Jedro

Zmotno je stališče tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje glede regresov za letni dopust odločati v revizijskem postopku iz razloga, ker je tožnica pričela voditi postopek v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določilih ZUJF in je izplačilo regresa le posledični zahtevek. Zaradi navedenega tožničina revizija ni dovoljena in jo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP pravilno kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je dne 18. 4. 2016 izdalo sklep, s katerim je revizijo tožnice z dne 14. 4. 2016 zavrglo.

2. Dne 10. 5. 2016 je tožnica vložila pritožbo, kjer zoper sklep navaja, da je sodišče zmotno štelo naravo zahtevka kot denarni zahtevek. Res je, da se v ponovljenem postopku odloča še glede regresa za letni dopust, ki je v neločljivi povezavi z zahtevkom o ugotovitvi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (prisilna upokojitev po ZUJF). Tožnica ima pravico do meritorne odločitve sodišča, kar je njena ustavna pravica. Tožnica je zoper to odločitev vložila revizijo (iz previdnosti pa tudi predlog za dopustitev revizije). Tožeča stranka trpi napore v zvezi z vlaganjem dodatnih pravnih sredstev in posledično nosi dodatne finančne obveznosti. Tožnica je glede prvega postopka vodila vrsto pravnih sredstev preko višjega sodišča, vrhovnega sodišča, ustavnega sodišča, vse do Evropskega sodišča. Sodišče bi moralo zadevo obravnavati kot spor glede prenehanja delovnega razmerja, v njem pa kot sporno še odločitev glede regresa za letni dopust. Zato bi moralo sodišče revizijo direktno brez finančnih posledic predložiti Vrhovnemu sodišču RS v odločanje. Tožnica je ponovno dne 24. 5. 2016 vložila identično pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi s sklepom zavrglo kot nedovoljeno revizijo tožnice z dne 14. 4. 2016 zoper odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 857/2015 z dne 18. 2. 2016. Tožnica je v predmetni zadevi vložila revizijo glede odločitve o regresu za letni dopust. 6. Pritožbeno sodišče tožnici pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 213/2014 odločalo glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi po ZUJF in revizijo tožnice zavrnilo, v predmetni zadevi pa je bilo sporno samo še odločanje glede regresa za letni dopust, kot to sicer pravilno navaja tožnica. ZPP v 367. členu določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (dovoljena revizija), pri čemer 367.a člen ZPP ureja dopuščeno revizijo, ko sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih: - če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ali - če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali - če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodnega praksa Vrhovnega sodišča RS ni enotna.

7. V individualnih delovnih sporih pa je na podlagi 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj. - ZDSS-1), to je v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja sicer revizija vedno dovoljena. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, pa v konkretni zadevi ne gre za spor, za katerega bi bila na podlagi določbe 31. člena ZDSS-1, ali na podlagi določil 367. člena ZPP revizija dovoljena na podlagi zakona. Kot je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ni predložila niti predloga za dopustitev revizije niti sklepa Vrhovnega sodišča RS o dopustitvi predmetne revizije.

8. Zmotno je stališče tožnice, da bi moralo sodišče glede regresov za letni dopust odločati v revizijskem postopku iz razloga, ker je tožnica pričela voditi postopek v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določilih ZUJF in je izplačilo regresa le posledični zahtevek. Zaradi navedenega tožničina revizija ni dovoljena in jo je sodišče na podlagi določil prvega odstavka 374. člena ZPP pravilno kot nedovoljeno zavrglo.

9. Pritožbeno sodišče ob tem tudi ugotavlja, da je tožnica sicer vložila dve identični pritožbi in sicer eno z dne 10. 5. 2016, ter drugo z dne 24. 5. 2016. Tako se pritožbeno sodišče glede druge vložene pritožbe ne opredeljuje.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.