Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Napačno je pritožbeno stališče, da že sam protipraven odvzem lokala predstavlja dejanje tretje osebe, ki je toženi stranki preprečilo izpolnitev pogodbene obveznosti in hkrati ni bilo odvisno od volje pravdnih strank ter ga ti tudi nista mogli pričakovati, preprečiti ali odkloniti. Ker je do odvzema prišlo na podlagi razmerja, v katerem sta bili tožena stranka in tretja oseba, ki ji je lokal odvzela, bi tožena stranka njeno ravnanje nedvomno lahko pričakovala oziroma predvidela. Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, namreč ta ni podala trditev, iz katerih bi izhajalo, da tega ni mogla.
I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) potrdi.
II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se z dnem 5. 11. 2015 nadaljuje postopek, ki je bil prekinjen 16. 9. 2014 (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 689/2015 z dne 7. 1. 2015 je obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 396,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v tretjem odstavku izreka za 44,00 EUR izvršilnih stroškov (II. točka izreka). V preostalem delu tretje točke izreka (za plačilo 30,00 EUR izvršilnih stroškov) je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 34,00 EUR nadaljnjih tožnikovih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).
2. Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Ker v pritožbi ni izrecno navedeno v katerem delu se sodba izpodbija, jo je pritožbeno sodišče preizkusilo v delu, v katerem tožena stranka ni uspela v sporu (prvi odstavek 350. člena ZPP), torej v II. in IV. točki izreka. Da je tožena stranka želela zgolj preizkus v tem delu, izhaja tudi iz vsebine pritožbe.
3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Tožena stranka sodišču prve stopnje navidezno očita zmotno uporabo materialnega prava, z navedbo, da je napačno uporabilo določilo 9. člena Pogodbe o sklenitvi naročniškega razmerja za storitve T. št. 332147 (v nadaljevanju pogodba). Ta določa, da stranki za kršitev pogodbe ne odgovarjata, če je nemožnost izpolnitve pogodbenih obveznosti posledica dejanj tretjih oseb, ki niso odvisna od volje strank in jih te niso mogle pričakovati, preprečiti ali odkloniti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje povzeto določbo razlagalo na način, da je kot pogoj za ne-odgovornost stranke za kršitev obveznosti štelo nepredvidljivost, nepričakovanost in neodvrnljivost dogodka, ki je povzročil neizpolnitev. Razlagalo jo je torej na enak način kot tožena stranka – da torej za neizpolnitev stranka ni odgovorna, če je ta posledica dogodka, ki izpolnjuje zgoraj opisane kriterije. Tožena stranka pa se dejansko ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da zgolj protipraven odvzem lokala, v katerem se je nahajala sporna oprema, navedenega pogoja ne izpolnjuje.
6. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je mogoče razbrati, da ocenjuje, da je bil odvzem lokala posledica (pogodbenega ali nepogodbenega) razmerja tožene stranke s tretjo osebo, ki je odvzem izvedla. V zvezi s tem je obrazložilo, da takšna razmerja ne spadajo med nepredvidljive, nepričakovane in neodvrnljive dogodke oziroma, da iz navedb tožene stranke ne izhaja, da bi šlo za takšen dogodek. Višje sodišče takšni presoji pritrjuje. Napačno je namreč pritožbeno stališče, da že sam protipraven odvzem lokala predstavlja dejanje tretje osebe, ki je toženi stranki preprečilo izpolnitev pogodbene obveznosti in hkrati ni bilo odvisno od volje pravdnih strank ter ga ti tudi nista mogli pričakovati, preprečiti ali odkloniti. Ker je do odvzema prišlo na podlagi razmerja, v katerem sta bili tožena stranka in tretja oseba, ki ji je lokal odvzela, bi tožena stranka njeno ravnanje nedvomno lahko pričakovala oziroma predvidela. Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, namreč ta ni podala trditev, iz katerih bi izhajalo, da tega ni mogla. V zvezi z nepredvidljivostjo, nepričakovanostjo in nemožnostjo odklonitve dogodka, ki je povzročil ne-možnost izpolnitve pogodbe, ni povedala nič drugega kot to, da ji je bil lokal (v katerem se je nahajala oprema, ki bi jo morala vrniti) protipravno odvzet. Sama protipravnost odvzema (kot opozarja pritožba) sicer res ni sporna. A zgolj to, kot rečeno, ne zadošča. Tožena stranka bi morala dokazati tudi, da je bil odvzem nepričakovan, nepredvidljiv in da ga ni bilo mogoče preprečiti. Ker tega ni storila, je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo njeno sklicevanje na okoliščine, ki naj bi utemeljevale oprostitev plačila nadomestila za opremo, preveč pavšalno.
7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, da je sodišče prve stopnje napačno razporedilo dokazno breme, saj bi morala to, da bi tožena stranka lahko pričakovala, preprečila ali odklonila ravnanje tretje osebe, dokazati tožeča stranka. Ugovor, da ni dolžna plačati vrednosti opreme, ker je do nemožnosti njene izročitve prišlo brez njene krivde, je ugovor tožene stranke. Da so podane okoliščine iz 9. člena pogodbe, ki takšen ugovor utemeljujejo, bi zato morala zatrjevati in dokazati ona sama.
8. Nadalje ni res, da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage strank zaključilo, da vložitev motenjske tožbe zoper tretjo osebo ne zadošča za presojo, da tožena stranka opreme ne more vrniti. Takšnega zaključka slednje ni podalo. Ugotovilo je le, da to dejstvo ne zadošča za presojo, da opreme ne more vrniti zaradi nepredvidenih, nepričakovanih in neodvrnljivih dogodkov. Navedeno pomeni dokazno oceno sodišča prve stopnje. Njeno izpodbijanje pa pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je predmetni spor gospodarski spor majhne vrednosti, to ni mogoče. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja namreč ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga (prvi odstavke 458. člena ZPP). Zato na odločitev v predmetnem sporu ne morejo vplivati nadaljnje pritožbene navedbe, da je tožena stranka po izdaji izpodbijane sodbe prejela odločbo višjega sodišča s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za vrnitev gostinskega lokala, saj ga je njegov „prisvojitelj“ izročil v posest tretji osebi (s katerimi skuša pritožba izpodbiti oceno o irelevantnosti motenjske pravde). Prav tako so irelevantne navedbe, da je v posledici ne možnosti izročitve lokala postala nemogoča tudi izročitev opreme, ki se v njem nahaja. Tožeča stranka namreč izročitve opreme sploh ne zahteva.
9. Pritožbeni ugovori tožene stranke glede na navedeno niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).
10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako mora stroške odgovora na pritožbo sama kriti tožeča stranka, saj ta ni v ničemer pripomogel k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).