vendar pa je sodišče oceno verodostojnosti obsojenčevega zagovora oblikovalo tudi na podlagi primerjave zagovora z zapisnikom o sprejemu ustne ovadbe kaznivega dejanja ropa, in izpovedbe priče, policista G., ki je ta zapisnik sestavil. Že na podlagi teh dokazov je sodišče ocenilo, da je različica dogodka, ki jo je ponudil obsojenec, dvomljiva, saj je že v ovadbi navajal, da je v večernem času na osamljen kraj odšel kupovat vozilo, kar so policisti ocenili kot nenavadno. Presoja zagovora v tem delu je bila tako opravljena tudi neodvisno od vsebine izjave, ki jo je obsojenec podal ob spornem detajlnem razgovoru in ki jo je sodišče povzelo preko izpovedb policistov B. in Š.

30. V konkretnem primeru po presoji Vrhovnega sodišča ugotovljena kršitev privilegija zoper samoobtožbo ni v pravno relevantni vzročni zvezi z izpodbijano obsodilno sodbo. Zaznamek, v katerem je navedena vložnikova izjava, sicer iz spisa ni bil izločen, vendar pa njegova vsebina ni vplivala na izrek obsodilne sodbe. Sodba je tudi v delu, ko se sodišče opredeljuje do verodostojnosti obsojenčevega zagovora, namreč temeljila na dokazih, pridobljenih neodvisno od uradnega zaznamka z dne 12. 7. 2017, katerih verodostojnost je imel obsojenec - tudi preko zagovornika - možnost izpodbijati tako na prvi kot na drugi stopnji. Z drugimi besedami, ni mogoče ugotoviti, da bi izpodbijana sodba temeljila (prim. sklep Ustavnega sodišča RS Up-459/04-13 z dne 20. 11. 2006, 8. točka obrazložitve) na vsebini spornih izjav obsojenca, še manj, da bi te izjave pomenile pomemben obremenilni dokaz (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-412/03 z dne 8. 12. 2005, 21. točka obrazložitve). Zato zagovornik z uveljavljanjem kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ne more uspeti.

Ostale kršitve

31. Vložnik v nadaljevanju uveljavlja kršitev pravice do učinkovitega sredstva, ker naj bi mu pritožbeno sodišče v zvezi z navedbami, da sta neverodostojni izpovedbi prič K. R. in A. B., neutemeljeno očitalo nekorektnost in pavšalnost; ter v nadaljevanju pojasnjuje, zakaj naj bi bili izjavi po njegovem videnju neverodostojni, s tem pa ponovno nasprotuje dokazni oceni nižjih sodišč, kar z zahtevo ni dovoljeno.

32. V zvezi s presojo verodostojnosti navedenih prič zagovornik med drugim očita nižjima sodiščema še, da ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Z vložnikom se ni mogoče strinjati. Sodišči prve in druge stopnje sta se do razhajanj v izpovedbah prič R. in B. obsežno opredelili ter zaključili, da sta si bili izpovedbi prič glede bistvenih okoliščin skladni, ujemali pa sta se tudi z ostalimi izpovedbami, predvsem prič Š., B., P. in G., ter listinskimi dokazi – zapisniki o zasegu predmetov, zapisnikom o ogledu ter fotografijami. Sodišči sta navedli zadostne razloge, zakaj sprejemata izjavi B. in R. kot verodostojni, kolikor zagovornik takšni dokazni oceni nasprotuje, pa ponovno pod videzom bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter ustavnih pravic uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

33. Vložnik pa sklepno navaja še, da obsojencu ni dokazan zakonski znak kaznivega dejanja, to je da naj bi šlo za drogo, namenjeno nadaljnji prodaji, obrazložitev sodišč pa naj bi bila v tem delu pomanjkljiva, praktično neobstoječa. Zgolj količina konoplje brez kakršnekoli spremljevalne okoliščine nikakor ne more zadostovati za ugotovitev, da je bila droga namenjena nadaljnji prodaji, ob upoštevanju, da obsojenec še ni bil predhodno kaznovan za kakršnokoli kaznivo dejanje, da je bil v tistem času sam uživalec, ki je bil zaposlen in je imel lastna sredstva za preživljanje, pri čemer je splošno znano, da nakup večje količine pomeni nižjo ceno, kilogram trave pa sicer ni velika količina, ki pri rednem uživalcu zadostuje za več mesecev.

34. Drži, da sta sodišči prve in druge stopnje na namen nadaljnje prodaje droge sklepali le na podlagi količine konoplje, brez drugih spremljevalnih okoliščin, ki bi kazale na takšen obsojenčev namen. Kljub temu sodiščema ni mogoče očitati, da v zvezi z zakonskim znakom nadaljnje prodaje nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih. Razlaga, da gre pri količini 1 kg konoplje za takšno količino, ki presega lastne potrebe, ob navedbi splošno znanega dejstva, da konoplja skozi čas izgublja na kvaliteti, oziroma vsebnosti psihoaktivne sestavine THC, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumna in v skladu s sodno prakso predstavlja zadostno podlago za ugotovitev, da je podan tudi problematizirani zakonski znak namena nadaljnje prodaje.5 Glede na navedeno vložnikovim očitkom o pomanjkanju razlogov v zvezi z zakonskim znakom namena nadaljnje prodaje ni mogoče pritrditi. Dokazne ocene okoliščin, ki kažejo na takšen obsojenčev namen, pa vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati, saj je izrecno prepovedano uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

35. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva neutemeljena, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

36. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer in zapletenosti postopka.

1 Tako npr. Sodba VSRS I Ips 41/94 z dne 4. 5. 1994. 2 Primerjaj npr. odločbe US RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, US RS Up-203/97 z dne 16. 3. 2000, Up-11/00 z dne 25. 4. 2002 in sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 33/2008 z dne 13. 3. 2008, I Ips 218/2008 z dne 27. 11. 2008, I Ips 5/2011 z dne 21. 4. 2011 in številne druge. 3 Prim. komentar k 83. členu ZKP, v: Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 193. 4 Direktiva, 2. člen: "1. Ta direktiva se uporablja za osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku od takrat, ko jo pristojni organi države članice z uradnim obvestilom ali na drug način seznanijo s tem, da so osumljene ali obdolžene storitve kaznivega dejanja, ne glede na to, ali jim je odvzeta prostost. Uporablja se do zaključka postopka, torej do končne ugotovitve, ali je osumljena ali obdolžena oseba storila kaznivo dejanje, če je ustrezno, tudi do izreka kazni in rešitve morebitne pritožbe. /.../ 3. Ta direktiva se pod enakimi pogoji, kot so določeni v odstavku 1, uporablja tudi za osebe, ki niso osumljene ali obdolžene, vendar to postanejo med zaslišanjem, ki ga opravi policija ali drug organ kazenskega pregona." 5 Glej, med zadnjimi, sodbo VS RS I Ips 45226/2016 z dne 24. 9. 2020.