Jedro

Tožnik ima prav, ko navaja, da spada nezgodno zavarovanje med osebna zavarovanja. Pri osebnem zavarovanju res velja, da lahko oškodovanec poleg odškodnine zahteva tudi zavarovalnino (948. člen ZOR). Vendar le, kadar on plačuje zavarovalno premijo. Kadar pa zavarovalno premijo za nezgodno zavarovanje plačuje podjetje, tedaj zavarovanje krije del njene odgovornosti. Breme zavarovanja nosi podjetje, zato oškodovanec ne more imeti pravice iz obeh pravnih temeljev, odškodninskega in zavarovalnega. Takšno stališče je vrhovno sodišče zavzelo že leta 1983 (Poročilo VSS št. 1/84, str.13) in je strokovno utemeljeno tudi v današnjih družbenih razmerah.

Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da je treba invalidnino, ki jo prejema tožnik, upoštevati pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (Poročilo VS SRS, 1986/II, str.16).

Sodišče mora glede na vse okoliščine konkretnega primera ugotoviti, ali invalidnina, ki jo prejema oškodovanec, v takšni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, da mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili 200. in 203. člen ZOR, ker sta pričakovani mnogokratnik invalidnine preprosto odšteli od odškodnine. Nista namreč upoštevali namena odškodnine.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

I.

"Toženi stranki T. d.d. L. in Zavarovalnica sta nerazdelno dolžni plačati tožniku L. B., L. odškodnino 3,589.098,40 SIT z zakonitimi obrestmi od: - 2.998,80 SIT od 15.6.1992 dalje - 7.576,20 SIT od 15.7.1992 dalje - 2.203,20 SIT od 15.8.1992 dalje - 5.289,00 SIT od 15.10.1992 dalje - 1.800,60 SIT od 15.11.1992 dalje - 7.205,40 SIT od 15.12.1992 dalje - 3.588,60 SIT od 15.1.1993 dalje - 5.991,60 SIT od 15.2.1993 dalje - 3.018,60 SIT od 15.3.1993 dalje - 5.966,40 SIT od 15.4.1993 dalje - 3.252,60 SIT od 15.5.1993 dalje - 1.483,20 SIT od 15.6.1993 dalje - 1.141,80 SIT od 15.7.1993 dalje - 1.293,60 SIT od 15.8.1993 dalje - 964,80 SIT od 15.9.1993 dalje - 2.590,20 SIT od 15.10.1993 dalje - 6.355,80 SIT od 15.2.1994 dalje - 2.303,50 SIT od 15.3.1994 dalje - 6.431,40 SIT od 15.4.1994 dalje - 7.425,60 SIT od 15.5.1994 dalje - 7.548,60 SIT od 15.6.1994 dalje - 7.548,60 SIT od 15.7.1994 dalje - 7.180,20 SIT od 15.8.1994 dalje - 7.894,80 SIT od 15.9.1994 dalje - 10.837,20 SIT od 15.10.1994 dalje - 8.790,00 SIT od 15.11.1994 dalje - 8.950,80 SIT od 15.12.1994 dalje - 8.925,60 SIT od 15.1.1995 dalje - 13.243,80 SIT od 15.2.1995 dalje - 11.937,00 SIT od 15.3.1995 dalje - 13.726,20 SIT od 15.4.1995 dalje - 4.116,00 SIT od 15.5.1995 dalje - 13.006,80 SIT od 15.6.1995 dalje - 3,386.476,00 SIT od 28.3.1997 dalje.

II.

V presežku se tožbeni zahtevek tožnika zoper obe toženi stranki zavrne."

2. V preostalem se revizija zavrne.

3. Tožena T. d.d. in Zavarovalnica sta dolžna tožniku L. B. povrniti 749.742 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2000 dalje, tožnik L. B. pa je dolžan toženemu T. d.d. povrniti 419.067,00 SIT stroškov pravdnega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je bil zaposlen kot linijski monter pri toženem podjetju. Nesporno je, da je dne 27.5.1992 pri napeljevanju telefonskega zračnega kabla v strešni nosilec stanovanjske hiše padel zaradi zdrsa lestve in si zlomil vrat leve stegnenice. Toženo podjetje je s toženo zavarovalnico sklenilo pogodbo o zavarovanju. Zato je tožnik od sodišča zahteval, naj razsodi, da sta mu podjetje in zavarovalnica nerazdelno dolžna plačati odškodnino za premoženjsko škodo v višini 337.704,00 SIT in odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 16,500.000,00 SIT, od tega 5,000.000,00 SIT za telesne bolečine, 7,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 1,500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti in 3,000.000,00 SIT za strah.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta podjetje in zavarovalnica odgovorna za nastalo škodo, da pa je tudi tožnik s 40 % prispeval k nastanku škode. Odločilo je, da tožnikova premoženjska škoda znaša 337.704,00 SIT. Glede nepremoženjske škode pa je ocenilo, da je pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnika 10,800.000,00 SIT in sicer za telesne bolečine 3,800.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5,000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 500.000,00 SIT in za strah 1,500.000,00 SIT. Pravična odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo skupaj po oceni sodišča prve stopnja tako znaša 11,137.704,00 SIT. Sodišče prve stopnje je zaradi tožnikovega soprispevka k nastali škodi od tega zneska najprej odštelo 40 % odškodnine. Nato pa je odštelo še tožniku izplačano zavarovalnino v znesku 2,493.524,80 SIT in invalidnino v znesku 2,839.375,50 SIT. Tako je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 1,349.722,10 SIT, od tega 202.622,40 SIT za premoženjsko in 1,147.099,70 SIT za nepremoženjsko škodo.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje sta se pritožila tožnik in toženo podjetje. Sodišče druge stopnje je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik meni, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo tako glede temelja odškodninske (deljene) odgovornosti kot tudi glede vračunanja izplačane zavarovalnine in invalidnine.

Tožnik v reviziji navaja, da je toženo podjetje pretežno odgovorno za nastalo škodo. Opozarja, da do škode ne bi prišlo, če bi v podjetju upoštevali določila o varstvu pri delu in bi delovodja ustrezno nadziral delo. Tožnik navaja, da bi glede na njegove duševne in telesne lastnosti morali nevarno delo zaupati drugemu delavcu. Meni, da je kvečjemu z 20 % prispeval k nastanku škode.

Tožnik v reviziji tudi opozarja, da kolektivna pogodba o nezgodnem zavarovanju spada med osebna zavarovanja in ne med zavarovanja pred odgovornostjo, zato sodišče ne bi smelo od odškodnine odšteti prejetega zneska iz tega naslova. Tožnik navaja, da se je v obdobju, ko je prišlo do škodnega dogodka, spreminjal družbeni sistem. Vsi delavci so ustvarjali sklade za materialne stroške, zato tožnik meni, da ni sprejemljivo, da je sodišče od odškodnine odštelo znesek, ki mu je bil izplačan po policah kolektivnega nezgodnega zavarovanja.

Tožnik v reviziji navaja, da sodišče ne bi smelo odšteti invalidnine od odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, temveč kvečjemu od odškodnine za premoženjsko škodo. Meni tudi, da sodišče ne bi smelo odšteti invalidnine kar za 431 mesecev, ker je čas smrti nepredvidljiv, temveč le prejete zneske do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik opozarja, da bi moralo sodišče pri odmeri odškodnine po prostem preudarku upoštevati, da tožnik prejema tudi invalidnino. Sicer pa tožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzame stališče do vračunavanja tovrstnih prejemkov v odškodnino. Tožnik predlaga, naj vrhovno sodišče ugodi reviziji in mu dosodi še nadaljnjo odškodnino, ki mu je bila odtegnjena zaradi napačne odločitve o podlagi odškodninske odgovornosti in zaradi vračunanja prejetih zneskov zavarovalnine in invalidnine.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo, toženi zavarovalnici, ki nanjo ni odgovorila, in toženemu podjetju, ki je na revizijo odgovorilo.

Toženo podjetje v odgovoru na revizijo poudarja, da je tožnikova ocena svojega soprispevka na le 20 % povsem nesprejemljiva in opozarja, da je ugotavljanje deleža sokrivde posledica ugotovitve dejanskega stanja, katerega izpodbijanje v reviziji ni dopustno.

Navaja, da je sodišče pravilno odštelo prejeto zavarovalnino od odškodnine glede na to, da je izvedenec finančne stroke ugotovil, da so zavarovalne premije v obravnavanem obdobju bremenile stroške podjetja in ne osebnih dohodkov delavcev. Toženo podjetje še opozarja, da je prav zato, ker je prišlo do družbenih sprememb, delavcem pripadala le plača, ne pa tudi druge ugodnosti iz dela, ki so jim šle v razmerah združenega dela in samoupravljanja. V odgovoru tudi navaja, da je vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da se invalidnina upošteva pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Toženo podjetje ocenjuje, da je sodišče pravilno izračunalo znesek invalidnine, ki naj se upošteva pri prisoji odškodnine, sicer pa tudi meni, da gre pri tem za izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji ni dopustno.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

I. O podlagi odškodninske odgovornosti Tožnik v reviziji ni izpodbijal pravilne presoje sodišč prve in druge stopnje, da je podlaga odgovornosti ogrožanje z nevarno dejavnostjo (drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v ndaljevanju ZOR). Zakon o obligacijskih razmerjih v tretjem odstavku 177. člena določa, da je tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, delno prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma prispeval k nastanku škode. Toženo podjetje v odgovoru na revizijo pravilno opozarja, da sodišče oceni soprispevek oškodovanca na podlagi dejanskih ugotovitev, ki jih po tretjem odstavku 385. člena ZPP/77 v revizijskem postopku ni mogoče več izpodbijati.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili: - da je tožnik med napeljevanjem telefonskega zračnega kabla na streho stanovanjske hiše stal na lestvi, ki je stala na neravni strehi garaže štiri metre visoko; - da ob nesreči delovodje ni bilo na delovišču; - da delovodja delavcem ni dal navodil o varstvu pri delu in ni vodil in nadziral nevarnih del; - da je tožnik varnostni pas pripel na lestev, čeprav bi ga lahko pripel na nosilni tram strehe; - da je tožnik sam poslal sodelavca, ki je držal lestev, na pomoč drugemu sodelavcu, čeprav še ni sestopil z lestve; - da je tožnik strokovno usposobljen, saj je kvalificiran linijski monter, in je pred nesrečo dvanajst let opravljal delo linijskega monterja.

Zakon o obligacijskih razmerjih v 192. členu določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da gre tožniku, glede na zgoraj navedene ugotovljene okoliščine, za 40 % zmanjšana odškodnina. Sodišči sta pravilno ocenili, da je tožnik glede na svojo strokovno usposobljenost in izkušenost ravnal nepremišljeno in neodgovorno. Ravnanje tožnika sta sodišči ocenjevali v razmerju do povečane nevarnosti, ki je povezana z delom na višini v ugotovljenih okoliščinah. Po oceni revizijskega sodišča sta pravilno odločili, da je tožnik s 40 % prispeval k nastanku škode.

2. O razmerju med odškodnino in zavarovalnino Pri odločitvi o tem, ali ima oškodovanec pravico zahtevati poleg povračila škode tudi povračilo iz pogodbe o zavarovanju, je bistvenega pomena, kdo je sklenil pogodbo o zavarovanju.

Iz odgovora na tožbo in obvestila tožene zavarovalnice izhaja, da je s toženim podjetjem sklenilo pogodbo o zavarovanju odgovornosti po polici št. 1 in dodatku k tej polici z dne 1.9.1992, po katerem je zavarovalna vsota za osebe od 5.8.1992 dalje znašala 4,000.000,00 SIT. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je toženo podjetje z zavarovalnico sklenilo tudi pogodbo o kolektivnem nezgodnem zavarovanju delavcev podjetja po policah št. 2 in št. 3, po katerih je bila dogovorjena valorizacija zavarovalnih vsot do nastanka zavarovalnega primera.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnik v januarju 1996 po pogodbi o kolektivnem nezgodnem zavarovanju po polici št. 2 in po polici št. 3 prejel 2,493.524,80 SIT (17. stran sodbe sodišča prve stopnje).

Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke in računovodstva tudi ugotovili, da so premije za kolektivno nezgodno zavarovanje po policah št. 2 in št. 3 bremenile stroške toženega podjetja in se niso plačevale iz osebnih dohodkov tožnika.

Tožnik ima prav, ko navaja, da spada nezgodno zavarovanje med osebna zavarovanja. Pri osebnem zavarovanju res velja, da lahko oškodovanec poleg odškodnine zahteva tudi zavarovalnino (948. člen ZOR). Vendar le, kadar on plačuje zavarovalno premijo. Kadar pa zavarovalno premijo za nezgodno zavarovanje plačuje podjetje, tedaj zavarovanje krije del njene odgovornosti. Breme zavarovanja nosi podjetje, zato oškodovanec ne more imeti pravice iz obeh pravnih temeljev, odškodninskega in zavarovalnega. Takšno stališče je vrhovno sodišče zavzelo že leta 1983 (Poročilo VSS št. 1/84, str.13) in je strokovno utemeljeno tudi v današnjih družbenih razmerah. Temelji namreč na pravilu 190. člena ZOR o popolni odškodnini. Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da oškodovanec lahko zahteva od tožene stranke le tisto odškodnino, ki mu je ni krila izplačana zavarovalnina. Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno ravnali, ko sta že izplačani znesek zavarovalnine odšteli od zneska odškodnine, ki bi ga morala plačati tožena stranka, upoštevajoč 40 % soodgovornost oškodovanca.

3. O razmerju med odškodnino in invalidnino Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da tožnik od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje prejema invalidnino, ki je na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje znašala 6.581,77 SIT. Zakon o obligacijskih razmerjih v 200. členu določa, da sodišče za nepremoženjsko škodo prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Tožnik nima prav, ko v reviziji navaja, da bi moralo sodišče upoštevati invalidnino, ki jo prejema tožnik, pri odmeri odškodnine za premoženjsko škodo. Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da je treba invalidnino, ki jo prejema tožnik, upoštevati pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (Poročilo VS SRS, 1986/II, str.16). Vendar pa ima tožnik prav, ko v reviziji opozarja, da pa sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o pravični odškodnini nista na pravilen način upoštevali, da tožnik prejema invalidnino.

Sodišče prve stopnje je namreč najprej ocenilo, kakšna bi bila pravična odškodnina glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje bolečin in strahu, upoštevajoč tudi druge okoliščine - ni pa pri tej oceni upoštevalo, da tožnik prejema invalidnino. Tako je ocenilo, da bi bila pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo 10,800.000,00 SIT. Tej je prištelo še odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 337.704,00 SIT in ugotovilo, da celotna odškodnina znaša 11,137.704,00 SIT. Nato je od tega zneska odštelo še 40 % odškodnine zaradi prispevka oškodovanca (11,137.704,00 SIT - 4,455.081,60 SIT = 6,682.622,40 SIT) in izplačano zavarovalnino (6,682.622,40 SIT -

2.439.524,80 SIT = 4,243.097,60 SIT). Čisto nazadnje pa je sodišče prve stopnje izračunalo še, kolikšen znesek invalidnine bo, glede na statistične podatke o umrljivosti moških tožnikove starosti, prejel tožnik (431,4 mesecev x 6.581,77 SIT = 2,839.375,50 SIT) in jo odštelo od dobljenega zneska (4,243.097,60 - 2,839.375,50 SIT 0 1,349.722,00 SIT). Sodišče druge stopnje se je strinjalo z oceno in izračunom sodišča prve stopnje.

Sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o pravični odškodnini nista pravilno upoštevali invalidnine, ki jo prejema tožnik, ker sta invalidnino obračunali v pričakovanem mnogokratniku sedanjega zneska. Invalidnino, ki jo prejema tožnik, bi morali upoštevati pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne pa izračunanega zneska odšteti od tiste odškodnine, ki bi jo po odmeri sodišč prve in druge stopnje morala tožena stranka plačati glede na 40 % soprispevek oškodovanca. Takšno pravno stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo že leta 1980, ko je s takšnim stališčem tudi sodelovalo na tedanji zvezni seji 26. marca 1980 (primerjaj B. Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja II, ČZ Uradni List RS, 1990, str.203 in 204).

Sodišče mora pri odločanju o pravični odškodnini za nepremoženjsko škodo upoštevati izhodišča, ki so določena v 200. in 203. členu ZOR. Tako mora upoštevati tudi namen odškodnine. S stališča oškodovanca je namen odškodnine zadoščenje. Bistvenega pomena je torej oškodovančev občutek moralnega zadoščenja, ki učinkuje kot protiutež njegove prizadetosti zaradi povzročene nepremoženjske škode. Sodišče mora torej glede na vse okoliščine konkretnega primera ugotoviti, ali invalidnina, ki jo prejema oškodovanec, v takšni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, da mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili 200. in 203. člen ZOR, ker sta pričakovani mnogokratnik invalidnine preprosto odšteli od odškodnine. Nista namreč upoštevali namena odškodnine. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP/77 ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo.

Revizijsko sodišče je invalidnino, ki jo prejema tožnik, upoštevalo pri odločanju o pravični odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Upoštevalo je tudi druge okoliščine, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Sodišči sta ugotovili, da tožnik ne more več opravljati težjih del, ne more nositi težjih predmetov in ne more več delati na višini, ali opravljati del pri katerih bi moral klečati ali čepeti. Revizijsko sodišče je upoštevalo, da tožnik še lahko opravlja enostavna, lahka ročna dela, ki se opravljajo pretežno sede. Tožnik je torej v gibanju močno omejen in je zaradi tega čustveno prizadet (12. str. sodbe sodišča prve stopnje). Revizijsko sodišče je upoštevalo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star štirideset let, torej v življenjskem obdobju, ko je človek na vrhu delovnih in ustvarjalnih sposobnosti. Zaradi 50 % telesne okvare (6.stopnje) je ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje prejemal invalidnino v višini 6.581,77 SIT. Upoštevajoč vse navedene okoliščine je revizijsko sodišče ocenilo, da je treba invalidnino, ki jo tožnik prejema, upoštevati pri odločanju o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odločilo je, da bi šla tožniku, če ne bi prejemal invalidnine, odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 5,000.000,00 SIT. Ker pa tožnik prejema invalidnino, mu gre iz tega naslova odškodnina v višini 4.000,000,00 SIT. Celotna odškodnina za premoženjsko (337.704,00 SIT) in nepremoženjsko škodo (9.800.000,00 SIT) znaša tako 10,137.704,00 SIT.

Glede na svoj 40 % prispevek k nastali škodi, je bil tožnik upravičen do plačila (10,137.704,00 SIT- 4,055.081,60 SIT) 6,082.622,40 SIT. Glede na to, da je tožena zavarovalnica tožniku že izplačala zavarovalnino v višini 2,493.524,80 SIT, mu morata tožena zavarovalnica in podjetje plačati še (6,082.622,40 - 2,493.524,80) 3,589.098,00 SIT odškodnine. (Ni odveč pripomba, da je po uvodno povzetih navedbah tožene zavrovalnice ta znesek nižji od upoštevne pogodbene zavarovalne vsote po pogodbi o zavarovanju odgovornosti toženega podjetja).

V preostalem je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Po določbi drugega odstavka 166. člena ZPP/77 sodišče odloči o stroških vsega postopka, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo. Glede na uspeh tožeče stranke v reviziji, znaša uspeh tožeče stranke v pravdi 60% (30% uspeh na račun podlage odškodninske odgovornosti in 30% uspeh na račun višine odškodnine).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so stroški tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje stroški izvedenine 45.000,00 SIT in ostali pravdni stroški v znesku 967.725,00 SIT, za toženo pa 1,009.417,50 SIT SIT. Pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 108.171,00 SIT, tožene stranke pa 38.250,00 SIT, revizijski stroški tožeče stranke pa 98.674,60 SIT. Glede na to, da po presoji revizijskega sodišča stroški odgovora na revizijo niso bili potrebni, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 155 člena ZPP/77 odločilo, da jih toženi stranki ni treba povrniti.

Celotni stroški pravdnega postopka tožeče stranke so tako stroški izvedenine v znesku 45.000,00 SIT in ostali stroški 1,174.570,60 SIT, celotni pravdni stroški tožene stranke pa 1,047.667,50 SIT.

Upoštevajoč potrebne stroške izvedenine v znesku 45.000,00 in ostale stroške postopka glede na 60 % uspeh, je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov v višini 749.742,00 SIT, toženo podjetje pa do povračila stroškov v višini 419.067,00 SIT. Tožena zavarovalnica pravdnih stroškov ni priglasila.