Jedro

Ker je upnik zaradi sklenitve najemne pogodbe na tak način uveljavil svojo pravico zahtevati izročitev nepremičnine, ko se je odločil, da bo na pogodbeni podlagi nepremičnino izročil v neposredno posest dolžnice (pri čemer je bila izročitev dosežena s posestnim konstitutom, tako da je nepremičnina ostala v neposredni posesti dolžnice ob spremenjeni pravni podlagi, saj dolžnica več ni bila njena lastniška posestnica), sam pa bo imel kot najemodajalec posredno posest, ne more več uveljavljati izročitve nepremičnine na podlagi sklepa o izročitvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se spremeni, tako da sedaj glasi: „I. Ugovoru se ugodi, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L In 71/2014 z dne 8. 9. 2014 se razveljavi in se upnikov predlog za izvršbo zavrne.

II. Upnik je dolžan dolžnici povrniti stroške ugovora zoper sklep o izvršbi v znesku v 359,08 EUR roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do prenehanja obveznosti.“

II. Upnik mora dolžnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 415,80 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugovor dolžnice zavrnilo kot neutemeljen (I. točka izreka) in dolžnici naložilo plačilo upnikovih stroškov odgovora na ugovor v znesku 385,27 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo dolžničinega dokaznega predloga z zaslišanjem priče M.T., dolžnica pa je prav s tem dokazom podkrepila svoje navedbe, da je izpolnila svojo obveznost po sklepu o izvršbi In 122/2010 z dne 2. 12. 2011. Nasprotno je sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa najprej zapisalo, da dolžnica za to trditev ni predložila nobenega dokaza, potem pa, da predlaganega dokaza dolžnice z zaslišanjem navedene priče ni izvedlo, ker ta naj ne bi pripomogla k drugačni odločitvi sodišča. Razlogi sodišča so sami s seboj v nasprotju. Dolžnica navaja, da je bilo tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje o tem, da dolžnica naj ne bi izpraznila stanovanja, kar naj bi bilo podkrepljeno s sklenitvijo najemne pogodbe. Dolžnica je namreč stanovanje izpraznila in z upnikom sklenila najemno pogodbo, na podlagi katere kot najemnik uporablja predmetno nepremičnino. Tega tudi upnik ni zanikal. S sklenitvijo najemne pogodbe se je med strankama spremenila pravna narava njunega razmerja in pravna podlaga za uporabo predmetne nepremičnine. Pri tem dolžnica opozarja, da ne držijo navedbe upnika, da med njima ni sklenjena najemna pogodba. Ta je sklenjena in to je želela dolžnica dokazati z zaslišanjem predlagane priče. Sodišče prve stopnje je slepo sledilo navedbam upnika. Med strankama je bila sklenjena najemna pogodba, zato dolžnica nepremičnine ne uporablja nezakonito, ampak na podlagi najemne pogodbe, ki predstavlja pravno podlago. To pa ima za posledico, da ni več možnosti za izvršitev sklepa naslovnega sodišča In 122/2010, saj je ta že bil izvršen, če ne drugače s tem, ko sta se stranki dogovorili za uporabo stanovanja s strani dolžnice, ki upniku tudi plačuje najemnino. S sklenitvijo najemne pogodbe je bila nepremičnina dana v posest upniku, ta pa jo je ponovno dal v uporabo dolžnici. Nesprejemljivo je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala biti nepremičnina izročena dolžnici na način, da bi se dolžnica izselila, glede na to, da sta obe stranki imeli namen, da nepremičnino kot najemnik še naprej uporablja dolžnica. Zato sta se dogovorili, da je dolžnica dala nepremičnino v posest upniku, ta pa je dal istočasno prav to nepremičnino nazaj v uporabo dolžnici na podlagi najemne pogodbe. S tem je bila nepremičnina izročena upniku. Ker je odločitev o glavni stvari napačna, je posledično zmotna tudi odločitev o stroških. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, upniku pa naloži v plačilo dolžničine priglašene stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo s ponavljanjem navedb iz odgovora na ugovor nasprotuje pritožbi dolžnice in se zavzema za njeno zavrnitev ter potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Po opravljanem preizkusu zaključuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, sprejelo materialnopravno napačno odločitev o tem, da nepremičnina, ki je bila predmet sklepa o izročitvi Okrajnega sodišča v Lendavi In 122/2010 z dne 2. 12. 2011, še ni bila izročena kupcu v tistem postopku, oziroma upniku predmetnega izvršilnega postopka.

6. V konkretnem primeru, ko sta stranki izvršilnega postopka: upnik, ki je kot kupec nepremičnine na javni dražbi in sklepom o izročitvi pridobil tudi lastninsko pravico in dolžnica, ki je z isto javno dražbo in sklepom o izročitvi sicer izgubila lastninsko pravico na nepremičnini (parc. št. ... k.o. ... DB, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo in dvorišče), a je imela neposredno posest nepremičnine, saj jo je uporabljala, imeli namen skleniti najemno pogodbo za predmetno nepremičnino, bi bila zahteva po dejanski izročitvi stvari pred sklenitvijo najemne pogodbe prevelik formalizem. Zato je že klasično stvarno pravo oblikovalo različne oblike fiktivne oziroma simbolične izročitve (traditio ficta),(1) ki omogočajo prenos posesti s sporazumom strank, brez dejanske izročitve. Fiktivne tradicije predstavljajo nadomestek izročitve. Ena izmed njih je tudi posestni konstitut (constitutum possessiorum). Pri njem se prenosnik in pridobitelj dogovorita, da bo pridobitelj posredni lastniški posestnik stvari, medtem ko bo prenosnik ostal njen neposredni posestnik. V obravnavanem primeru je upnik svojo pravico do izročitve (in izpraznitve) nepremičnine, na kateri je že pridobil lastninsko pravico, uveljavil na ta način, da je z dolžnico sklenil najemno pogodbo (ta je bila v obdobju od 1. 2. 2012 do 31. 12. 2012 med njima nesporno sklenjena). Z najemno pogodbo je v smislu posestnega konstituta fiktivno bila nepremičnina izročena upniku, ki je z njo razpolagal na ta način, da jo je prepustil v neposredno uporabo dolžnici, in se je zadovoljil s posredno posestjo nepremičnine, medtem ko je dolžnica, ki tako več ni bila neupravičena uporabnica (zaradi predhodno določene obveznosti za izselitev iz nepremičnine), postala najemnica nepremičnine, torej njena neposredna posestnica.

7. S sklenitvijo najemne pogodbe, ki je bila med strankama nesporno sklenjena za obdobje od 1. 2. 2012 do 31. 12. 2012 (brez upoštevanja spornih navedb, ali je ta bila sklenjena le za čas od 1. 2. 2012 oziroma ali je bila kasneje sklenjena še ustna najemna pogodba), je med pravdnima strankama nastalo novo pravno razmerje, saj nista več v razmerju kupec (nepremičnine) - dolžnik, ampak najemodajalec - najemnik. Zato je obstoj dolžnosti dolžnice, da se iz stanovanjske hiše izseli oziroma pravice upnika to zahtevati, treba presojati po določbah, ki urejajo najemno razmerje, v skladu Stanovanjskim zakonom (v nadaljevanju SZ-1). V primeru morebitne dolžničine nezakonite uporabe stanovanja oziroma stanovanjske hiše, ker najemna pogodba, sklenjena za določen čas, ni bila podaljšana, pa lahko upnik kot lastnik stanovanjske hiše na podlagi določbe 111. člena SZ-1 kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja.

8. Ker je upnik zaradi sklenitve najemne pogodbe na tak način uveljavil svojo pravico zahtevati izročitev nepremičnine, ko se je odločil, da bo na pogodbeni podlagi nepremičnino izročil v neposredno posest dolžnice (pri čemer je bila izročitev dosežena s posestnim konstitutom, tako da je nepremičnina ostala v neposredni posesti dolžnice ob spremenjeni pravni podlagi, saj dolžnica več ni bila njena lastniška posestnica), sam pa bo imel kot najemodajalec posredno posest, ne more več uveljavljati izročitve nepremičnine na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine, izdanega v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v L, In 122/2010 z dne 2. 12. 2011. Sodišče druge stopnje zato zaključuje, da je treba slediti dolžničini pritožbi in tudi njenim navedbam v ugovoru zoper sklep o izvršbi o obstoju najemnega razmerja med strankama, vsaj v obdobju od 1. 2. 2012 do 31. 12. 2012, kar je izrecno potrdil upnik, zaradi česar je prišlo do fiktivne oziroma simbolične izročitve nepremičnine in je podan ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, saj je nedenarna terjatev upnika, zahtevati izpraznitev in izročitev nepremičnine, prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe. Takšen zaključek pa ima ima za posledico razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrnitev upnikovega neutemeljenega predloga za izvršbo.

9. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugodilo pritožbi dolžnice in spremenilo sklep sodišča prve stopnje kot izhaja iz izreka.

10. Sprememba odločitve o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo stroškovne odločitve. Dolžnica je z ugovorom uspela in je zanj zahtevala povrnitev priglašenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je dolžnici v zvezi z ugovorom priznalo nagrado za vložitev ugovora v znesku 295,80 EUR po tar. št. 3468 ZOdvT, materialne stroške v znesku 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in plačano sodno takso za ugovor v znesku 44,00 EUR. Upnik je tako dolžan dolžnici v roku 8 dni povrniti izvršilne stroške v znesku 359,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po preteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti.

11. Dolžnica je s pritožbo uspela, zato je sodišče druge stopnje o stroških njene pritožbe odločalo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, 155. členom ZPP, 15. členom ZIZ in ZOdvT. Kot potrebne ji je priznalo naslednje priglašene stroške: nagrado za pritožbo v znesku 295,80 EUR po tar. št. 3468 ZOdvT, materialne stroške v znesku 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in plačano sodno takso za pritožbo v znesku 100,00 EUR. Skupaj znašajo pritožbeni stroški dolžnice 415,80 EUR in jih je upnik dolžan povrniti v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do prenehanja obveznosti. Odgovor, ki ga je na pritožbo vložil upnik, ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato mu sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih krije upnik sam (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Več o tem Vrenčur R. v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 150 - 151.