Jedro

Ker delodajalec o ugovoru delavca zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni odločil v 30-dnevnem zakonskem roku, delavec pa je tožbo vložil v 74. dneh od vložitve ugovora pri delodajalcu, je tožba vložena v razumnem roku.

Zaslišanje delavca pred disciplinskim organom je bilo skaldno z 2. odstavkom 63. člena ZTPDR obligatorno. Kršitev pravice do zagovora pa ima za posledico nezakonitost odločitve disciplinskega organa.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa v

1. odstavku 3. točke izreka in v 6. točki izreka delno spremeni: - tako, da se 1. odstavek 3. točke izreka sedaj v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku za čas od 12.12.2002 do

31.12.2002 plačo v znesku 64.500,00 SIT neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.1.2003 dalje do plačila, ter v zneskih po 129.000,00 SIT neto mesečno za čas od 1.1.2003 do vrnitve na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega preteklega mesečnega zneska od 19. dne dalje v naslednjem mesecu do plačila, ter odvesti vse davke in prispevke od zapadlosti posamezne plače, vse v roku 8. dni, pod izvršbo, tožbeni zahtevek za plačilo plače za čas od vrnitve na delo dalje pa se zavrne." - tako, da se 6. točka izreka glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku plačati pravdne stroške v višini 148.500,00 SIT zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne

26.11.2004 do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka zaradi umika dela tožbe ustavilo postopek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2002, v 2. točki izreka je razveljavilo odločbo tožene stranke o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja z dne 27.1.2003 in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dne 11.12.2003, zaradi česar ga je ta dolžna pozvati nazaj na delo. Nadalje je v 3. točki izreka naložilo toženi stranki v plačilo sorazmerni del plače za mesec december 2002, za čas od dne 1.1.2003 pa plačilo mesečnih neto zneskov 129.000,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega mesečnega zneska od 19. dne v naslednjem mesecu do plačila, v 2. odstavku

3. točke izreka pa je višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. V 4. točki izreka je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku obračunati regres za leto 2003 v bruto znesku 132.170,00 SIT, ter mu po odvodu davkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.2004. V presežku je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, prav tako je v 5. točki izreka zavrnilo njegov zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust v višini skupno 360.000,00 SIT. S 6. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa je toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 168.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26.11.2004 dalje.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper sklep o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka ter predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa ter zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika v celoti, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in sklepa ter v tem obsegu vrnitev zadeve v nov postopek pred drugega sodnika sodišča prve stopnje. V pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zaradi nesklepčnosti zavreči, ne pa razpisati in nato dvakrat preložiti prvi narok za glavno obravnavo. Nadalje je tožena stranka tudi nasprotovala spremembi tožbe in povečanju tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na izplačilo plač za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (tožnik je namreč najprej zahteval 129.000,00 SIT mesečno bruto, nato pa neto zneske v isti višini). Tožnik je poleg tega prekoračil rok za vložitev tožbe, saj je ugovarjal zoper prvostopni sklep tožene stranke dne 4.2.2003; zahtevo za sodno varstvo pa je podal po preteku razumnega roka (po 74 dneh). Prav tako je sodišče neutemeljeno štelo, da je v disciplinskem postopku obligatorna ustna obravnava, oziroma da ima delavec pravico do ustnega zagovora. Pri odločanju o denarnih zahtevkih bi bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati vmesne dohodke tožnika ter drugače odločiti o stroških postopka. Brez potrebe je namreč prelagalo naroke za glavno obravnavo, poleg tega pa tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožnik uspel le z delom tožbenega zahtevka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep o stroških postopka v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče v pretežni meri soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe, prav tako nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za razveljavitev sklepa z dne 27.1.2003, na podlagi katerega je tožniku zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa delovno razmerje prenehalo.

Posledično pa je utemeljeno odločilo, da je tožnik upravičen do reintegracije in reparacijskih zahtevkov za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo k toženi stranki. Neutemeljeno pa je ugodilo delu tožbenega zahtevka tožnika za izplačilo plače in obračun davkov ter prispevkov za obdobje po ponovni vzpostavitvi delovnega razmerja.

Ob presoji pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnikova tožba ob vložitvi res ni bila popolna, vendar je tožnik na podlagi poziva predsednice senata sodišča prve stopnje na naroku dne 7.1.2004 in v pripravljalni vlogi z dne 2.3.2004 po pooblaščencih, ki sta mu bila postavljena v postopku brezplačne pravne pomoči, dopolnil in specificiral tožbeni zahtevek. Ne gre torej za naknadno spremembo tožbenega zahtevka, za katero bi bilo potrebno po določilu 1. odstavka 185. člena ZPP soglasje tožene stranke. Navedeni narok po sklepu predsednice senata tudi ni štel za prvi narok za glavno obravnavo, tako da so pritožbene navedbe tožene stranke, da bi bilo potrebno tožbo kot nesklepčno zavreči, neutemeljene.

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno štelo tožbo za pravočasno, saj jo je tožnik vložil znotraj razumnega roka. V konkretnem individualnem delovnem sporu je namreč prišlo do molka organa tožene stranke na drugi stopnji. Prvostopni disciplinski organ tožene stranke je dne 27.1.2003 tožniku z odločbo izrekel disciplinski ukrep prenehanja delovega razmerja, odločba je bila vročena tožniku dne 5.2.2004. Navedba v pritožbi, da je odločbo tožene stranke tožnik prejel že dne 4.2.2003 in tako zamudil osemdnevni rok za ugovor iz 1. odstavka 65. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90; v nadaljevanju ZTPDR), ki ni z ničemer argumentirana, predstavlja pritožbeno novoto. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov pa je v postopku odločanja o pravnem sredstvu po določilu 1. odstavka 337. člena ZPP izključeno, razen v primeru, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti ali predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče tega dejstva ni upoštevalo, saj tožena stranka ni izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla navesti v roku iz 1. odstavka 337. člena ZPP.

Tožnik je, kot je pravilno ugotovljeno v izpodbijani sodbi, zoper odločbo o izrečenem disciplinskem ukrepu pravočasno ugovarjal, vendar tožena stranka o njegovem ugovoru ni odločila. Tožba je bila nato vložena v 74. dneh od vložitve ugovora, kar je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo kot vložitev tožbe v razumnem roku.

S tem zaključkom soglaša tudi pritožbeno sodišče in pri tem pojasnjuje, da ima po določilu 105. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS 14/90, 5/91 in Ur. l. RS 71/93; v nadaljevanju ZDR/90) delavec pravico do sodnega varstva tudi po poteku 15-dnevnega roka iz 1. odstavka 83 člena ZTPDR, če delodajalec v predpisanem roku ne odloči o njegovi zahtevi.

Navedena zakona (ZTPDR in ZDR/90) se uporabljata za presojo konkretnega individualnega spora iz razloga, ker je bila zahteva za uvedbo disciplinskega postopka izdana dne 11.12.2002 - postopki uveljavljanja pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, ki so se začeli pred 1.1.2003, ko je začel veljati novi Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS 42/02), se namreč po določilu 233. člena istega zakona dokončajo po starih predpisih.

Glede samega vodenja disciplinskega postopka pri toženi stranki pritožbeno sodišče soglaša z zaključki iz izpodbijane sodbe, da tožena stranka pred odločitvijo o disciplinski odgovornosti tožnika ni spoštovala zakonskih zahtev. Tožnika kot delavca, zoper katerega je bila podana zahteva za začetek disciplinskega postopka, bi bilo potrebno po določilu 2. odstavka 63. člena ZTPDR zaslišati pred disciplinskim organom delodajalca, razen v primeru, če se brez opravičenih razlogov ne bi odzval na pravilno poslano vabilo. Tožena stranka pa, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, vabila na zaslišanje sploh ni poslala, niti ni vodila disciplinske obravnave. Neosnovani so pritožbeni očitki tožene stranke, da je zadostila zakonskim zahtevam s tem, ko je tožniku omogočila pisni odgovor na zahtevo za začetek disciplinskega postopka ter nato po prejemu odgovora glede na okoliščine konkretnega primera zaključila, da zaslišanje ni potrebno. Zaslišanje pred disciplinskim organom je namreč po citirani določbi ZTPDR obligatorno in bi ga morala tožena stranka, ne glede na to, da je štela dejansko stanje za nesporno, tožniku omogočiti. Ker tega ni storila, je izdana odločba z dne

27.1.2003, s katero je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, nezakonita, kot izhaja iz izpodbijane sodbe.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino mesečne plače, ki bi pripadala tožniku, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je bila plača tožnika v pogodbi o zaposlitvi z dne

23.8.2002 (priloga A16) dogovorjena v neto znesku. Poleg tega je direktor tožene stranke, ko je bil zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 26.11.2004, izpovedal, da je on sam na omenjeni pogodbi o zaposlitvi (A16) v 9. členu, v katerem je bila določena tožnikova plača, prečrtal besedo bruto in zapisal neto mesečni znesek 129.000,00 SIT. Tako ne more biti nobenega dvoma o tem, da sta se pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili za neto in ne bruto znesek, pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem pa so neutemeljene. Prav tako je neutemeljen ugovor tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vmesne dohodke tožnika in mu priznati ustrezno nižje zneske iz naslova plače - navedeni dohodki namreč tekom postopka na prvi stopnji niso bili z ničemer izkazani, zato so zneski, prisojeni v izpodbijani sodbi, pravilni.

Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi v 3. točki ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku le plačo za čas do ponovne reintegracije v delovno razmerje. Po vrnitvi na delo bo namreč tožnik upravičen do izplačila plače po dejansko opravljeni delovni obveznosti, zaradi česar je njegov reparacijski del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje po ponovni vzpostavitvi delovnega razmerja, neutemeljen. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga delno ugodilo pritožbi tožene stranke in po 4. točki 358. člena delno spremenilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje tako, da je tožbenenemu zahtevku tožnika za izplačilo plače ugodilo le za čas do vrnitve na delo.

Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso bili priznani le za pravdo potrebni stroški po določilu 1. odstavka 155. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč kot potrebne stroške postopka nepravilno priznalo tudi stroške za pregled spisa (50 odvetniških točk; v nadaljevanju OT), za posvet s stranko (50 OT) in za končno poročilo stranki (50 OT), čeprav so ti stroški že vključeni v nagrado za sestavo tožbe oziroma v nagrado za zastopanje. Ti nepravilno priznani stroški glede na vrednost odvetniške točke v času odločanja (110,00 SIT) in davek na dodano vrednost (20%) znašajo skupaj 19.800,00 SIT. Za navedeni znesek je pritožbeno sodišče zmanjšalo na prvi stopnji tožniku prisojene stroške postopka in ustrezno spremenilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje. Tožena stranka je tako tožniku dolžna povrniti znesek 148.500,00 SIT pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26.11.2004 dalje. Pri odločitvi je pritožbeno sodišče upoštevalo Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03).

Neutemeljeno pa tožena stranka navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati delni uspeh tožnika glede na vtoževani tožbeni zahtevek, saj gre v presojanem individualnem delovnem sporu za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem je tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje, s katero soglaša pritožbeno sodišče, v pretežni meri uspel. Z delom tožbenega zahtevka za razveljavitev odločbe tožene stranke, s katero je bil tožniku izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, je tožnik uspel v celoti, prav tako z reintegracijskim delom, v pretežni meri pa je uspel tudi z denarnim delom tožbenega zahtevka.

Ker v preostalem delu izpodbijanega dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v preostanku zavrniti in potrditi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka

165. člena ZPP. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, krije tožena stranka kot delodajalec po 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04) sama svoje stroške pritožbenega postopka.