Jedro

Ker tožeča stranka ni takoj uveljavljala kršitve postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, to je takoj po zavrnitvi njenega dokaznega predloga, se na to ne more več sklicevati šele v pritožbi.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu (3. tč.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep razveljavi.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora v roku 15 dni tožniku plačati odškodnino v višini 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2007 do plačila (1. tč.) in povrniti njegove pravdne stroške v višini 1048,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (2. tč.). Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3.600,00 EUR s pripadki je sodišče zavrnilo (3. tč.). Sodišče je v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, z obrazložitvijo, da tožnik zaradi prometne nesreče nima trajnih posledic.

(2) Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da mora v 30 dneh v proračun vrniti znesek 507,00 EUR. Sodišče je pojasnilo, da mora tožeča stranka ta znesek, ki predstavlja predujem za izvedenca medicinske stroke, glede na odločitev sodišča (sklep z dne 8. 1. 2008), da se stroški za izvedbo tega dokaza krijejo iz proračuna le začasno, po pravnomočnosti odločbe vrniti v proračun.

(3) Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (3. tč.) zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo razveljavi oziroma spremeni. Pritožnik meni, da postkomocijski sindrom, katerega obstoj v svojem mnenju priznava tudi izvedenec, nedvomno sodi v pravno kategorijo zmanjšanja življenjskih aktivnosti, še posebej zato, ker gre za zelo mladega oškodovanca. Tožnik je zaradi posledic tega sindroma v šolsko delo moral vlagati večji napor, ni mogel telovaditi, prišlo je do sprememb obnašanja, motenj koncentracije, njegov učnih uspeh je padel. Tožeča stranka se tudi ne strinja z ugotovitvijo izvedenca, da je tožnik navedene nevšečnosti trpel samo dva meseca po nesreči, ampak naj bi težave trajale vsaj dve leti. Iz teh razlogov je tožeča stranka predlagala postavitev izvedenca pedopsihiatra, ki bi pojasnil, kakšen vpliv je imela nezgoda na mentalne sposobnosti tožnika in na njegov uspeh v šoli. Sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem pedopsihiatrom, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Priglaša pritožbene stroške.

(4) Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper sklep o vrnitvi zneska izvedenine v proračun. Navaja, da je 19.12.2008 vložila predlog za oprostitev stroškov postopka, kateremu je sodišče s sklepom dne 8.1.2009 ugodilo. Ta sklep je bil materialnopravno nepravilen, vendar zoper njega ni bilo posebne pritožbe. Meni, da bi sodišče moralo naložiti plačilo stroškov izvedenca toženi stranki.

(5) Tožena stranka je na pritožbo zoper sodbo odgovorila. Navaja, da postkomocijski sindrom ne spada v pravno kategorijo zmanjšanja življenjskih aktivnosti, temveč v sfero telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, za kar je sodišče tožniku priznalo odškodnino. Obstoj postkomocijskega sindroma tudi sam po sebi še ne pomeni, da je življenjska aktivnost zmanjšana. Po mnenju tožene stranke je pravilna ugotovitev v prvi sodbi, da izvedba dokaza z izvedencem pedopsihiatrom ni potrebna, ker se tožnik pri pedopsihiatru ni zdravil. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, pritožniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Na pritožbo zoper sklep tožena stranka ni odgovorila.

(6) Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa je utemeljena.

(7) Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZPP).

(8) Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na izvedensko mnenje travmatologa, na podlagi katerega je ugotovilo, da poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v prometnih nesreči, niso pustile nobenih trajnih posledic. Iz ugotovitev izvedenca izhaja, da je tožnik utrpel lažji pretres možganov, ki ne pušča trajnih posledic. Utrpel je tudi »postkomocijski sindrom« - to so določene težave, povezane s pretresom možganov (bruhanje, glavoboli, slabosti, motnje koncentracije in spomina), ki prenehajo po nekaj mesecih. Pri tožniku so te težave po oceni izvedenca trajale približno dva meseca.

(9) Pritožnikovo mnenje, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca pedopsihiatra, je napačno. Načeloma obstaja dolžnost sodišča izvesti dokaze, ki jih predlagajo stranke, s čimer se zagotavlja, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, stranke pa imajo možnost, da svoje trditve dokažejo oziroma ovržejo trditve nasprotne stranke. Dokazne predloge lahko sodišče zavrne le, če za to obstajajo sprejemljivi razlogi, ki morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga oziroma iz obrazložitve končne sodbe. Neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga lahko predstavlja samostojno kršitev načela kontradiktornosti postopka, lahko pa povzroči, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kot to želi prikazati tožeča stranka. V konkretnem primeru bi bilo sodišču prve stopnje (ki je zavrnitev dokaznega predloga utemeljilo s tem, da stranka ni predložila nobene zdravstvene dokumentacije, ki bi kazale na to, da so težave še vedno prisotne) sicer mogoče očitati procesno kršitev, saj relevantno dejansko stanje je ugotovljeno. Sodišče pa je po tem, ko je s pomočjo izvedenca travmatologa ugotovilo takšno dejansko stanje, ki je bilo za tožečo stranko neugodno, tožeči stranki onemogočilo, da bi s pomočjo izvedenca pedopsihiatra dokazala nasprotno - da so pri tožniku posledice prometne nesreče še vedno prisotne oziroma da gre za trajne posledice. S tem je sodišče prve stopnje sicer kršilo določbe pravdnega postopka (8. tč. 339. čl. ZPP), kar pa bi morala tožeča stranka uveljavljati pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče, torej ob zavrnitvi njenega dokaznega predloga. Tega pa tožeča stranka ni storila, zato se na to ne more več sklicevati šele v pritožbi (286b. čl. ZPP).

(10) Pritožbeni očitek, da je sodišče nepravilno uporabilo določbe materialnega prava (179. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/ 2001, s kasnejšimi spremembami; OZ), ni utemeljen. »Postkomocijskega sindroma« glede na to, da je trajal samo določen čas, ni mogoče uvrstiti med zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Gre le za nevšečnosti, ki so bile pri tožniku prisotne krajši čas po nesreči. Sodišče prve stopnje je te nevšečnosti pravilno upoštevalo v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. To obliko nepremoženjske škode, ki je začasne narave, je namreč treba obravnavati ločeno od duševnih bolečin zaradi (trajnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki predstavlja samostojno obliko pravno priznane škode. Takšna odločitev sodišča je v skladu z obstoječo sodno prakso (1). Le izjemoma sodišče prisodi odškodnino za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in sicer če je močnejše intenzivnosti in če to opravičujejo posebne okoliščine. V obravnavanem primeru pa o kakšnih posebnih okoliščin ni mogoče govoriti (tožnik zaradi težav ni opustil šolanja oziroma se je celo po 14 dneh že vrnil v šolo), niti ne gre za intenzivne ali dolgotrajne omejitve tožnikovih aktivnosti, ki bi prešle v duševno trpljenje kot samostojno obliko škode. Tako je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem pogledu z vidika materialnega prava pravilna.

(11) Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbo proti sodbi zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, saj pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).

(12) Pritožba zoper sklep pa je utemeljena, saj sodišče za odločitev o tem, da mora tožeča stranka znesek 507,00 EUR (strošek predujma za izvedenca) vrniti v proračun, ni imelo podlage. Tožeča stranka je namreč podala predlog za oprostitev vseh stroškov postopka. Iz pravdnega spisa ni razvidno, da bi bilo o tem predlogu že odločeno. Tudi pritožnik zmotno meni, da je o tem že odločeno s sklepom 8. 1. 2009. Sodišče prve stopnje je s tem sklepom o postavitvi izvedenca le odločilo, da se ta strošek začasno krije iz proračuna. Pritožbi zoper sklep je bilo zato treba ugoditi in sklep razveljaviti (3. tč. 365. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo najprej odloči o predlogu tožeče stranke za oprostitev stroškov postopka, od česar bo odvisna tudi potreba po nadaljnji odločitvi o tem, ali mora tožeča stranka navedeni znesek vrniti v proračun.

(13) Pritožnik je uspel samo proti sklepu o stroških, s pritožbo proti sodbi pa ne, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP odločilo, da sam krij svoje pritožbene stroške. Toženkin odgovor na tožbo ni bil potreben, zato tudi ona svoje pritožbene stroške krije sama (155. čl. ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - Prim npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 724/ 94, II Ips 558/ 95, II Ips 718/ 95, II Ips 725/ 97 in mnoge druge.