Jedro

Zgolj na podlagi izvedenih listinskih dokazov ni mogoče ugotoviti, da tožeča stranka ni niti verjetno izkazala, da se ne more več čelno vključevati v promet na javno cesto.

Po (ustavno)sodni praksi in teoriji je treba pogoje za izdajo začasnih odredb, ki so le provizorično pravno varstvo, razlagati restriktivno. To še toliko bolj velja za regulacijske začasne odredbe, sploh tiste, pri katerih se njihova vsebina ujema s tožbenim zahtevkom.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zoper toženo stranko.

2.Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je obračanje vozil na t. i. dovozni poti še vedno mogoče, vendar izključno z manevriranjem. Takšen zaključek v naravi fizično ni mogoč, ker fizično ni dovolj prostora, da bi se predmetno manevriranje sploh lahko izvedlo, saj je dovozna pot široka le 2,9 metra, avto pa je dolg vsaj 4 metre. Poleg tega pridobljeno uporabno dovoljenje ne odraža dejanskega stanja v naravi. Iz česa sodišče sklepa, da je manevriranje mogoče, in še več, da je mogoče z večkratnim popravljanjem, sodišče ne pojasni, ampak zgolj ugiba in neargumentirano predpostavlja.

Dalje sodišče v celoti spregleda dejstvo, da iz izjav tožene stranke z dne 11. 12. 2023 in z dne 8. 12. 2023 ne izhaja, da bi slednja zanikala, da tožeča stranka ne more več obračati svojih vozil, kot je to počela do sedaj na dovozni poti in lastni nepremičnini, niti ne izjavlja, da ji to dejstvo ne bi bilo znano. Prav tako ne zanika dejstva, da se mora tožeča stranka s svojimi vozili zaradi zatrjevanega motilnega dejanja sedaj v promet na X. ulici vključevati vzvratno. Ob pravilni uporabi 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) bi zato sodišče lahko zaključilo le, da to dejstvo ni sporno.

Tožena stranka zgolj operira s pojmom solastninska pravica ter trdi, da ni bilo dogovora med pravdnimi strankami glede obračanja vozil tožeče stranke in s tem souporabe in soposesti tožeče stranke na nepremičnini tožene stranke. Posest pa je dejstvo, ki nastane zaradi uporabe ter zanjo ni potreben nikakršen dogovor.

Sodišče izhaja iz več nepravilnosti v dejanskem stanju, ki jih ne pojasni. Glede višine škarpe tako sodišče ugotavlja, da naj bi bila ta od 0 do 20 centimetrov, od kod to ugotovitev izpelje, ne pojasni. To je navedba tožene stranke, ki ni dokazno podprta. Tožeča stranka pa je pojasnila, da je na najvišjem delu škarpa visoka 0,5 metra, pri čemer je iz priloženih fotografij že na oko razvidno, da je škarpa nedvomno višja od 20 centimetrov. Sodišče ne pojasni, zakaj verjame toženi stranki, podana je kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Zid v višini 50 centimetrov predstavlja oviro, ki onemogoča varno obračanje vozila, enako bi veljalo tudi, če bi bila škarpa visoka le 20 centimetrov. Tožeča stranka prav tako prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da nobena stvar še ne preprečuje vožnje na zemljišče tožene stranke in obračanje kot do sedaj. Postavljena škarpa, ki je iz priloženih fotografij odlično razvidna, namreč nedvomno ovira dostop do področja obračališča. Sodišče tudi neutemeljeno navaja, da če lahko na svoje zemljišče zapelje tožena stranka in kombi, lahko tudi tožeča stranka. Gre namreč za povsem drugačno situacijo, saj tožena stranka na svoje zemljišče ne vozi vzvratno in ne obrača izpred hiše tožeče stranke pod kotom 90 stopinj, ampak pripelje naravnost od X. ulice. Ko pa je pred hišo tožeče stranke enkrat že parkirano vozilo, le-tega tožeča stranka ne more vzvratno obrniti in se odpeljati čelno po dovozni poti proti X. ulici. Iz posnetka vožnje kombija in njegovega manevriranja izpred hiše tožeče stranke ter njegovega obračanja je jasno razvidno, da po dovozni poti slednji ni vzvratno obrnil vozila, kot to insinuira sodišče.

Ne drži navedba sodišča, da je mogoč dostop kot doslej. Gledajoč od X. ulice iz parkirnega prostora tožeče stranke neposredno ob škarpi dostop ni mogoč, saj se avto ne zvije v kot 90 stopinj, ki je sedaj nastal zaradi postavljene škarpe. Dalje ne drži, da je podaljšek dostopne poti parc. 1265 namenjen obračanju. V času izdaje gradbenega dovoljenja parcela 350/1265 sploh ni obstajala. Gradbeno dovoljenje namreč jasno navaja, da je bila tedaj to parcela 350/131 k. o. E., parcelacija je nastala po pridobljenem pravnomočnem gradbenem dovoljenju. Kakšen je bil dejanski in edini pravilni namen izvedbe obračanja skladno z načrti projektanta, pa je lahko razvidno izključno iz teh načrtov. Tako je potrebno brati tudi gradbeno dovoljenje na strani 6/3, ki pod alinejo "Prometna in zunanja ureditev" jasno navaja, da so na dovozni poti pred objekti zagotovljene manipulacijske površine. Slednje pa se lahko bere izključno ob upoštevanju projektnih načrtov, torej tudi Lokacijski prikaz: Prikaz zunanje ureditve, ki je predvidel manipulacijsko površino obračanja pred hišo A in je tako navedeno tudi še v uporabnem dovoljenju. Drugje namreč skladno s predpisi in glede na dejansko stanje ni dovolj prostora, kar je ugotovil že pristojen projektant. Zato je ugotovitev sodišča nepravilna. Podana je tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Sodišče mora odločati na podlagi zakonov in dejanskega stanja, ki ga predstavita pravdni stranki, torej ob pravilni uporabi pravil postopka. Tega pa sodišče v predmetni zadevi ni zmoglo. Nekritično in brez argumentov se je postavilo na stališče, da je vzvratno obračanje vozil mogoče. Zaključek sodišča ne temelji na navedbah nobene pravdne stranke in tudi ne na splošno znanih dejstvih. Sodišče ga izpelje iz okoliščine, da verjetnost terjatve tožeče stranke ni izkazana, ker v nasprotnem primeru, če ne bi bil izpolnjen pogoj prometne varnosti, uporabno dovoljenje ne bi bilo izdano. Tak zaključek pa je v nasprotju s pojmom posestnega varstva in posesti same. Slednja namreč ni vezana na morebitne lastninske in druge upravnopravne pravice. Zaključek sodišča napeljuje na to, da če je uporabno dovoljenje izdano, morebitne napake v upravnem postopku niso mogoče, ter tudi, da pridobitev uporabnega dovoljenja pomeni meje posestnega varstva v predmetni zadevi. To pa je že per se v nasprotju s pojmom posesti in posestnega varstva. Obračanje pred hišo tožeče stranke ni mogoče ne skladno z gradbenim dovoljenjem in tudi ne v naravi. Med nepremičnino tožeče stranke in delom dovozne poti, ki sega v nepremičnino tožene stranke, je kot 90 stopinj in splošno znano je tudi, da vozila nikoli ne obračajo pod kotom 90 stopinj, ker to pač fizično ni mogoče.

Nazadnje tožeča stranka še pojasnjuje, da obračanje vozil pred hišo A ni izvedeno skladno z gradbenim dovoljenjem, saj si je lastnik hiše A zgradil prizidek in s tem zmanjšal prostor na lastni nepremičnini, predvideni v gradbenem dovoljenju za obračanje, in s tem le-tega onemogočil.

Tožeča stranka predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglaša pritožbene stroške.

3.Tožena stranka v zakonskem roku na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ter 239. členom ZIZ).

6.V obravnavani zadevi je tožeča stranka zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi motenja posesti in hkrati predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Kot bistveno je navedla, da je lastnica nepremičnine ID znak parcela 0000 350/1263 (v nadaljevanju parcela 1263), kjer stoji njena hiša C, in solastnica nepremičnine ID znak parcela 0000 350/1265, ki v naravi predstavlja dovozno pot (v nadaljevanju parcela 1265). Tožena stranka pa je lastnica nepremičnine parcela ID znak 0000 350/1264 (v nadaljevanju parcela 1264), kjer stoji njena hiša D, in solastnica parcele 1265. Tožeča stranka je tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe temeljila na trditvah, da je do motilnega dejanja uporabljala del parcele tožene stranke 1264. Imela je mirno soposest parcele 1264 in soposest parcele 1265, in sicer s trojnim namenom: 1.) za parkiranje pred svojo hišo C na parceli 1263, 2.) za odpiranje vrat in izstopanje iz vozila na svoji parceli 1263, in 3.) za obračanje svojih vozil in vozil obiskovalcev, kar jim je omogočalo čelno vključevanje v promet na javno cesto - X. ulico. Do motilnega dejanja je po navedbah tožeče stranke prišlo najprej dne 25. 10. 2023 s preddeli, in sicer z izkopom tlakovcev, s čimer je nastala luknja, ter nato s postavitvijo škarpe dne 28. 10. 2023. S tem je tožeča stranka utemeljila verjetni obstoj svoje nedenarne terjatve iz naslova motenja posesti, češ da ji postavljena škarpa preprečuje dotedanje izvrševanje soposesti na delu parcele tožene stranke 1264.

7.Začasna odredba je po navedbah tožeče stranke potrebna zaradi oteženega parkiranja in izstopanja iz vozil na njeni parceli 1263, predvsem pa zaradi onemogočenega vzvratnega obračanja njenih vozil in vozil njenih obiskovalcev na delu parcele tožene stranke 1264. Kot trdi, namreč zaradi motilnega dejanja ni več mogoče obračati vozil kot do sedaj, prav tako to ni možno pred hišo A ali kje drugje. Dokler ni prišlo do motilnega dejanja, je tožeča stranka s parkirnega mesta na njeni parceli 1263 vzvratno obrnila svoje vozilo preko dela parcele tožene stranke 1264 in solastne parcele 1265 (dovozna pot), kar ji je omogočilo, da se je lahko čelno vključila v promet na javno cesto - X. ulico. Ker zaradi postavljene škarpe navedeno ni več možno, se lahko tožeča stranka v promet vključi le še vzvratno, kar pa predstavlja resno nevarnost za zdravje oziroma življenje tožeče stranke in njene sedemletne hčere. Vzvratno vključevanje na javno cesto je namreč nepregledno in lahko zato pride do hujših trkov ter s tem do telesnih poškodb ali celo smrti. S povzetimi navedbami je tožeča stranka utemeljila obstoj pogoja za izdajo začasne odredbe iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je nevarnost, da bo brez izdaje začasne odredbe pretrpela težko nadomestljivo oziroma nenadomestljivo škodo. Poleg tega je tožeča stranka uveljavljala tudi, da toženi stranki v primeru izdaje začasne odredbe ne bi nastala večja škoda od tiste škode, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala njej (pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ).

8.Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik mora kumulativno z verjetnim obstojem terjatve verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (1. do 3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ). Veljavni ZIZ ureja le zavarovalne začasne odredbe, to je take, ki so potrebne, da se zagotovi možnost bodoče izvršbe. Naš pravni red pa na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, Up-275/97 pozna tudi t. i. regulacijske začasne odredbe, ki v zakonu niso izrecno urejene. Ta vrsta začasnih odredb ni namenjena zavarovanju terjatve oziroma zagotovitvi možnosti kasnejše izvršbe, temveč začasni ureditvi spornega pravnega razmerja z namenom, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode že med samim sodnim postopkom ter se s tem zagotovi, da morebitna kasnejša ugodilna sodba v korist upnika ne bi ostala brez pomena. Namen regulacijskih začasnih odredb je torej začasna ureditev spornega pravnega razmerja še pred dokončno odločitvijo o glavni stvari. Kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, je treba po (ustavno)sodni praksi in teoriji pogoje za izdajo začasnih odredb, ki so le provizorično pravno varstvo, razlagati restriktivno. To še toliko bolj velja za regulacijske začasne odredbe, sploh tiste, pri katerih se njihova vsebina ujema s tožbenim zahtevkom.

9.Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj je štelo, da ni izpolnjen že posebni pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe, to je pogoj po 2. ali po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. S pogojem iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, to je verjetnim obstojem terjatve tožeče stranke do tožene stranke iz naslova motenja posesti, se prvostopenjsko sodišče posledično niti ni ukvarjalo. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana odločitev vsaj preuranjena.

10.Kot izhaja že iz razlogov izpodbijanega sklepa in je bilo povzeto tudi zgoraj, naj bi motilno dejanje - postavitev škarpe na parceli tožene stranke 1264 ob meji s parcelo tožeče stranke 1263 v dotedanje izvrševanje posesti tožeče stranke na delu parcele tožene stranke 1264 posegalo na dveh ravneh: oteženo naj bi bilo parkiranje in izstopanje iz vozil na parceli tožeče stranke 1263, zlasti pa tožeča stranka in njeni obiskovalci naj ne bi mogli več vzvratno obračati svojih vozil na parceli tožene stranke 1264 z namenom, da bi se lahko varno, čelno vključili v promet na X. ulico. V zvezi s prvim, zatrjevanim oteženim parkiranjem in izstopanjem iz vozil tožeče stranke na njeni parceli 1263, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zgolj to dejstvo, tudi če bi se izkazalo za resnično, ne more predstavljati nevarnosti za zdravje ali celo življenje tožeče stranke in njene sedemletne hčere, oziroma ne ustreza pravnemu standardu težko nadomestljive škode v smislu 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Še zlasti ob izhodišču, da je treba pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki se ujema s tožbenim zahtevkom, razlagati restriktivno. Le oteženo parkiranje in izstopanje iz vozil tožeče stranke tudi ni škoda, večja od tiste škode, ki bi z rušenjem škarpe, postavljene na njej lastni parceli 1264, nastala toženi stranki v primeru izdaje predlagane začasne odredbe (pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ).

11.Prenagljeno pa je sodišče prve stopnje štelo, da tožeča stranka nevarnosti nastanka težko nadomestljive oziroma celo nenadomestljive škode ni izkazala z dokazno podprtimi trdivami, da zaradi motilnega dejanja - postavitve škarpe ne more več vzvratno obračati vozil na delu parcele tožene stranke 1264, kar ji onemogoča, da bi se lahko čelno vključila v promet na javno cesto na X. ulico. Ne drži sicer pritožbeni očitek, da tožena stranka zatrjevane nezmožnosti obračanja vozil tožeče stranke in njenih obiskovalcev na parceli tožene stranke 1264 niti ni zanikala, ter da bi zato sodišče prve stopnje navedeno dejstvo na podlagi 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ moralo šteti za priznano. Iz spisa namreč izhaja, da se je tožena stranka o predlogu za izdajo začasne odredbe izjavila z dvema vlogama, vloženima dne 8. 12. 2023 (red. št. 4) in dne 11. 12. 2023 (red. št. 6), pri čemer je v drugo vloženi vlogi izrecno navedla, da je škarpa visoka od 0 do 20 centimetrov in v ničemer ne ovira lastninske pravice tožeče stranke, pa tudi, da je obračanje in parkiranje kljub postavitvi škarpe možno in z ničemer okrnjeno. Pritožbena trditev, da tožena stranka navedb tožeče stranke o onemogočenem vzvratnem obračanju vozil na parceli tožene stranke 1264 ni prerekala, je torej protispisna.

12.Povedano tako pomeni, da je okoliščina, ali lahko tožeča stranka kljub postavljeni škarpi še vedno vzvratno obrača na parceli tožene stranke 1264, med pravdnima strankama sporna. Ugotovitev, da je odgovor na navedeno vprašanje pritrdilen, je sodišče prve stopnje oprlo na svojo vizualno oceno, po vpogledu v slikovni material, priložen k predlogu za izdajo začasne odredbe. Navedlo je, da tožeča stranka nikjer ne pojasni, zakaj zaradi postavljenega temelja v višini od 0 do 20 centimetrov ne bi več mogla voziti na zemljišče tožene stranke in tam obračati. Po drugi strani pa je po presoji sodišča prve stopnje iz priloženega slikovnega materiala očitno, da v trenutku vlaganja tožbe in predloga za začasno odredbo nobena stvar še ne preprečuje vožnje tožeče stranke na zemljišče tožene stranke in obračanja kot do sedaj, saj tožeča stranka ne navaja nobene zapore, na slikah pa tudi ni razvidna. Če lahko na svoje zemljišče zapelje tožena stranka in kombi na fotografiji v prilogi A3, A4 in A6, lahko tudi tožeča stranka. Kot še izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, morda tožeča stranka res ne more voziti preko najvišjega roba temelja in preko celotne linije le-tega, a vendar je dostop še mogoč, glede na prilogi A15 in A16 vsaj desno od konca temelja na sliki. Zato trenutno ni mogoče ugotoviti, da obračanje kot doslej in čelno vključevanje na X. ulico ni več mogoče, če bi ob vključevanju v promet prišlo do trka, bi bila to izključno posledica napačne vožnje tožeče stranke.

13.Ne glede na zgoraj navedeno pa bi bila po mnenju sodišča prve stopnje odločitev enaka tudi, če bi tožeča stranka zatrjevala, da je dostop na parcelo tožene stranke 1264 sedaj povsem in v celoti onemogočen. Drugi, nosilni argument, na katerega se je pri presoji (ne)obstoja pogoja po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ oprlo prvostopenjsko sodišče, je namreč že dejstvo, da je bilo za parcelo tožeče stranke 1263 izdano uporabno dovoljenje z dne 16. 5. 2022 (priloga A22). Po mnenju sodišča namreč v primeru, če ne bi bil izpolnjen pogoj prometne varnosti, uporabno dovoljenje ne bi bilo izdano. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da skladno z gradbenim dovoljenjem parceli tožeče stranke 1263 pripadata dve parkirni mesti, pri čemer naj bi bilo iz navedb in prikaza v prilogi A 14 in A29 spisa razvidno, da se dostopna pot - parcela 1265, ki je v solasti tožeče stranke, ne konča v ravni liniji s parcelo tožeče stranke 1263 in parcelo tožene stranke 1264, temveč v podaljšku ustvarja površino, ki je očitno namenjena vzvratnemu obračanju tožeče stranke. Kot še izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tudi iz Lokacijske informacije (priloga A27) in Gradbenega dovoljenja (priloga A23) razvidno, da je vključevanje na X. ulico predvideno čelno.

14.Tožeča stranka je s pritožbo pritožbenemu sodišču vzbudila dvom v pravilnost povzetih argumentov sodišča prve stopnje. Iz fotografij v prilogi A15 in A16 sicer res izhaja, da sporni zid ni postavljen po celotni parcelni meji med parcelo tožeče stranke 1263 in parcelo tožene stranke 1264, oziroma da je desno od postavljene škarpe še prazen prostor. Vendar pa tožeča stranka v pritožbi uveljavlja, da kljub temu ni več dovolj prostora, da bi s parkiranega mesta na svoji parceli 1263 še vedno lahko vzvratno zapeljala na parcelo tožene stranke 1264, češ da avto ni gosenica, ki bi se ob škarpi lahko zvil pod kotom 90 stopinj. Takšnega ugovora zgolj na podlagi vizualne ocene oziroma vpogleda v fotografije v spisu ni mogoče že vnaprej zavrniti, saj ne gre za splošno znano dejstvo, niti dejstvo, ki bi očitno izhajalo že iz samih predlogu za začasno odredbo priloženih listinskih dokazil (slikovnega materiala), kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Pri tem je treba upoštevati, da je tožeča stranka za svoje navedbe glede nezmožnosti vzvratnega obračanja na parceli tožene stranke 1264 oziroma nezmožnosti čelnega vključevanja v promet na X. ulico v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagala še vrsto drugih dokazov, v zvezi s čimer pritožbeno sodišče posebej izpostavlja opravo ogleda na kraju samem, ogled videoposnetka vožnje kombija (priloga A32), po potrebi angažiranje izvedenca prometne stroke ter zaslišanje strank. Sodišče prve stopnje pa nobenega od naštetih dokazov ni izvedlo, temveč je že na podlagi priloženih listinskih dokazil štelo, da tožeča stranka ni niti verjetno izkazala, da zaradi motilnega dejanja vzvratno obračanje vozil tožeče stranke in njenih obiskovalcev na parceli tožene stranke 1264 ni več mogoče.

15.V zvezi z vprašanjem (ne)potrebnosti predlagane začasne odredbe oziroma vprašanjem (ne)obstoja pogoja po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ pritožba dalje utemeljeno prereka tudi drugi, nosilni argument sodišča prve stopnje, da uporabno dovoljenje za parcelo tožeče stranke 1263 niti ne bi bilo izdano, če ne bi bil izpolnjen pogoj prometne varnosti. Na načelni ravni sicer drži, da se uporabno dovoljenje za nepremičnino naj ne bi izdalo, če ni zagotovljen pogoj prometne varnosti. Vendar pa gre zgolj za domnevo, ki ne velja nujno absolutno. Drugačno stališče bi bilo neživljenjsko, saj bi temeljilo na predpostavki, da je uporabno dovoljenje vselej pravilno. Poleg tega tožeča stranka v pritožbi izrecno navaja, da po gradbenem dovoljenju nikoli ni bilo predvideno obračanje vozil na mestu, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, to je v podaljšku sedanje dovozne poti na parceli 1265, ki v času izdaje gradbenega dovoljenja niti še ni obstajala, saj je nastala šele po izvedeni parcelaciji. Prvotno je šlo namreč za eno samo nepremičnino, in sicer parcelo št. 350/131 k. o. E., pri čemer naj bi bilo po gradbenem dovoljenju predvideno obračanje vozil pred hišo A (ta stoji na parceli 350/1261 k. o. E.; prikaz v prilogi A29; Vodilna mapa v prilogi A28), kar pa po navedbah tožeče stranke že v predlogu za začasno odredbo in tudi pritožbi v praksi sploh ni bilo mogoče. Lastnik hiše A je namreč na svoji nepremičnini (parcela 350/1261 k. o. E.) zgradil prizidek in s tem zmanjšal prostor na tej parceli, ki je bila po gradbenem dovoljenju predvidena za obračanje vozil (fotografija v prilogi A13). Tudi s temi dokazno podprtimi navedbami je tožeča stranka vzbudila dvom v pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da začasna odredba naj ne bi bila potrebna že glede na dejstvo, da je bilo za parcelo tožeče stranke 1263 izdano uporabno dovoljenje.

16.Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da za izdajo začasne odredbe zadošča izkaz pogojev iz 272. člena ZIZ z dokaznim standardom verjetnosti. Vendar po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi zgolj na podlagi že izvedenih listinskih dokazov ni mogoče pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je verjetno izkazano, da lahko tožeča stranka na parceli tožene stranke 1264 z namenom čelnega vključevanja v promet na X. ulico še vedno vzvratno obrača svoja vozila kot doslej. Prav tako je preuranjen zaključek, da začasna odredba tudi sicer naj ne bi bila potrebna že zato, ker naj bi se tožeča stranka lahko v promet na X. ulico čelno vključila s tem, da vozila obrne na dovozni poti na njeni solastni parceli 1265. Povedano še drugače, le na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče ugotoviti, da tožeča stranka ni niti verjetno izkazala, da se ne more več čelno vključevati v promet na javno cesto. Z zgoraj povzetimi pritožbenimi argumenti je tožeča stranka takšen zaključek sodišča prve stopnje uspešno omajala do te mere, da se izpodbijana odločitev izkaže vsaj kot preuranjena. Ni namreč (še) mogoče ugotoviti, da v konkretnem primeru pogoj nevarnosti nastanka težko nadomestljive oziroma celo nenadomestljive škode v primeru neizdaje začasne odredbe (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) ni izkazan niti s stopnjo verjetnosti, kot je prenagljeno štelo sodišče prve stopnje. Zgolj dokazi, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje, takšnega sklepa ne omogočajo.

17.Že iz pojasnjenega razloga je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ). Prvostopenjsko sodišče naj upošteva vse zgoraj obrazloženo in dopolni dokazni postopek v zvezi z vprašanjem (ne)obstoja pogoja iz 2. oziroma 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, po potrebi pa naj se opredeli tudi do pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ.

18.Ker je že zgoraj obrazloženo narekovalo ugoditev pritožbi, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje.

19.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

1Tožena stranka je hkrati investitor, ki je zgradila štiri hiše v nizu, pri čemer je hišo C prodala tožeči stranki, hiši A in B drugima dvema kupcema, hišo D pa je obdržala zase.

2Odločba Ustavnega sodišča, Up-275/97 , 6. točka razlogov.

3Odločba Ustavnega sodišča, Up-275/97, 9. in 10. točka razlogov; Pogorelčnik, nav. delo, str. 130. Pogoj, da se vsebina začasne odredbe sploh lahko ujema s tožbenim zahtevkom, je reverzibilnost, to je, da je mogoča vzpostavitev v stanje pred začasno odredbo, če je kasneje v pravdnem postopku tožbeni zahtevek zavrnjen. Takšno stališče je zavzelo Ustavno sodišče v odločbi, Up-275/97. Enako meni teorija - na primer Pogorelčnik N., nav. delo, str. 130 in 131.

4Kot že navedeno zgoraj, morata biti za izdajo začasne odredbe pogoja iz prvega in drugega odstavka 272. člena ZIZ podana kumulativno.

5Glej 6. in 7. točka razlogov.