Jedro

Zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito. Tudi v primeru, da bi pritožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer (izpovedal je sicer, da je zaslužil dovolj za sprotno preživetje), takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 2142-5300/2022/4 (1222-12) z dne 2. 12. 2022, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če tožnik ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da je podan razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Ugotovilo je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, hkrati pa ni zatrjeval strahu pred preganjanjem zaradi razlogov iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. Ob vložitvi prošnje je namreč navajal, da je Maroko varna država, da tam ni imel težav z vlado, da je bil razlog za odhod iz države revščina, težave z očetom, ki ni delal in ničesar ni imel, in želja po finančni pomoči družini. Pojasnilo je, da si je tožnik pot v Evropo plačal sam, tako da je prodal motor, da je imel s svojo izobrazbo in praktičnim znanjem možnost zaslužiti dovolj za svoje preživetje, saj je po lastni izjavi poprijel za vsako delo, zaslišan pa je tudi izpovedal, da je zaslužil dovolj za sprotno preživetje. Prav tako ekonomski sistem v izvorni državi prosilca, ki je zanj slab, ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Dodalo je še, da tožnik ugotovitve toženke, da prihaja iz varne izvorne države, ne izpodbija, ta ugotovitev pa je na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1 prav tako razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da njegova prošnja ne bi smela biti zavrnjena kot očitno neutemeljena, saj je bilo v Maroku ogroženo njegovo preživetje. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel možnost zaslužiti dovolj za svoje preživetje. Pojasnjuje, da motor, ki ga je prodal, ni bil vreden toliko, da bi si z njegovo prodajo dolgo pomagal. Maroko je zapustil, ker ni imel ekonomske varnosti, ki bi mu omogočala dolgoročno preživetje. Tega si ni mogel zagotoviti z občasnimi deli, rednega dela pa ni mogel najti. Opozarja, da toženka ni utemeljila izpodbijane odločbe s tem, da je Maroko varna izvorna država, zato mu odločbe v tem delu ni bilo treba izpodbijati. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnikovi tožbi ugodi in sklep toženke odpravi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 7. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

8. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik presoji sodišča prve stopnje, da je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, vsebinsko ne oporeka. V pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, da se z občasnimi deli, ki jih je opravljal v izvorni državi, ni mogel dolgoročno preživljati. Sodišče prve stopnje se je do teh trditev opredelilo in pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito.

10. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je imel pritožnik možnost zaslužiti dovolj za svoje preživetje. Tudi v primeru, da bi pritožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer (izpovedal je sicer, da je zaslužil dovolj za sprotno preživetje), takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.1

11. Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da odločba toženke ne temelji tudi na drugi alineji 52. člena ZMZ-1, to je na ugotovitvi, da pritožnik prihaja iz varne izvorne države, vendar je ta pritožbena navedba nebistvena za odločitev v tej zadevi, saj za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene zadostuje že obstoj enega od razlogov iz 52. člena ZMZ-1. 12. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017.