Jedro

Odpoved pravici do odpravnine in njenemu izplačilu predstavlja nedopustno razpolaganje s pravicami iz delovnega razmerja in je v nasprotju s 109. členom ZDR.

V skladu z 18. členom Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti Slovenije, ki velja za toženo stranko, višina odpravnine, ki pripada delavcu zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, lahko presega desetkratnik osnove iz ZDR. Ker je bila s panožno kolektivno pogodbo dogovorjena višja odpravnina, jo mora tožena stranka izplačati v višjem znesku. Zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo razliko v odpravnini v višini, ki presega 10-kratnik osnove.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe v delu tožbenega zahtevka za znesek 8.730,00 EUR postopek ustavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati še odpravnino v višini 2.037,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (II. točka izreka) ter plačati zakonske zamudne obresti v višini 1.136,55 EUR v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške v višini 523,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe ( IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo, ki se nanaša na plačilo 2.037,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2012 se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zavrne zahtevek tožnice na izplačilo odpravnine v višini 2.037,00 EUR. Navaja, da tožnica ni upravičena do presežka odpravnine, ki presega 10 plač. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določbo 18. člena Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalno dejavnost Slovenije. Izplačilo odpravnine, ki presega 10-kratnik osnove, je po mnenju tožene stranke v pristojnosti delodajalca oziroma predmet dogovora med tožnico in toženo stranko. Tožena stranka meni, da se delavec lahko odpove morebitnim neodtujljivim pravicam, potem ko te nastanejo. Takšna odpoved ni nična in je v skladu z načelom pogodbene avtonomije. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče upošteva njeno slabo ekonomsko stanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ob nespornem dejanskem stanju je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožba ni utemeljena v delu, ko navaja, da sta se stranki s podpisom sporazuma o načinu izplačila odpravnine z dne 7. 1. 2013 dogovorili za izplačilo odpravnine v znesku 8.730,00 EUR bruto v 10 mesečnih obrokih. Takšnega zapisa ni mogoče obravnavati in šteti kot da so bile obveznosti tožene stranke izpolnjene. Čeprav bi bila volja tožnice takšna, bi še vedno veljalo, da gre za pravico, ki je določena z zakonom in se ji delavec ne more veljavno odpovedati, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Takšna odpoved pravici in njenemu izplačilu je nična, ker je v nasprotju s prisilnimi predpisi. Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na enotno sodno prakso, kakršna se je glede odpovedi pravice do odpravnine in njenemu izplačilu oblikovala po izdaji odločbe Ustavnega sodišča opr. št. Up 63/03-19 z dne 2. 2. 2005 (Ur. list RS, št. 14/2005 ) in iz katere izhaja, da odpoved pravici do odpravnine in njenemu izplačilu predstavlja nedopustno razpolaganje s pravicami iz delovnega razmerja in je v nasprotju s prisilnim predpisom tj. 109. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji).

6. Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno prisodilo razliko v odpravnini v višini, ki presega 10-kratnik osnove, pri čemer se je pravilno oprlo na določbo 18. člena Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti Slovenije (Ur. list RS, št. 55/2009), po kateri višina odpravnine, ki pripada delavcu zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, lahko presega desetkratnik osnove iz Zakona o delovnih razmerjih. Ker je s panožno kolektivno pogodbo dogovorjena višja odpravnina, jo mora tožena stranka izplačati v tem, višjem znesku (drugi odstavek 7. člena ZDR in 4. člen Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. list RS, št. 43/2006).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

8. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.