Jedro

Dolžnik se lahko svoje odgovornosti za zapustnikov dolg razbremeni tako, da zatrjuje in dokazuje, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost. V zapuščinskem postopku se vrednost zapuščine ugotavlja zgolj za potrebe odmere sodne takse, ki se plačuje od čiste vrednosti zapuščine, na podlagi ocene strank v postopku ali po prostem preudarku in nima dokazne moči v tem postopku. Vrednost podedovanega premoženja mora biti v utemeljitev ugovora omejitve odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove ugotovljena bodisi na podlagi popisa in cenitve v zapuščinskem postopku bodisi s cenitvijo v postopku, v katerem se ugotavlja odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, upnik pa stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor novega dolžnika z dne 5. 2. 2021 zavrnilo (1. točka izreka), zahtevo novega dolžnika za povrnitev izvršilnih stroškov z dne 5. 2. 2021 zavrnilo in dolžniku naložilo, da je dolžan upniku v roku 8 dni od prejema sklepa plačati 149,33 EUR nadaljnih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno plačilo (II in III točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pritožuje dolžnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navaja, da so bistveni razlogi sodišča prve stopnje glede zavrnitve ugovora, da je za odločitev o odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove odločilna vrednost podedovanega premoženja in da dolžnik trditev in dokazov v zvezi s tem ni podal. Dolžnik zatrjuje, da je v ugovornem postopku podal trditev, da je bila vrednost podedovanega premoženja negativna, za kar je predložil tudi dokaz – zapisnik zapuščinske obravnave z dne 15. 9. 2020, iz katerega je razvidno, da je sodišče zapisniško ugotovilo, da je vrednost zapuščine negativna, zato tudi ni odmerilo sodne takse. Meni, da je obseg in vrednost zapuščine ugotovljena s pravnomočnim sklepom o dedovanju s strani zapuščinskega sodišča, medtem ko ima zapisnik zadostno dokazno vrednost glede trditev dolžnika, da je vrednost zapuščine negativna. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da se v sklepu o dedovanju vrednost zapuščine praviloma ugotavlja le na podlagi ocene strank in po prostem preudarku zgolj za potrebe odmere sodne takse, kar pa v tem izvršilnem postopku ne zadošča. Upnik ponavlja vse svoje navedbe iz odgovora na ugovor in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v prvem odstavku 142. člena določa, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Z dedovanjem kot univerzalno sukcesijo preidejo na dediča vsa premoženjska razmerja zapustnika, vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel ob smrti. Tako kot pravice, tudi obveznosti, na dediča preidejo ipso iure s smrtjo zapustnika, brez posebnega pravnega akta, s katerim bi dedič prevzel obveznosti. Zapuščina na dediča torej preide z dnem zapustnikove smrti, kar pomeni, da mora dedič prevzeti postopek po pokojnem dolžniku in se prevzemu ne more upirati. Upnik mora za uspešno uveljavljanje svoje terjatve, poleg obstoja zapustnikovega dolga dokazati tudi, da je novi dolžnik dedič pokojnega dolžnika. Dolžnik pa se lahko svoje odgovornosti za zapustnikov dolg razbremeni tako, da _zatrjuje in dokazuje_, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, zato se v izogib ponavljanju, pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Zoper sklep o izvršbi ima namreč novi dolžnik, to je dedič po pokojnem, možnost ugovora iz 56 a. člena ZIZ, da obveznost (v takšnem obsegu) nanj ni prešla (12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Ne more pa (razen pod pogoji iz 56. člena ZIZ) ugovarjati temelju terjatve, o kateri je že odločeno v pravnomočnem sklepu o izvršbi.

7. V konkretnem primeru je zapuščinsko sodišče, v sklepu o dedovanju opr. št. D 000 z dne 15. 9. 2020 sicer ugotovilo obseg zapuščine, vendar pa je na dediču, da zatrjuje in dokazuje kolikšna je vrednost podedovanega premoženja. Dedič se namreč odgovornosti za zapustnikove dolgove, delno ali v celoti, lahko razbremeni ne le z ugovorom, da je njegova obveznost omejena do višine podedovanega premoženja, ampak mora ne le zatrjevati, temveč tudi dokazati ne samo obseg podedovanega premoženja, temveč tudi njegovo točno vrednost, kar pomeni, da je na njem trditveno in dokazno breme o pravno pomembnih okoliščinah za upoštevanje te omejitve (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj je omejitev odgovornosti v njegovo korist. 8. Po oceni pritožbenega sodišča je zato pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnik temu ni zadostil. Na pritožbene navedbe o tem, da naj bi že zapuščinsko sodišče ugotovilo vrednost podedovanega premoženja, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v zapuščinskem postopku vrednost zapuščine ugotavlja zgolj za potrebe odmere sodne takse, ki se plačuje od čiste vrednosti zapuščine, na podlagi ocene strank v postopku ali po prostem preudarku in nima dokazne moči v tem postopku. V dokaz dejanske vrednosti podedovanega premoženja tako ne more zadoščati v zapuščinskem postopku ocenjena vrednost zapuščine, saj temu, torej ugotavljanju prave vrednosti zapuščine, zapuščinski postopek praviloma ni namenjen. Zato je bilo neutemeljeno ugovorno zavzemanje dolžnika, da naj bi bila vrednost zapuščine, ki je negativna, ugotovljena v sklepu o dedovanju oziroma v zapisniku o zapuščinski obravnavi in relevantna tudi za presojo utemeljenosti ugovora omejitve odgovornosti dediča do višine vrednosti podedovanega premoženja. Vrednost podedovanega premoženja mora biti torej v utemeljitev ugovora omejitve odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove po prvem odstavku 142. člena ZD v zvezi z 12. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ ugotovljena bodisi na podlagi popisa in cenitve v zapuščinskem postopku (184. člen ZD) bodisi s cenitvijo v postopku, v katerem se ugotavlja odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove1. Nič od navedenega v obravnavani zadevi ni bilo izvedeno niti s strani dolžnika predlagano, čeprav je bilo prav na dolžnku dokazno breme za dokaz dejanske vrednosti podedovanega premoženja, kot je bilo že zgoraj obrazloženo.

9. Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) tako v odločitvi o glavni stvari, kot tudi v stroškovni odločitvi, ki je bila, ob odsotnosti izrecne pritožbene graje v tej smeri, zgolj predmet uradnega preizkusa, ki ni pokazal uradoma upoštevnih kršitev.

10. Ker dolžnik v pritožbenem postopku ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, na podlagi določbe 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.

11. Upnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve in njegov odgovor ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, zato ni bil potreben (prvi odstavek 165. člena ZPP ter prvi odstavek 155. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 O tem je večkrat že zavzela stališče tudi sodna praksa: gl. VSM sklep I Ip 1238/2013 z dne 5. 12. 2013, VSM skelp II Ip 1212/2014.