Jedro

Na podlagi 41. člena ZAzil azilni organ ni dolžan izvesti postopka, če prosilec ne predloži dokaza, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1416/2003-7 z dne 3.9.2003 (1. točka izreka sodbe in sklepa).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) in 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000 - ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 11.6.2003, s katerim je tožena stranka zavrgla ponovno tožničino prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka o prvi tožničini prošnji za priznanje azila odločila s svojo odločbo z dne 16.8.2000, s katero je bila zavrnjena njena vloga za priznanje azila in tožnici kot prosilki naloženo, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočnosti odločbe. Tožničina tožba je bila zavrnjena s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. U 1690/2000-12 z dne 23.11.2000, njena pritožba pa je bila zavrnjena in navedena sodba potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 1213/2000-2 z dne 17.1.2001. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da v novi prošnji za azil tožnica ponavlja razloge, ki jih je navedla v prošnji za azil z dne 2.6.1999 oziroma na zaslišanju dne 15.6.2000. Sodišče prve stopnje je že v sodbi z dne 23.11.2000, ki je bila potrjena z navedeno sodbo pritožbenega sodišča z dne 17.1.2001, ugotovilo, da so razmere v Črni gori in v mestu R. varne in da tožničina varnost oziroma fizična integriteta v primeru vrnitve v matično državo ne bo ogrožena. Okoliščine, ki jih tožnica navaja v ponovni prošnji so obstajale že pred izdajo prve odločbe tožene stranke z dne 16.8.2000 in je sodišče prve stopnje te okoliščine že presodilo. Na podlagi določbe 41. člena ZAzil azilni organ ni dolžan uvesti postopka, če prosilec ne predloži dokazov, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. Tožena stranka je po mnenju sodišča prve stopnje o primerjavi razlogov, ki jih je v obeh postopkih uveljavljala tožnica, ugotovila, da se okoliščine po izdaji prejšnje odločbe niso spremenile in je zato pravilno in na podlagi navedene določbe ZAzil tožničino novo prošnjo s sklepom zavrgla.

Tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka izvajati dokaze v smeri zatrjevane ogroženosti tožnice v matični državi, je po mnenju sodišča prve stopnje neutemeljen, saj tožena stranka v primernih, ko so podani razlogi za uporabo določbe 41. člena ZAzil ni dolžna izvajati dokazov, ki jih je sicer že izvedla v prejšnjem postopku. Sodišče prve stopnje je tožničino tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločitev tožene stranke pravilna ter da temelji na zakonu.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa), v izogib ponavljanju, vztraja pri vseh tožbenih navedbah in upa, da jih bo pritožbeno sodišče drugače ocenilo, saj po njenem mnenju v njeni zadevi ni šlo zgolj za ponavljanje navedb iz prve vloge. V azilnih zadevah bi državni organi vsekakor morali upoštevati spremenjene okoliščine. Tudi v njenem primeru bi morala tožena stranka ugotavljati dejansko stanje, pa tega ni storila. Izpodbijana odločba tožene stranke nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zaradi tega tudi ne more preizkusiti izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Res gre v primeru izpodbijane odločbe tožene stranke za procesno odločbo, vendar je po njenem mnenju na tem področju toženi stranki dana prevelika diskrecijska pristojnost glede tega, kdaj bo o zadevi meritorno odločala in kdaj bo menila, da je zadeva rešena zgolj s procesno odločbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 41. člena ZAzil (ponovna prošnja za azil) prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, lahko vloži novo prošnjo za azil samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistvene spremenile. V nasprotnem primeru pristojni organ ne uvede postopka in prošnjo s sklepom zavrže. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, saj izhajajo iz upravnih spisov, da v novi prošnji za azil tožnica ponavlja razloge, ki jih je navedla v prošnji za azil z dne 2.6.1999 oziroma na zaslišanju dne 15.6.2000. Sodišče prve stopnje je že v sodbi z dne 23.11.2000, ki je bila potrjena z navedeno sodbo pritožbenega sodišča z dne 17.1.2001, ugotovilo, da so razmere v Črni gori in v mestu R. varne in da tožničina varnost oziroma fizična integriteta v primeru vrnitve v matično državo ne bo ogrožena. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki prav tako izhaja iz upravnih spisov, da so okoliščine, ki jih tožnica navaja v ponovni prošnji, obstajale že pred izdajo prve odločbe tožene stranke z dne 16.8.2000, sodišče prve stopnje pa je te okoliščine že presodilo.

Pravilno in na zakonu utemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, da na podlagi določbe 41. člena ZAzil azilni organ ni dolžan uvesti postopka, če prosilec ne predloži dokazov, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V zvezi s tem je prepričljiva trditev sodišča prve stopnje, saj izhaja iz upravnih spisov, da je tožena stranka, ob primerjavi razlogov, ki jih je v obeh postopkih uveljavljala tožnica, ugotovila, da se okoliščine po izdaji prejšnje odločbe (z dne 16.8.2000) niso spremenile in je zato pravilno in na podlagi citirane določbe ZAzil (41. člen) tožničino novo prošnjo s sklepom zavrgla.

Glede na pravilno stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki temelji le na procesni določbi 41. člena ZAzil (zaradi nepredložitve dokazov o bistvenih spremenjenih okoliščinah), ne morejo vplivati na odločitev v tem upravnem sporu nadaljnje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ponovno ugotavljanje dejanskega stanja po toženi stranki, da izpodbijana odločba tožene stranke nima razlogov o odločilnih dejstvih in da se zaradi tega tudi izpodbijana sodba ne da preizkusiti, kot tudi, da je na področju azila toženi stranki dana prevelika diskrecijska pristojnost glede tega, kdaj bo o zadevi meritorno odločala in kdaj bo menila, da je zadeva rešena zgolj s procesno odločbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.