Jedro

Sklicevanje na posamezne odločitve tujih sodišč ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v smislu Uredbe Dublin III, saj te odločitve temeljijo na konkretnih dejanskih okoliščinah posameznih primerov in jih ni mogoče posploševati na vse primere predaj, zlasti ne brez konkretizacije, v čem naj bi bile primerljive z obravnavano zadevo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142‑2634/2025/14(1221-06) z dne 21. 10. 2025, s katerim je to zavrglo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III,1 ter odredila njegovo predajo navedeni državi članici.

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče pritrdilo toženkini odločitvi, da je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška na podlagi točke b prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, saj je ta odgovornost tudi sprejela. Presodilo je, da v obravnavanem primeru niso izkazane sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, ki bi preprečevale predajo, saj splošne navedbe o t. i. "pushbackih" za tožnika niso relevantne, ker bo vrnjen v dublinskem postopku kot prosilec za mednarodno zaščito. Tožnikovo sklicevanje na sodno prakso tujih sodišč pa se nanaša na specifične okoliščine konkretnih primerov, ki jih ni mogoče posploševati. Glede zatrjevane ogroženosti v azilnem domu je Upravno sodišče ocenilo, da ne gre za sistemske pomanjkljivosti in da so pristojne službe ukrepale v okviru svojih pristojnosti, tožnik pa ni izkoristil drugih možnosti zaščite. Tudi ob upoštevanju njegovega kratkotrajnega bivanja na Hrvaškem je zaključilo, da ni podlage za ugotovitev nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, zato je tožbo zavrnilo.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje ali pa izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu. Navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita, saj na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu, kar naj bi izhajalo tudi iz sodne prakse tujih sodišč, na katero se je skliceval že v tožbi. Poudarja, da mu v azilnem domu ni bila zagotovljena varnost, ker je bil izpostavljen grožnjam drugih prosilcev, pristojni pa po njegovih navedbah niso ustrezno ukrepali niti ga niso poučili o možnostih zaščite ali premestitve. Meni, da takšne okoliščine kažejo na nezmožnost hrvaškega sistema, da prosilcem zagotovi ustrezno varnost, zato njegova predaja ni dopustna.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III predaja prosilca odgovorni državi članici ni dopustna, če obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku ali pogojih za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina EU). V takem primeru mora država članica nadaljevati presojo meril za določitev odgovorne države članice. Po ustaljeni sodni praksi morajo takšne pomanjkljivosti, kadar se uveljavljajo kot sistemske, dosegati posebej visok prag resnosti ter biti splošne narave, tako da presegajo posamezne nepravilnosti, pri čemer je treba pri presoji dopustnosti predaje upoštevati tudi konkretne okoliščine posameznega prosilca.

7.Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu. V tem delu pritožbe zgolj splošno vztraja pri navedbah iz tožbe in se sklicuje na sodno prakso tujih sodišč, ne da bi konkretiziral, v čem naj bi bile te odločbe primerljive z njegovim primerom. Upravno sodišče je te navedbe obrazloženo zavrnilo in pojasnilo, da sklicevanje na posamezne odločitve tujih sodišč ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v smislu Uredbe Dublin III, saj te odločitve temeljijo na konkretnih dejanskih okoliščinah posameznih primerov in jih ni mogoče posploševati na vse primere predaj, zlasti ne brez konkretizacije, v čem naj bi bile primerljive z obravnavano zadevo. Pritožnik za drugačno presojo ne ponudi nobenih novih ali konkretnih argumentov, temveč ostaja na ravni pavšalnega nestrinjanja, kar ne dosega standarda obrazložene pritožbe in ne more vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe.

8.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevano ogroženost pritožnika v azilnem domu. Iz ugotovitev Upravnega sodišča izhaja, da naj bi grožnje izvirale od drugih prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa od ravnanja državnih organov. Takšne okoliščine same po sebi ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti, temveč pomenijo individualen dogodek, ki bi lahko bil pravno relevanten le, če bi dosegal posebej visok prag resnosti ali kazal na splošno in sistematično nezmožnost države, da zagotovi varnost prosilcev. Tega pa pritožnik ne izkaže.

9.Pritožbeni očitek, da pristojni niso ustrezno ukrepali, prav tako ni utemeljen. Upravno sodišče je ugotovilo, da so službe azilnega doma po prijavi dogodka ukrepale v okviru svojih pristojnosti. Pritožnik tem ugotovitvam ne nasprotuje z določnimi in konkretiziranimi trditvami, temveč zgolj zatrjuje, da ukrepanje ni bilo zadostno, kar ne more omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev Upravnega sodišča. Prav tako ne more biti odločilno njegovo navajanje, da ni vedel za možnost premestitve ali da ni bil napoten na policijo, saj takšne okoliščine ne izkazujejo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, temveč gre kvečjemu za vprašanje ravnanja v konkretnem primeru. Pritožnik tudi ne izkaže, da bi bile navedene možnosti zaščite v praksi nedostopne ali neučinkovite, temveč zgolj zatrjuje, da z njimi ni bil seznanjen, kar samo po sebi ne zadošča za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti.

10.Neutemeljen je tudi očitek, da bi morali hrvaški organi po uradni dolžnosti zagotoviti njegovo premestitev. Iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi bila zatrjevana ogroženost takšne intenzitete, da bi dosegala prag resnosti iz 4. člena Listine EU ali kazala na sistemsko neustreznost varnostnih mehanizmov. Pritožnik s tem v bistvu uveljavlja lastno oceno ustreznosti sprejetih ukrepov, ki pa ne zadošča za ugotovitev pravno relevantnih pomanjkljivosti v smislu Uredbe Dublin III.

11.Po obrazloženem in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča I Up 146/2025 z dne 1. 8. 2025 ter sodbi Sodišča EU C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo (87. in 91. točka obrazložitve) ter C-185/24 in C-189/24 z dne 19. 12. 2024 v zadevi Tudmur (37. točka obrazložitve).